Revija Joker - Smrtni gaj, nindžin raj

ČLANKI
stranka » članki » anali » Smrtni gaj, nindžin raj
...
Ob izidu Yaibe, prvega novodobnega Ninja Gaidena za PC, se Sneti razlitih oči in odrgnjenih palcev zazre v minulost dolgotrajnega in (straho)spoštovanega pobijalskega niza.

Kakor toliko starih serij, ki datirajo v jursko dobo interaktivne zabave, se je Ninja Gaiden začel na avtomatih. Davnega leta 1988 je to bilo, ko so bili maskirani ubijalci iz senc hudo popularni. Tedaj smo prvikrat sre­čali nindžo Ryuja Hayabuso. Po mestu je hodil na desno, z mečem v slogu Double Dragona klal barabe in bil videti kot na moč zajeban silak. K temu je pripomoglo oblačilo, ki je pustilo razgled na mišičaste roke. Te so obdržale zanikrne predelave za doma­če platforme, od spectruma do amige, ki so v Evropi izšle kot Shadow Warriors.

Če avtomat z Ninja Gaidenom ugledaš v kaki zakotni beznici, daj lastnika nemudoma na karate in mašino odtuji. Itak na njej samo čike ugaša.


Sprva v 2D
A tisti Gaiden pomni malokdo. Dosti večji vpliv je imela istoimenska igra za Nintendovo konzolo NES, ki jo je pri istem založniku Tecmu razvila druga ekipa. Čeprav si jo ravno tako gledal od strani, le da z rahlo vizuelno izometrijo, je zavrgla avtomatno zasnovo in izdelala akcijsko avanturo, kjer si se tako boril kot skakal in spremljal zgodbo. Pognal jo je dramatični obračun med nindžama na nočnem polju. Poraženec je bil Ryujev oče in sin je odpotoval v Ameriko, da bi razkril zaroto. Dotična je vključevala agencijo CIA, kultiste in oživljanje demona. V žanru beatemupov se štorijam dotlej ni ravno posve­­ča­lo dosti pozornosti. Ninja Gaiden pa je bil z mnogimi vmesnimi animacijami drugačen.  

Grafika v enici za NES je sicer primitivna. Toda če zadevico poženeš v emulatorju, kot je FCEUX, nemudoma začutiš gladkost gibanja in bojevanja.

Vseeno se je Gaiden, kar kljub blazno kul zvenu pomeni le 'stranska zgodba', v anale zapisal z dvojim drugim. Eno je bila odzivnost junaka, ki je švigal po zaslonu, se zaporedoma odganjal od površin, mahedral z bajeslovnim zmajskim mečem, metal šurikene in čaral. Pravi užitek je bilo po mestu, železniš­kem mostu in votlinah uničevati človeško zalego, živalske sovrage in spake iz onstranstva. No, vsaj če si bil sp­reten, kajti igra je bila za mnoge pretežka, po čemer najbolj slovi. Resda si imel zalogo energije in neskončno 'že­to­nov' za nadaljevanje. Toda capini so bili trdovratni in še zdaleč ne statični. Številni so te napadali z daljave in ker si imel omejeno zalogo metalnih zvezd, si se jim moral približati, kar je bilo idealno, da so ti spili energijo ali te spehali v prepad. Hkrati so oživili že ob krajšem postanku ali premiku nazaj. Zaključek je bil razdeljen na tri šefovske dele in če si umrl pri kateremkoli, si se znašel na začetku prvega. 
Kljub zafrknjenosti – ali zaradi nje – je NG dobil dve nadaljevanji, obe za NES in s podverzijami za druge sisteme, celo za PC. Dvojka s podnaslovom Dark Sword of Chaos je leta 1990 uvedla bolj razgibane nivoje, kjer si se znašel na drvečem vlaku in se na gorskem pobočju upiral vetru, ter Ryuju dala moč ustvarjanja dveh senčnih kopij sebe. Temu navzlic ni bila prav lažja. A oba naslova skupaj je dala v koš sadistična trojka, Ancient Ship of Doom (1991). Demone so zamenjali biološki eksperimenti in roboti, pri čemer se gravži niso respawnali v nedogled. A v zameno je Ryu izgubil tako tvorjenje klonov kot neskončne žetone. Japonci so imeli vsaj gesla, s katerimi so beležili napredek, Američanom in Evropejcem pa je Tecmo vzel še to. Morda je šla serija nato po nekaj izletih na game gear in master system na led zato, ker so vsi igralci pomrli od izčrpanosti. 
Potem v 3D
Trinajst let, do 2004., je trajalo, da je Ninja Gaiden oživel. A kako! Skupina Team Ninja je pod vodstvom pregovorno norega dizajnerja Tomonobuja Itagakija – črni špegli, odnos rock zvezde – udejanjila slovito trirazsežno seklja­či­no za xbox. Ta je obdržala gib­č­nost in pre­ciz­ni nadzor nad Ryujem, dala poudarek skakanju in se zavila v borilni sis­tem, ki ni prenašal površnosti. Premiš­ljen je moral biti vsak blok, izmik in uda­rec, v kombinaciji ali ne, drugače si zelo hitro šel pod rušo. In to na nižji težavnosti od dveh! Prav občutek, da si z zmago nekaj dosegel, zlasti ko te je ne­pravično ovirala še kamera, je najbolj vlekel naprej. V nove razgibane stopnje in med sveže sovražnike, od rivalskih ši­nobijev prek jeznih samurajev do velikanskih zombijev ter zobatcev s krilorokami. Tako dober in priljubljen pri hardcore sekljačih je bil novodobni NG, da je dobil dve izpopolnitvi – moški Black za xbox in nekoliko lažjo Sigmo za playstation 3 ter vito. 

Pajkoid za Ryujevim hrbtom simbolizira, da si od tam v 3D-Gaidenih deležen marsikakega napada. Nevarnost moraš ZAČUTITI, ne videti. Tedaj si nindža!

Mnogi fani smo mnenja, da je NG Black vrhunec celotnega niza. Saj ne, da bi bil štiri leta pozneje Ninja Gaiden 2 za xbox 360 (nato na PS3 in viti kot Sigma 2) slab – navsezadnje je bilo moč v njem sovražnike razsekati na ko­­se. Tudi trojka, pri kateri ni bilo več Itagakija, ni bila tako zanikrna, kakor o njej gre glas, zlasti ne v izboljšani verziji Razor's Edge. Niti ni kos dreka aktualni Yaiba. Pa vendar se zdi, da je največ kreativnosti pri sestavi, znanja pri tempiranju obračunov in sinergije med Ryujem, sovražniki in okolico prav v Črncu. 
Če ti sekljalne arkade količkaj dogajajo, za tvoje dobro upam, da si ga igral. Drugače nekje izbrskaj xbox ali xbox 360, na katerem takisto deluje, in se ga loti presto subito. Izvod bo na moji polici za vedno.

V skladu z japonsko tradicijo znajo nindže v prostem padu odbiti rakete, se z zenom teleportirati na helikopter in mu z jezikom odlomiti rotor.

Smrtni gaj, nindžin raj objavljeno: Joker 249
april 2014