Revija Joker - Mikro Mašince

ČLANKI
stranka » članki » anali » Mikro Mašince
...
Sneti dirka po skretu, pa tudi po mizi, pultu in biljard mizi.

Med od zgoraj gledanimi arkadni­mi dirkačinami včerajšnjika Mic­ro Machines niso bile privzeto vsem najboljše. Osebno sem bolj cenil Super Skidmarks in Death Rally. Vendar ni dvoma, da so se Mašince najbolj zapisale v zgodovino. Pomni jih sleherni ljubitelj zvrsti in tudi marsikdo, ki je top down racerje spoznal le bežno. 
Ne zato, ker so bile prva igra za polno ceno v katalogu založnika Codemasters, ki se je dotlej ubadal zgolj z budžetnimi naslovi. Pa tudi ne, ker so imele licenco istoimenskih ameriških igrač, ki jih je v nekaterih evropskih državah, zlasti pri nas, poznal malokdo. Tako popularne so v osnovi postale zato, ker so navdušile z edinstvenimi okolji. Že takoj na začetku prvenca si sedel v motorni čoln in se zapodil po umivalniku. Nakar si ga z drugimi vozilci na daljinsko, od formulice do helikopterja in tanka, tiščal po kuhalni plošči, mizi za biljard, vrtu ter delovnem pultu. Česa takega dotlej ni ponudil noben dirkaški naslov in špil, ki je najprej (1991) prišel na NES in nato na amigo (1993) ter PC (1994), je zažgal.

Vendar je uspel tudi zaradi čiste zabavnosti. Dirkanje je bilo zelo osnovno, a ravno to je pomenilo, da je lahko sodeloval praktično vsakdo, od gejmerskih frikov prek otrok do neukih staršev. Poleg tega je bila igra barvita in na začetku je bilo omogočeno izbiranje med enajstimi hecnimi liki, nakar si se z odzivnimi vozilci podal na široke proge. Na njih je bilo veliko prostora za prehitevanje in rinjenje z ekrana, pri čemer je tisti, ki je preveč zaostal, izpadel do konca trenutne dirke. To je botrovalo veliko prekinitvam, a to tedaj ni bil problem. Zlasti ne v večigralstvu za do dva sodelujoča, ki je bilo smisel špila, kajti umetna pamet je bila zanikrna. Saj ne, da smo to v tistih romantičnih časih zares opazili, tako kot se nismo sekirali, da je bilo prog malo in da so si bile vozne lastnosti šajtrgic dokaj podobne. Bil je žur in to je zadostovalo.

Sledila so nadaljevanja. Najprej leta 1994 Micro Machines 2: Turbo Tournament, ki je prinesla bolj raznolike vozne modele in nova okolja. Med njimi legendarno sekret školjko, kjer si pičil v krogu in vsakih nekaj sekund frčal ven. Prav tako se je količina sodelujočih ljudi povečala na štiri. Najboljša je bila ina­či­ca za PC, ki je imela urejevalnik prog. Tega je mega drive kasneje dobil s sebi lastno edicijo Turbo Tournament '96. Naslednje Mašince pa so bile že v 3D, in sicer Micro Machines V3 1997 na playstationu ter leto kasneje na PCju. Igranje v poligonski grafiki je bilo slič­no starim časom, le da z določenimi izbolj­­šavami. Ključni so bili vozniški in oro­žars­ki bonusi, od pospeškov prek min do ma­cole, s katero si raztreščil blizu vozečega konkurenta. Teh je bilo do sedem, tako da je bila petdeseterica prog dobro izkoriščena.

Zadnji del serije, ki vsebuje tudi odvrtke in priložnostne inačice, kot so bile bojevite MM Military, so bile Micro Machines V4. Izšle so leta 2006 za PC, PS2, PSP ter DS in kljub 750 vozilom niso kanalizirale stare magije. Grafika je bila zastarela, umetna pamet te je posilila ob vsaki napaki in preprostost se je izgubila v kobajagi napredku, saj je bilo moč furalice poškodovati, kar je vplivalo na vož­njo.
Morda je bil za izzven serije, ki so je skupno prodali več kot pet milijonov kosov, kriv manko idej. Ali pa V4 pri založniku ni upravičil nadaljevanja. Kakorkoli, Codemasters so po štirici z licenco Micro Machines opravili in zastavo arkadnega dirkanja z avtočki na daljinsko prepustili drugim. Denimo Acclaimu, ki je v tržno nišo vstopil leta 1999 z luštnim Re-Voltom. Toybox Turbos pa dokazujejo, da novih Mašinc kot takih najverjetneje ne bo več. Slava jim.

Mikro Mašince objavljeno: Joker 257
december 2014


sorodni članki