Revija Joker - Tako smo se včasih igrali vojno

ČLANKI
stranka » članki » anali » Tako smo se včasih igrali vojno
...
Sneti se spomni dobe pred tremi desetletji, ko so bile igre res še igrice. Tudi tiste, v katerih smo strelsko odstranjevali sovražnike in, hm, ustvarjali boljšo svetovno klimo? Kakor za koga ...

Moderne igre, ki vojno predstavljajo realistično ali tudi filmsko, imajo nalepljeno visoko starostno oznako. Vsaj 12, če ne kar 18. Menim, da upravičeno, kajti vzdušje v njih je hudo nazorno. Ko se v Battlefieldih okrog mene podirajo stolpnice, ko v Call of Dutyjih rešetam iz helikopterja, da ne ostane celo nobeno skladišče goriva, in ko v Sniper Elitih s kilometra sovražniku raz­če­fukam lobanjo - to so trenutki, za katere ne želim, da jim otroci prisostvujejo. 
Je že res, da proženje orožja v igri in v resnici ni enako. Klik z miško ali pritisk gumba na joypadu sta bistveno manj vzdušna in konkretna kot poteg petelina, ki mu sledi trzaj težke kovine v rokah. In, seveda, pred zaslonom ne čutiš bolečine, ko te ustrelijo, ne čutiš mokrine tovariševe krvi in ne vohaš vsebine črevc, ki jo jo granata razsula po odredu. To bi prinesel samo legendarni smellblaster, ki je obtičal v razvojnih laboratorijih. A sodobne igre niso več igrice izpred tridesetih let. Tedaj vojački niso bili ljudje, ampak čačke, eksplozije packe in izstrelki piksli. Ta abstrakcija je naredila podobno razliko, kakršna je med črnobelo fotografijo tete, ki nagajivo kaže gol hrbet, ter HD-pornografijo s petimi črnci, korenjem in oslom. Prvo šele vodi k cilju. Drugo je že tam. Zato se mi ne zdi problematično, če moj petletnik gleda, kako po ekranu frčijo brezoblični kvadratki. Ga pa gotovo spodim, ko začne tolči puškomitraljez v Advanced Warfaru.
Ampak vojna je vojna, nazorna ali ne. Tako sredi osemdesetih kot danes se ljudje pobijamo na jako kreativne načine, strahove in travme pa rešujemo s številnimi prijemi, tudi z videoigrami. Se je pač fino počutiti junaka, ki reši svet in lokalni način življenja. Naj to storiš v zahodnem izdelku, kot je CoD, ali kaki kitajski in ruski streljanki, kjer so vloge obrnjene. Guglaj recimo 'Glorious Mission', kjer se v vlogi kitajske narodne armije boriš proti zlobnim Japoncem, ki hočejo Pekingu vzeti otočje ali dve. Do ozemlja je seveda upravičen Peking, ne Tokio!

Ko sem bil mulc, sploh nisem vedel, da obstajajo originali. Igre na lastnih kasetah, kakšna potrata! Zato nisem poznal teh akcijskih naslovnic, ki so imele s pikslasto vsebino bore malo skupnega.

Pred tridesetimi leti smo počeli isto, le da je bila tehnologija veliko bolj primitivna. Analogni sovražniki današnjim Severnim Korejcem in terorističnim tolpam so bili južnoameriški trgovci z mamili, Vietnamci in Sovjeti. Slednji so bili v času Reaganove administracije in vesoljsko-oboroževalne tekme pravi peklenščki. Dobesedno, saj je ta pokojni kavbojski predsednik ZSSR označil za zlobni imperij, ko je zagovarjal obrambni sistem, ljudsko imenovan Vojna zvezd. Ne le, da so imeli Kremeljčani zadosti cepilnikov atomov, da bi razmontirali planet, furali so grdo druž­beno ureditev, komunizem. Skratka, vse te nebodijihtreba je bilo treba sesuti, kar si sp­remljal na filmskem platnu, nakar si za pihalnik poprijel še sam v igrah. Denimo v tehle legendah.

Tako smo se včasih igrali vojno objavljeno: Joker 265
avgust 2015