Revija Joker - Vojska pod menoj

ČLANKI
stranka » članki » anali » Vojska pod menoj

Občepeli v blatu
Za ikoni modernih predstavnic žanra lahko vzamemo Company of Heroes in World in Conflict. Obe vsebujeta poenostavljen ekonomski sistem, ki daje surovine ob zasedanju strateških točk po karti. To ig­ralca osvobodi nadležnega rokovanja z rudarji, žanjci ali čimerkoli že, da se lahko osredotoči na reči v velikimi kanoni, aufbiks! Po drugi plati pa od njega zahteva gibanje, namesto da bi se za tremi ob­zidji zakampiral na svojem koncu prizorišča, kar označujemo kot osovraženo želvakanje (turtling). Enote namečkoma opremi z mnogimi kapricami, kot so ročno sprožane posebne spo­sobnosti, ki lahko skoraj v hipu obrnejo potek spopada, če jih uporabiš ob pravem času na pravem mestu. Z dobro merjeno salvo protioklepnih raket lahko tudi sicer šibki džipi odprejo najdebelejše konzerve! Oklepniki umirajo hitreje in napake bolijo močneje.

Tudi RTSjevski žanr pozna naslove za hipsterje, ki so padli iz mainstreama, čeprav bi si tamkaj zaslužili biti. Najbolj fantazijski Kohan, ki je presenetil z domislicami, kot je hitro sestavljanje formacij in cone oskrbe, kjer se soldatje samodejno zdravijo. Dvojko Kings of War so odpeljali preveč v Warcraftovo smer, a tudi ni od muh.

Današnje realnočasovke so zato občutno bolj dinamič­ne od starih in terjajo veliko osredotočenosti, kar je po volji mlajši, tekmovalni generaciji. C&Cje in KKNDje je vsekakor moč še pognati za lahkoten rompompom, a njihovi tankci se primerjalno gibljejo skrajno nerodno in ob omejeni izbiri funkcij ti brž pos­tane dolgcajt. Njihova tehnološka drevesa so za današnje čase uborna, ko jih primerjaš s SupComovima dvema ducatoma morilskih naprav. Imaš pa žal za nažiganje na voljo uboren spisek modernih kandidatov, kajti zvrst pri življenju ohranjajo le redki prebliski. C&Cji so se izgubili z vse manj navdahnjenimi nasledniki, kot sta C&C4 in Red Alert 3. Warcraft pa je prešel v masovnico.
Glavni razlog za zaton realnočasovk so prav uspeš­nej­ši novi žanri. Prvinsko premik k igram MOBA v slogu League of Legends in Dote 2, ki so dejansko spoj RTSja s frpjko, namočen v F2P-nalinijski tekmo­valni kotel. Kot je pokazal propadli razvoj End of Nations, je prenos klasičnih realnočasovk v free to play model zahteven in avtorji se raje odlo­ča­jo za laž­je poti do zaslužka. Nove strategije Dunove šole počno le nepoboljšljivi veterani nek­danjih ekip. Pohvalno, da sploh se, a vseeno bi bilo fajn, če se ne bi zadovoljili s posvetili starim legendam, kot sta opisani Act of Aggression in nekaj mesecev stari Grey Goo. Čakamo namreč na preboj v umetni pameti, ki bi dal občutek, da si poveljnik sposobne vojaške sile, ne gruče butastih avtomatov. Nišni hardcore wargame Conquest of the Aegean z najboljšo pametjo v zvr­s­ti daje slutiti, da je tak podvig možen. Naj ga čimprej izvedejo na širši ravni. V norem klikotavstvu je pač z mobami in Blizzardom brezveze tekmovati.

Laserski obeliski in debele berte, skrijte se, NAPADAJO VESOLJSKI MARINCI! Ko iščeš brezkompromisno vzdušje na nož, je Relic z Dawn of Warom postavil mejnik, ki še vedno ni presežen. Razen nemara z dvojko. Kakopak, če pa je nastal po predlogi Warhammerja 40.000, ki ima orke s tanki v obliki hodečih konzerv s cirkularkami.

Ground Control 2 je bil 2004 znanilec modernejše dobe, ki je ukvarjanju z bazami rekla adijo. Namečkoma je imel povsem svobodno kamero, ki si jo lahko peljal in usmerjal kamorkoli. Znalci me bodo spomnili, da je bila podobna že enica štiri leta prej. Ampak tam nisi mogel shranjevati položaja, kar avtorjem še danes zamerim.

Vojska pod menoj objavljeno: Joker 267
oktober 2015