Revija Joker - Superspektrumi

ČLANKI
stranka » članki » anali » Superspektrumi
...
ZX spectrum z 48 kilobajti pomnilnika je legenda, dragocenejša od slonove kosti. Toda mavrična družina se ni končala s tem znamenitim hišnim mlinčkom, temveč so jo posodobili z nadgrajenimi, Slovencem pretežno neznanimi modeli. Sneti pove o spectrumu 128 K in njegovih naslednikih, s katerimi se je končala doba osembitnikov.

Spectrumova zlata doba je bila sredina osemdesetih, ko je za osrednji model z 48 kilobajti pomnilnika izhajalo na kupe iger. A ko je bila radirka na vrhuncu moči in se je z njo spoznal levji delež Jugoslovanov, so se temelji uspeha razkrajali. Računalniček je namreč prišel na trg 1982. in že tedaj ni bil ravno v tehnološ­ki špici, nekaj sezon pozneje pa še toliko manj. Leta 1985 sta prispela bistveno močnejša, 16-bitna atari ST in amiga, ob katerih so osembitniki grafično ter zvočno zgolj zardevali. Razlika je bila orjaška in izkušnja neprimerljiva. Vseeno si za ob­čut­no nižjo ceno še vedno dobil nemalo – zlasti pri nekoliko nadgrajenih inačicah. Med njimi se ret­ro­friki z lesketom v očeh spominjajo spectruma 128 K in njegovih naslednikov +2 in +3, s katerimi je blagovna znamka legla k zasluženemu počitku.

Knight Tyme Kljub nižji ceni so v to arkadno pustolovščino, ki je izšla ob boku spectruma 128, vložili obilico dela. Kot simpatični vitez Magic Knight smo se v pogledu od strani znašli v oddaljeni galaksiji in času, poudarek pa je bil na reševanju ugank z rabo predmetov in ukazov. Moč se je bilo seliti po številnih planetih, ki jih je bilo v 128-verziji več kot v naknadno izdani inačici za 48 K. Ta je bila za nameček ob glasbo in podrobnejšo animacijo, zaradi česar je bila opazno slabša.

Več prostora, več melodij
Ata spectruma, ekscentrični angleški izumitelj sir Clive Sinclair, za igrice ni maral. Izrecno je hotel, da bi ljudje njegove računalnike uporabljali za delo. Toda raja se je najraje igrala in firma je bila to dejstvo prisiljena sprejeti, ko je popušila konkretne solde pri 'produktivnem' modelu QL. Spectrum 128 je bil tako prva Sinclairjeva mašinca, s katero so merili predvsem na trg s špili. V Angliji so ga za 180 funtov (toliko, kot je na začetku stal 48 K!) splovili feb­ruarja 1986, pol leta po lansiranju v Španiji; cincali so zaradi neprodanih zalog obstoječih modelov. Bill Jeffrey, eden od Clivovih direktorjev, je tedaj dejal: “Nove tržne raziskave so pokazale, da se ljudje doma z računalniki daleč najraje zabavajo.” Za naslednjega pusta se je oblekel v Stotnika Očitneža. 
Načrti so sprva obsegali boljši procesor, vendar so se naposled odločili drugače zaradi ogromne količine obstoječega programja. Tako je novinec obdržal stari zilog Z-80 pri enakem taktu 3,5 MHz in bil kot tak spodobno združljiv s širno knjižnico iger in aplikacij za 48 K. Ne povsem, ampak spodobno. Namesto ukazne vrstice z utripajočim kvadratnim kurzorjem pa si ob vklopu naletel na meni. 

Ob vklopu spectruma 128 se je pojavil ta meni s petimi postavkami. 'Tape tester' je pomenil preizkus glave v kasetofonu, 128-BASIC pa je imel nekoliko razširjen nabor povelj. V tem okolju ukazov nisi več pisal s celimi besedami, temveč črko za črko. Zaradi normalne tipkovnice to ni bil problem.

Ločljivost je ostala 256 x 192 z razvpitim prekrivanjem atributov, ko so se barve steple. S tega gledišča je bil novi radirkar enak staremu, le oscilator je bil hitrejši in s tem slika stabilnejša ter barve mirnejše, brez cvetenja ob robovih. Sploh če si uporabil kompozitni izhod ali vrata za RGB-zaslon namesto plebejske antene. Spectrum na monitorju in ne na domačem teveju EI Niš – tektonske spremembe! Toda ko si včital enega njemu prirejenih špilov, si doživel ušesno razsvetljenje. Zvok ni več prihajal skozi bedni hreščalnik v ohišju, marveč skozi teve, in bil je neprimerno uglednejši, kajti generiral ga je namenski trikanalni čip AY-3-8912, kakršen se je šopiril v MSXih in celo atariju ST. Igre zanj so zato godle in govorile, ne piskale in hreščale! To je terjalo dodaten pomnilnik, ampak nova mavrica ga je nazivu ustrezno posedovala 128 kilobajtov, s čimer se je že dalo kaj postoriti. Drugo vprašanje je bilo, če bodo založniki iger prostor izkoristili.

Moj mikro je pred 30 leti zapisal: "Ljudje smo se za standarde dogovorili zato, da bi sir Clive vedel, česa ne sme vdelati v svoje izdelke." 128 K je bil brez vrat za joystick in je imel čuden, okrogel MIDI-port.

Česa vsega zanesenjaška skupnost ni naredila! Z domačimi vmesniki je moč na 128K-mavrico priključiti 3,5-palčni disketnik, s katerega se igrice včitajo instantno. Pravi igralec ne sme biti brez igralne palice, med katerimi je najbolj priljubljen kempston. Še boom box ter ancienten TV in moški brlog je kompletiran.

Kovačeva kobila
Spectrum 128 je bil v bistvu žrtev uspeha starejših bratov. Prav večmilijonska količina prodanih izvedenk 16 in 48 K je izdajatelje bremzala, da bi resneje prešli na nadgrajeno platformo. Sinclairjevci so se ob splovitvi resda trkali po prsih, da je za sto­osem­indvajsetico v razvoju šestdeset špilov najbolj­ših založnikov. A če si pogledal od bliže, si opazil, da v vsej tej količini ni malodane ene same, ki bi bila narejena le za 128. Stanje trga sta najbolje pokazali ravno priloženi igri Daley Thompson's Supertest in Neverending Story. Obe sta imeli napram 48K-verziji le novo muziko in sta se naložili v enem kosu namesto z večkratnim včitavanjem.  
To se ni nikdar bistveno spremenilo, kajti od nalepke '128K' si bil deležen predvsem blagoglasne muzike in večjih igralnih območij, denimo več soban v arkadnih pustolovščinah. Fino, če si igro kupil prvič, in bedno, če si jo že imel, kajti popusti so bili redki. To ni bila zgolj lastnost novega spectruma, saj je bil podobnega odnosa deležen večprocesorski commodore 128, do katerega so se izdajatelji vedli še bolj ohrno. Tudi zato, ker je bil sposoben boljše grafike od C64, zato bi morali v dodelave ter predelave vložiti več truda in tvegati s plasiranjem špilov za stroj, namenjen zlasti poslovnežem. 

STARGLIDER Elite je navdihnil številne špile, tudi Firebirdovega Stargliderja, ki se je osredotočal na bojevanje. V prvi osebi smo pilotirali svojega vsemirskega lovca in nad planetom Novenia klatili tujs­ke vsiljivce Egrone. Osnovna 48-verzija je imela čis­to v redu vektorsko grafiko, toda inačica za 128 K je dodala večjo gladkost, pogled nazaj, počasne pos­netke, govor in dodatne misije. Spet je šlo le za nadgradnjo osnove, vendar za tako, kakršno bi si morali drugi založniki vzeti za zgled.

Prihod sladkega barona 
Vendarle je spectrum 128 pustil odtis, ki ga Slovenci nismo zares občutili, saj smo z običajne mavrice in C64 zvečine skočili kar na PC, ST ali amigo, špile pa nabavljali v kompilacijah pri bratu piratu. Kmalu so se začele pojavljati originalne kasete, kjer je bila na eni strani posneta 48-inačica in na drugi 128; eden prvih tovrstnih primerkov je bila tekstov­na avantura Price of Magik. Oziroma so izdajatelji sprogramirali nalagalnik (loader), ki je sam ugotovil, na čem se igra zaganja, in je naložil ustrezno verzijo. V letih '87 in '88 je začelo izhajati nekaj več eks­kluzivnega in nadgrajenega softvera. Verjetno ne veš, da je imela ulična pretepačina Renegade v 128-verziji novo potezo, met čez ramo in nekaj več vsebine. In da so bili nekateri špili na 48 K stisnjeni na pol zaslona, na 128 K pa so tekli čez celega, na primer Double Dragon 2. 
Največ špilov za več pomnilnika je prišlo devetdesetega. Ocean, Domark, US Gold in drugi veliki založniki so zadnjo tranšo mavričnih iger izdelali samo za pomnilniško izdatnejši spectrum. Med njimi Robocop 2, Chase HQ in NARC. Je pa res, da je šlo zvečine za razne predelave z avtomatov in licenčne naslove, ki jih je v tistem času marsikdo že gnal na orenk šestnajstbitnikih. Zaljubljenci v razširjeno mav­rico so si zato radi izmenjavali neuradne garažne modifikacije. Tako je ruska grupa Bitmunchers naredila 128-inačico Barbariana z animiranim uvodom po zgledu demoscene in novimi ozadji. Slične mode so prejele še druge 48-igre, od Dana Dara do Thanatos in Head Over Heels. Danes jih na netu ni niti najmanj težko najti. 

Medtem ko so kapitalistični opranoglavci špile kupovali na 'originalnih vrpcah', mi, socialistična deca, sploh vedeli nismo, da obstajajo. Ne običajne za 48 K, ne razširjene za 128, kaj šele take, na katerih sta bili obe inačici. Nam so softver lifrali lokalni gusarski dobavitelji, ki so za pest dinarjev gradili kompilacije ducatov naslovov. Recimo Satansoft.

Where Time Stood Still Dve leti je trajalo, da je stoosemindvajsetica dobila pravo, zavidanja vredno ekskluzivo. Akcijska avantura Where Time Stood Still je bila enostavno prevelika, da bi jo stlačili v 48 K, in za ta spectrum sploh ni izšla. Po časovnem potovanju smo se znašli v sovražni prazgodovinski deželi, po kateri smo vodili druščino. Vsak njen član je imel svojstvene lastnosti in treba je bilo ravnati v skladu z njimi, hkrati pa raziskovati, uporabljati predmete in čvekati.

Da se je sploh nabralo toliko 128-špilov, sta bila zaslužna predvsem nova modela spectruma, +2 in +3. Bila sta posledica tega, da je leta 1986 Sinclair vso mavrično linijo prodal tekmecu Amstradu pod vodst­vom angleškega barona Alana Sugarja. Model 128 so hitro upokojili, da jim ne bi mešal štren, vendar so obdržali njegove lastnosti z visoko stopnjo nazajkompatibilnosti vred in ga zaprli v enotno ohišje s še boljšo tipkovnico ter pripadajočim kasetnikom. Tako je zgodaj leta 1987 nastal +2, prvi spectrum, ki so ga zaradi nižjih stroškov izdelovali izven Britanije, v Aziji. Ceni 150 funtov je bilo podrejeno vse, tako da kasetnik ni imel števca obratov, napajalnik je bil zunanji in gumba za vklop / izklop ni bilo. Toda +2 je posedoval dvoje Sinclairjevih vtičev za igralno palico, česar 128 K ni imel, in je bil z več sto tisoč prodanimi kosi kar uspešen. Tudi zaradi oglasne kampanje, ki ga je propagirala izključno kot igralno napravo. Večina novih kupcev in nadgrajevalcev obstoječega se je odločila zanj in ne za malo kasneje dospeli, dražji +3. Ta je imel namesto kasetnika Hitachijev čudaški tripalčni disketnik in že kar opazne težave s kompatibilnostjo. Medtem ko številni +2 danes še vedno delujejo, so +3 bolj nag­njeni k crkotu, zlasti disketnik, v katerem zob časa rad pregrizne jermenček. Zato se na znalci v antikvariatih in na dražbah tej izvedenki danes pretežno ogibljejo, razen zbirateljev, ki morajo zaradi ponosa dolžine uda posedovati slehernost. 

Podobnost spectrumov +2 in +3 z Amstradovima računalnikoma CPC 464 in 6128 je zaradi poenotene firme logična. +2 so najprej tržili v sivem ohišju, nakar so ga posodobili v črnih inačicah +2A in +2B. A ti sta povzročili slične združljivostne težave kot pri +3. Sivi plus dve zato pri zanesenjakih velja za zadnji pravi spectrum.

Dodova pot 
No, kljub vsemu lišpu in ramu je bil spectrum obsojen na propad. Preveč ljudi ga je že imelo in pretirano so v drugi polovici osemdesetih padle cene novejši, močnejši, bistveno bolj seksi konkurenčni tehnologiji. Zadnji spectrum +3 je fabriko zapustil 1990, poslednji +2 dve leti kasneje. Približno ob istem času je crknila večina mlinčkastih tekmecev, od CPCjev do Atarijeve linije XE. Kot zadnji štiriindevetdesetega še C64, z 10 do 17 milijoni prodanih kosov rekorder med hišnimi računalniki, katerega aktivna življenjska doba je brez posodobitev trajala neverjetnih dvanajst let. Sto osemindvajset kilo gor ali dol, ob zori novega dne dinozavrov ni bilo več. Zdaj živijo v naših srcih. 

TAI PAN Podobno kot Knight Tyme je tudi Oceanova licenčnica Tai Pan po romanu Jamesa Clavella najprej nastala v obliki za 128 kilobajtov rama. Šele naknadno so izdali 48-inačico, ki je bila oskubljena in se je nalagala po kosih, da si norel ob čakanju. Šlo je za fino mešanico bojevanja, raziskovanja in strategije, v kateri smo skušali prav kakor v knjigi postati tajkun na Kitajskem. Omislili smo si ladjo, kupili ali ugrabili posadko in se lotili gusarstva, trgovanja, obiskovanja mest …

Superspektrumi objavljeno: Joker 273
april 2016