Revija Joker - Quantic Dreams

ČLANKI
stranka » članki » anali » Quantic Dreams
Quantic Dreams
...
LordFebo obožuje interaktivne povesti in francoska ekipa Racionalnih sanj je žanr izmojstrovala do popolnosti.

Avtorji nič manj kot revolucionarnega Heavy Raina ne prihajajo iz Amerike. Quantic Dream je pariški studio, ki mu načeluje David De Gruttola, bolj znan po vzdevku David Cage. Mo­žak je umetniško kariero pričel v devetdesetih s pisanjem muzike, nakar je osnoval razvijalsko ekipo in se odtihmal kot režiser ter scenarist podpisal pod čet­vero naslovov. Prvenec je bila futuristična pus­to­lovščina Omikron: The Nomad Soul (1997), o ka­teri smo pisali ravno pred dvema mesecema. Pri njej je namreč glasbeno sodeloval rajnki David Bowie. Bila je to nenavadna zmes pretepanja, raz­is­kovanja in kraje teles, toda zaradi nerodnosti in slabe promocije je kmalu utonila v pozabo. Nato se je ekipi kot kreativni direktor pridružil malo znani, a gonilni Guillaume de Fondaumiere. Omenjam ga zato, ker je poprej soustanovil slovensko mošt­vo Arxel Tribe.

Kreativni par David Cage (desno) in Guillaume de Fondaumiere ob zasluženem prejemu treh nagrad, ki jih je britanska akademija BAFTA podelila Heavy Rainu.

Za uveljavitev Quantic Dreama je poskrbel projekt Fahrenheit (90, J147, 2005). Ta je stagnirajočo zvrst avantur dvignil na raven interaktivne drame, kjer so se nelogične kombinacije predmetov umaknile filmskemu podajanju zgodbe, menjavanju protagonistov, verodostojnemu čustvovanju in drugač­nemu nadzoru. Dogajanje je bilo postavljeno v New York, kjer Lucas Kane nezavedno mori, zločine pa raziskujeta policistka Carla in njen partner. Dejanja in odločitve obeh strani imajo daljnosežne posledice, ki rdečo nit pripeljejo do več koncev, tudi klavrnih. Način igranja so neskončni, mestoma težavni QTEjevski nizi, ki delujejo kot prstni Dance Dance Revolution. Paranormalni triler – za dogodki stojijo majevske čirečare – so lani izdali v remasterirani PC-različici za devet denarjev. Kljub nesodobni podobi in včasih jezljivi težavnosti se ga splača zaigrati.

Od vseh izdelkov Quantic Dreams je Fahrenheit najbolj igralno zahteven, kar se ni spremenilo niti v poizdaji.

Po Fahrenheitovem uspehu sta David in Guillaume spoznala, da smo igralci željni drugačnih, čustvenih pripovedi. Takrat je studio dejavnost že razširil na za­jem gibanja za filmsko branžo, zato so za Heavy Rain (93, J199, 2010) uporabili vse svoje znanje. Za Ethana, Scotta, Madison in Normana so obrazno in telesno zajeli resnične, čeprav nepoznane igralce. Sprva so se dogovarjali za xboxkluzivo, toda Microsoft ni ugriznil, ker bi naj jim mračnjaška tema z umori otrok utegnila škoditi. Na srečo je več zanimanja pokazal Sony, ki je za izključne pravice poplačal 16-milijonski razvoj in še enkrat toliko vložil v marketing. Poteza se je izplačala, kajti izvirnik za playstation 3 je prinesel več kot sto milijonov. David je sprva menil, da bo uspeh karkoli več od 300.000 prodaj, nakar je šlo v promet dva milijona kosov. Če je na tem svetu kaj pravice, bi morala štiričina verzija kvoto dvigniti še za kak milijonček.

Ethanu je glas in stas posodil Kanadčan Pascal Langdale. Ob igri so zanimivi videoposnetki s snemanja.

Četrti projekt je najprej nosil kodno ime Infraworld, saj so se namenili preplesti povezani dimenziji. Iz tega je nastal Beyond: Two Souls (J243, 2013), nepozabna življenjska zgodba o Jodie, na katero je pripeta nevidna entiteta. Njuna sodelovalna dvojnost je ena od temeljnih igralnih mehanik. Dekle spremljamo od otroštva do posebnih operacij za agencijo CIA, pri čemer je napram Heavy Rainu mnogo manj cepitev in precej večji poudarek na filmski plati. V ta namen glavna lika nosita prepoznavna obraza Ellen Page in Willema Dafoa. Žal refleksni lok nima pravega izziva in večina akcij se je z zaporedij zdruznila na enoklike. Ker ima zavoljo tega Beyond nižjo igralno vrednost in je še bolj mejni izdelek, ga nismo ocenili. Kar pa ne pomeni nepriporočila, zlasti ob današnji ceni predelave za PS4. Kot sem zapisal že večkrat, je deveturno trpljenje mlade Jodie nujno izkusiti. Če se le da, v družbi.

Beyond: Two Souls, ki je na voljo za PS3 in PS4, ne predstavlja igralnega izziva, toda na predstavitvenem, pripovednem in čustvenem področju ji ni para. Izdelek sodi v kanon igrarske umetnosti. ’Ogled’ je nujen.

Kljub temu, da je troje zadnjih iger doživelo izreden pozdrav gamerske in strokovne javnosti, ni bilo v vsem tem času niti enega samega polnocenovnega sorodnega naslova. David Cage to pripisuje neza­upljivosti velikih založb. Pri tem dodaja, da si naravnost želi tekmecev in večje prepoznave žanra. Po njegovem bi morali imeti take zgodbene izkušnje prav toliko uporabnikov, kot jih imata Call of Duty in Avatar. Tudi mi tako menimo in žal nam je, da primerki prihajajo po kapljicah in povečini z neodvisniške scene. Ta je sicer zmožna udejanjiti dobro fabulo, zmanjka pa ji pri produkciji. Zato komaj čakamo na naslednji 'kvantni' izdelek – Detroit: Become Human. Okoli njega je ekipa enako skrivnost­na kot pri Dežju in Onkraju, ko do izida pravzaprav nismo vedeli, kakšno bo igranje. Vemo le, da bo dogajanje postavljeno v naslovno mesto v prihodnos­ti, ko namesto avtomobilskih tovarn cveti proizvodnja pomočniških androidov. Ena od njih bo Kara, ki se po naključju zave in prične nenavadno življenje med ljudmi, katerim roboti predstavljalo le orodje. Letos.

David Cage obožuje kratkolaske. Tole je ginoid (ženski bot) Kara, akterka prihajajočega interaktivnega filma.

Quantic Dreams objavljeno: Joker 273
april 2016