Revija Joker - Igre zvezd

ČLANKI
stranka » članki » anali » Igre zvezd
...
Ob noriji okrog Star Wars nam je za naprej jasno vse: Force Awakens in njegova letna nadaljevanja, odvrtki, risanke, stripi, videoigre, kot je novi Battlefront, akcijske figurice, plastični žaromeči in fanice brez modrcev, kar jako podpiramo. Toda velja se ozreti tudi nazaj, kajti Sila je bila s špili z licenco Vojne zvezd močna. V preteklost hiperpogon uperi Sneti.

Licenčni ščiš je besedna zveza, ki ji je moč v precejšnji meri podelil ravno mimohod slabih iger z logotipom kultnih filmov Star Wars. Zgodovina, Lucasfilm in vsi mi bi vsekakor hudo radi pozabili na zanikrni strategiji Rebellion (1998) in Force Commander (2000) … obupno xboxovo borilno arkado Obi-Wan (2002), kjer smo postali mladi Kenobi in si brž zaželeli, da nas bi požrl rancor … katastrofične Republic Heroes (2009), ki so pobalinsko unov­če­va­li in uničevali animirano serijo Clone Wars … in še ducat drugih apnarskih poskusov zaslužka na rovaš priljubljenosti blagovne znamke. Med bojda 165 uradnimi naslovi, kolikor jih je Vojna zvezd zbrala, takih ne manjka.

A obenem je nespregledljivo, koliko biserov se je nabralo od davnega dvainosemdesetega, ko je izšla prva Star Wars igrica. In kako raznolik je ta špilavski univerzum. Pravzaprav je edino, kar mu manjka, klasična pustolovščina – od tega žanra smo videli le nekaj nedokončanih fanovskih projektov v slogu Han Solo Adventures in Shadows of the Empire: Hunting the Hunter. Škoda, kajti posmeh trekijev s številnimi uradnimi avanturami boli. Prijem bi se gotovo obnesel, saj so jediji navsezadnje galaktični policisti in vsega ne rešijo s sukanjem žaromeča.
Ostalo je pak prisotno, kajti pod praporom rumenih črk na črnem ozadju se je zbral pisan kup zvrsti, od prvoosebnih streljank in tretje­osebnih sekljačin prek dirkalnic in pretepalk do fliperja, samotarske in spletne frpjke. Vzemimo denimo 3D-borilnico Masters of Teräs Käsi (besedi sta finski in pomenita 'borilno veščino') in s(i)lovito nedeljsko arkadno avan­turico Yoda Stories. Saj ne, da sta kaj prida, ampak drugačnost je prisotna. Nekatere od iger, recimo Knights of the Old Republic, so celo prispevale Legove makete in zgod­beno vsebino v razširjeni univerzum. (Kakšna je razlika med slednjim in osrednjim, kánonskim, piše v članku v minulem Jokerju.) Podoživimo torej spomine – in ne pozabimo, da je marsikateri naslov kupljiv na Steamu in Gogu ter brez težav deluje na modernih računalnikih.

Empire Strikes Back (1982, atari 2600)
Špilčič za Atarijevo predpotopno konzolo 2600 ne uživa podobnega slovesa kot film, saj gre za primitivno, od strani gledano arkado z enim samim smislom. V bitki za ledeni planet Hoth smo krmilili uporniško plovilce in streljali po neskončnem nizu samohodk. Strojna beda konzole ni omogočala ni­česar drugega, niti spotikanja s kablom. Mehaniko pa so avtorji ukradli iz Defenderja. Toda nekje se je moralo začeti, in to je bilo prav z Atarijevim Empirom, ki je za vekomaj zapisan v anale. 

Star Wars (1983, avtomat)
Po precejšnji licenčni ščišavosti Imperija so Lucasfilm Atariju kot lastniku licence zabičali, da želijo nekaj, ob čemer Chewbacce ne bo pograbil morilski bes. In tedaj največji založnik ter proizvajalec videoiger se je izprsil. Izdelal je strojno impresiven avtomat Star Wars, čigar osrednja privlačnost je bilo izrisovanje trirazsežne, barvite vektorske grafike. Kot Luke 'Red Five' Skywalker smo današnji metuzalemi sedeli v kabini X-winga, ki ga je samodejno pilotiral R2-D2, po zaslonu vodili merek in rešetali kravatne lovce nad Zvezdo smrti. Če je heroju uspelo uspelo zradirati vse Vaderjeve komarje, je dosegel uni­če­val­ski umetni planet, kjer je švigal med obstreljevalskimi stolpi. Na kraju se je spustil v kultni kanjon, kjer je čistil zidove, se ogibal pregradam in naposled v pravem  trenutku poslal torpedo v izpušno cev. Avtomat je bil na razpolago v dveh inačicah: plebejski, ob kateri so ljudje stali, in jedijski, v kateri so sedeli.

Super Star Wars (1992, SNES)
Izmed starejših, preprostejših vojnozvezdnih iger je najbolj proslavljen Super Star Wars. Od strani gledana mešanica skakanja, blasterskega streljanja in opletanja z lightsabrom je ohlapno sledila scenariju Novega upanja. To je dalo izgovor, da smo kot Luke harali po Tatooinu in se spopadli s podpeščeno nakazo, šibali z landspeederjem, pilotirali X-krilca, kot Chewie očistili kantino zlikovcev in na kraju v psevdo-3Dju eksplodirali Zvezdo smrti, četudi nas je ogrožal Vader v TIE advancedu. No, vsaj v teoriji smo jo, kajti špil ostaja legendarno zajeban. V seriji sta takisto za SNES sledila Empire Strikes Back in Return of the Jedi.

Rebel Assault (1993, PC)
Joker številka 7, ocena 89. Hudo. A kako bi lahko bila cifra nižja, če pa je vendar šlo za pionirsko rabo CDja kot medija prihodnosti! Špil je mešal pr­voosebno vesoljsko in zaramensko talno streljanje, ki nista bila nič kaj posebnega. Oboje je bilo pripeto na tirnice in primitivno. Kar je vleklo gate z riti, je bila obilna raba full-motion videa – videoposnet­kov, ki so se pretakali s ploščka in ustvarjali dotlej neprekosljiv občutek realizma. Na ta način je bila posneta celotna pot, po kateri smo šli. Premikajoči se objekti pa so bili zgolj gibljive sličice, ’sprajti’, in ne poligonska telesa. Občutek je bil neznansko filmski, ko smo naskočili zvezdni rušilec Devastator, se preganjali po tatoooinskih kanjonih in nadomestili Luka pri razgonitvi Death Stara. Za nadaljevanje so ustvarjalci dve leti pozneje prispevali nanovo posnete vmesne prizore, kjer je zeleni pilot med drugim v brzcu šibal po Endorju. V igralnem smislu pa je v Tisočletnem sokolu frčal po rudniš­kih hodnikih, z B-wingom klatil imperijske lovce in peš vdrl v cesarsko postojanko, kjer je neugnano blasteriral jurišnike.


X-Wing (1993, PC)
Do X-Winga so bile vojnozvezdne igre lahkotne in kokičaste. A Totally Games, ki so za Lucase izdelovali letalske špile, so v podlagi začutili potencial za vesoljsko simulacijo. Tako je nastal X-Wing, ki nas je posadil v kabino istoimenskega uporniškega lovca in nas poslal nad imperialni hardver, od gunboatov in fregat do zvezdnih rušilcev ter Zvezde smrti. Nismo bili pripeti na tračnice, marveč smo se gibali v pravem 3D-prostoru, plovilo nagibali in vrteli okrog osi. Poleg tega smo skrbeli za številne spremenljivke, na primer za preusmerjanje energije med podsistemi in prednje ter zadnje ščite. Misije so bile kompleksne, s številnimi primarnimi in sekundarnimi cilji, tako da je bilo treba taktično razmišljati. Še bolj je to kompleksnost in taktičnost poudarilo nadaljevanje TIE Fighter (1995), kjer smo nastopili kot pilot temne strani v imperijskem lovcu. Niz je 1997 obogatil večigralsko usmerjeni X-Wing vs. TIE Fighter, zaključil pa ga je 1999 čas­tihlepni X-Wing: Alliance, katerega odlika so bile množične bitke z več sto plovili. S tem se je serija iztekla, vendar je ni nihče pozabil, saj je še danes veličastna. Podrobni analni po­klon vsem štirim delom najdeš v Jokerju 235.

Dark Forces (1995, PC)
Si dandanes predstavljaš prvoosebno streljanko, v kateri ne bi mogel pogledovati gor in dol, počepati in skakati? To je v žanr vpeljal proslavljeni vojnozvezdni FPS Dark Forces, ki se je navdihnil pri Ultimi Underworld in System Shocku. Od tam pa je povlekel še druge vplive, saj ni šlo za arkadno rešetačino v slo­gu Dooma in Wolfensteina, ki jima je bil podoben po zunanjosti. Streljanje je bilo resda hitro, toda nivoji so bili bolj kompleksni in so se razprostirali tako v višino kot v globino. Včasih je šlo za prave labirinte hodnikov in zaprtih vrat. Globeli smo prečkali z obračanjem gromozanskih kosov mašinerije in se izgubljali po kanalizaciji. Naslov je bil zanimiv tudi zgodbeno, saj smo nastopili v vlogi najemnika Kyla Katarna, ki mu uporniki plačajo, da bi jim prinesel na­črte za Zvezdo smrti. Kyle se iz plačanca prelevi v partizanskega bojevnika, ki sreča Hutta Jabbo in Fetta Boba ter prepreči izdelovanje temnih trooperjev. 

Vendar se je Kylova saga s prvencem šele dobro za­čela. V nadaljevanju s podnaslovom Jedi Knight (1997) je gospod Katarn postal jedijski vitez, vihtel ža­romeč in opravil s sedmimi sithi. Orožje je prišlo prav kot tolkač jurišnikov in odbijalnik blasterskega ognja, dopolnjevale pa so ga Siline moči, med njimi tiste s temne strani, ki so vodile do črnikavega zaključka. Omembe vredna sta prehod na poligonsko grafiko in s kamero posnete vmesne sekvence. Nova doba za niz o jedijskem vitezu je sledila 2002., ko je vajeti od prvotnih ustvarjalcev prevzela skupina Raven. V Jedi Outcastu in Jedi Academyju (2003) so močno poudarili borbo z mečem in dodali več­ig­ralst­vo, v katerem si je bilo moč izbrati svetlo ali temno stran. Sekarili smo, da je bilo veselje, in nekaj takega danes močno pogrešamo.

Rogue Squadron 3D (1998, PC)
Naziv označuje uporniško eskadriljo, ki zavdaja imperialcem. V dobri istoimenski letalni arkadi smo se jim pridružili kot Skywalker in Sidiousove podrepnike razkantali tako v vsemirju kot nad tlemi. Trpela so sovražna oporišča in zaporniki so bili osvobajani, zadnja misija pa se je odvila šest let po bitki nad Endorjem. Vozili smo pet frčal, zraven krilca X še A, Y in V ter snowspeederja. Nemška grupa Factor 5 je s Squadronom vsekakor zadovoljila ljubitelje arkadnega razčefuka. Žal je bilo nadaljevanje Rogue Leader, narejeno za Nintendov gamecube, pre­cej povprečno. Švabi so se odkupili šele z Rebel Strikom, izdelanim takisto zgolj za kocko. Tu smo dobili sposobnost izstopiti iz plovila in se bojevati peš oziroma nadzorovati samohodke. Vmes­ni del Episode I: Battle for Naboo pa je najbolje pozabiti.

Racer (1999, PC)
Dirkanje v brzcih, kot ga predstavi Grozeča prikazen, je idealno za prenos v videoigro. V repulzors­kih dirkalnikih smo pičili po petindvajsetih progah na osmih planetih, od Tatooina do Mon Gazze. Moč se je bilo butati z računalniškimi nasprotniki, dirkati s prijateljem na istem zaslonu ali PC povezati v mrežo. Racer ni bil boljši od Wipeouta in F-Zera, a je bil zabaven in neverjetno hiter. Nič čudnega, da ostaja najbolje prodajana ZF-dirkačina.


Galactic Battlegrounds (2001, PC)
Do leta 2001 je bil Star Wars deležen dveh realnočasovnih strategij, a sta smrdeli obe, tako Rebellion kot Force Commander. Morali so priti Ensemble Studios, avtorji Age of Empires, da so v žanr prispevali soliden špil. Pravzaprav niso storili drugega, kot da so v motor iz Age of Empires 2 vtak­nili vojnozvezdne enote, dodali leteč­ne­že in spremenili okolico. Tako smo gradili oporišče, nabirali surovine, bljuvali vojaške enote in s klikanjem naskakovali sovražne položaje. Špil je vseboval več kampanj, osredotočenih na frakcije – gungane, wookieje, Trgovsko zvezo, Imperij in upornike. Misije so bile zanimive, z nemalo vmesnih dogodkov in spreminjanj ciljev, in pletle so vseprevevajočo zgodbo. 

Knights of the Old Republic (2003, PC)
Težko je izbrati najsijajnejšo, najodmevnejšo in najprodornejšo med igrami z licenco Star Wars. A ne bom zgrešil, če bom v vrh štel slavni KotOR. Godil se je štiri tisoč let pred Skywalkerji, ko se je Stara republika znašla v težavah zaradi armade sithov. Na neznanem junaku z ogromnim potencialom v Sili je bilo, da se dvigne iz anonimnosti, prejme jedijsko urjenje ter zbrca rit temnemu šefu Darthu Malaku. Igralno je šlo za potezni RPG z druščino in številnimi možnostmi v boju, ki mu je do neke mere vladala naključnost kakor v vzorniku Baldur's Gate. Izven tepeža pa je bilo moč med iskanjem vira Malakove moči slediti tako svetli kot temni plati Sile. Če si se odločil za črnivce, si ugotovil, da je sithovska filozofija odlično razložena. Že leto kasneje je zgodbo nadaljevala Obsidianova dvojka, Sith Lords, katere fabula se je mojstrsko prepletla s prvenčevo.

Galaxies (2003, PC)
Tole je bila ob rojstvu oda najsrditejšim privržen­cem Lucasovega univerzuma, kajti šlo je za hardcore MMORPG, bolj podoben svobodnjaški Ultimi Online kot EverQuestu. Namesto levelanja smo lik  krepili skozi urjenje veščin in s kombiniranjem profesij denimo ust­varili revolveraškega sanitejca, ki si je kruh služil kot norček pri Huttih. Goro vsebine so nadaljevali gradnja mest, politika z volitvami županov in vesoljski boji, ki niso bili tako daleč od onih v X-Wingu. A množica igralnih pristopov je novince strašila in kravatarji so se leta 2005 ob uspehu World of Warcrafta odločili, da je treba Galaxies poenostaviti. Zloglasna posodobitev je špil obrnila na glavo. Med drugim je uvedla klasično levelanje in jedije kot štartno profesijo, dočim je poprej do njih vodil zajeban kvest. To je obstoječe igralce pognalo v beg, nekaj svežih pa je naslov na infuziji držalo do leta 2011, ko so ga izklopili.

Republic Commando (2005, PC)
Kogar je ob ogledu Epizode II prijelo, da bi si navlekel oklep klonskega soldata, je tripal na prvoosebno streljanko Republic Commando. V njej smo postali vodja elitnega voda kloniranih komandosov Republike, ki so jih za časa klonskih vojn pošiljali brcat najtrše droide v piščali. Trije kameradi v vodu niso bili kozmetika, marveč vešči borci, ki so nam nemalokrat rešili kožo in jim je bilo moč ukazovati. Snajperja smo poslali krit izpostavljeno točko, minerca nastavit detonator sovragu v žep in tehnika kazat droidu osle. Ekipa je znala celo društveno vdirati skozi duri. Ko prištejemo odlično glasbeno podlago, gre za enega vzdušnejših vojnozvezdnih naslovov. Žal pa je bil kratek in pristopi se skozi pripoved niso dosti razvili, kar je bila temeljna hiba. Takisto so številni jadikovali nad omejenim multiplayerjem in odsotnostjo sodelovanja z ljudmi, ki bi bilo za to zasnovo kot nalašč. Kljub temu gre za dobro streljanko, ki jo imajo nekateri celo raje od tistih v nizu Dark Forces.

Lego Star Wars Game (2005, PC)
Star Wars je med legice kot prva skockana licenca tresknila leta 1999. Do špila je trajalo šest let, dobili pa smo priljudno arkadno avanturo za mlajše, ki je bila obenem prva uspešna Lego igra. Temelj so bile prve tri epizode, tako da smo med ostalimi nadzorovali Qui-Gona, Obi-Wana in Anija. Po poznanih prizorih smo sp­rehajali lego strič­ka, razsuvali objekte, nabirali cekinčke in iskali skrivnosti. Toda ko se je odvrtel konec, še nismo videli vsega, kajti za nabirko sk­rivnosti je bilo treba izkoristiti lastnosti posamičnih likov. Anakin se je plazil po jaš­kih, določena vrata sta odprla le C-3PO in R2-D2, bounty hunterja Fetta sta frčala. Kasneje je sledila tudi legoidna druga trilogija. Kockasti Star Wars je sprožil plaz – njegovem kopitu je sledilo čuda kasnejših licenčnih lego iger.

The Force Unleashed (2008, xbox 360)
V težko pričakovani tretjeosebni izvirnici smo sko­či­li v telo Vaderjevega učenca s partizanskim imenom Starkiller. To je bil temnojedijski pripravnik med filmskima Epizodama III in IV, ki je po vzoru God of War skakal, frpjsko napredoval in rešil nekaj miselnih oreščkov. Večinoma pa je sekljal z žaromečem in cvrl s Silo. Starkillerja ni vezal jedijski kodeks, zato je od prve sekunde fizikalno napredno uničeval okolico ter lučal kanalje naokoli. A slednji so se mu dobro upirali in Unleashed ni bil ne lahek, ne lahkoten. Resda ni bil niti globok, kajti zalegel je predvsem knofodrk, a na rovaš vzdušja smo mu odpustili marsikaj. Škoda, da je bilo nadaljevanje dve leti pozneje opazno slabše, tako glede rutinske zgodbe, kratkosti ali plitkejšega mikastenja. Nadgrajen je bil le spektakel, ki je obsegal sesutje ranjene uporniške križar­ke in šefovski spopad z gorgonom, proti kateremu je rancor podgana. A trenutka, ko smo v enici s Silo v tla potisnili zvezdni rušilec, ni preseglo nič.

The Old Republic (2011, PC)
Galaxies so morali izdihniti, da so napravili prostor drugi masovnici, Stari Republiki. Imenu primerno se dogaja 3500 let pred filmi in tristo let po Knights of the Old Republic, ko sta Imperij sithov in Galaktična republika vzpostavila krhek mir. Zato je tu bolj smiselno, da po Korribanu, Hothu in drugih planetih poskakuje množica jedijev in sithov, ki jih je moč za poklic izbrati poleg soldatov, tihotapcev ter lovcev na glave. Igralno je to 'World of Warcraft z žaromeči', ki nas s kvesti vodi kot Jabba Leio na verigi in nas na koncu vrže v raide proti mega­še­fom. Njegova glavna odlika so razvejani zadatki z odlično govorjenimi liki in vz­duš­no 'kotorsko' pripovedjo, ki jih je moč izpolniti na različne načine, kar v nalinijščinah ni pravilo. Moralno sive odločitve nas ne glede na izbiro poklica potiskajo na temno ali svetlo stran. Po drugi plati je vesoljski boj šele predlani postal za silo primerljiv z Galaksijinimi, bivališča pa ne bodo nikoli. TOR je preveč podoben sorodnim igram in že leto po izidu so ga morali prenesti v način free to play, kjer pa danes kar zgledno živi.

Angry Birds: Star Wars (2012, mobilije)
Vojna zvezd je bila deležna lepega števila raznovrstnih mobilnih iger in igric, zadnje čase denimo free to play strategije Commander. A najbolj znana in najboljša je naveza z megapopularno licenco jeznih tičev, kjer so Rovio združili običajne Angry Birds z AB Space. Kot perutninast jedi smo se v solidnem špilu borili s prasetom Vaderjem, nabirali moči, napredovali v mojstra in klicali na pomoč Tisoč­letnega sokola, kakor paše k tematiki. Na razpolago smo imeli različne galak-tiče s samosvojimi sposobnostmi, denimo Skywalkerja, ki je z žaromečem razsekal vse okrog sebe, in Obi-Wana, ki je s Silo premikal zgradbe.

1313 (odpovedan)
Dobro se spomnim, kako sem na sejmu Gamescom leta 2012 sedel v temni sobi z navdušeno lucasovsko posadko, ki je predstavljala najnovejši izvirni špil z licenco Star Wars – 1313. Nenavadno ime je ciljalo na istoštevilčni podzemni nivo planeta Coruscant, ki se ga izgovori 'trinajst trinajst'. Ta svet kot središče galaksije namreč ni sceloma poseljen le na površju, marveč tudi globoko pod tlemi, v tistem štuku pa se zbirajo posebej neugodni osebki. Vse je bilo pripravljeno, da bomo v objemu najsodobnejše grafike tretje­osebno in s kupom vzdušnih filmčkov zaigrali kot mladi Boba Fett, ki si v spopadih z zlikovci in kriminalci skuje bodočo kariero lovca na glave. Predstavitev naslova, ki je bil namenjen na PC, PS4 in xbox one, je suvala in širna publika je že na široko odpirala denarnice. Tudi za hardver, kajti špil naj bi dodobra obremenil celo najsodobnejše računalnike. A spomladi 2013 je zlobni imperij Disney ves projekt zamrznil, kakor so otrpnili Hana Sola. Zaenkrat se še ni našel uporniški heroj, ki bi ga obudil.  

Igre zvezd objavljeno: Joker 269
december 2015