Revija Joker - Žepne žverce

ČLANKI
stranka » članki » anali » Žepne žverce
...
"Pikachu in Balbasaur, Marowak in Finneon, Blastoise in Charizard, pokemoni so to!" Navedeno zapoj z melodijo od 'Zvončki in trobentice'. Nato pri­misli kronista Snetija z repom in kožuhom, ki ti predoči članek o risankastih zverinicah z Japonske. Tistih, ki se še zdaleč niso rodile z aktualnim appom.

Bil je čas, ko bi za poln pokemonski album – Pokedex dal desno roko, levo nogo in otrdevni ud. Ko tujec na ulici ni bil tuj ujec, ampak potencialni lastnik game boya, povezovalnega kabla in enega od manjkajočih pokemonov, zato ga je bilo vredno ogovoriti. Ko sem si livade in ulice zamišljal znotraj igre, kjer bi nudile kakšno neodkrito vrsto pošastka. Tista doba je minila, delno zaradi tega, ker sem se z leti spremenil, in delno, ker se je serija iger Pokemon razvlekla in so vajeti prevzeli tržniki. Vendar to ne pomeni, da njeni temelji niso zdravi in da se v teh špilih ne skriva več, kot marsikdo meni – zlasti tisti, ki o njej sklepajo na podlagi poenostavljenega Pokemona GO za telefone. Če te zanima, kako to, da je gmajna usekana na izmišljene monstrumčiče, ki ne bi znali do krvi ugrizniti niti sočnega zrezka, pojdi z mano v njihovo preteklost. Boš bolje razumel sedanjost.

Če je Tetris uveljavil game boy, so Pokemoni sedem let pozneje to že nekoliko pešajočo ročno konzolico vrnili pod žaromete. Tako razprostranjenega sveta s toliko življa na njej še ni bilo.

Igrice, karte, risanke 
Pokemoni so konglomerat, inštitucija, industrija v malem. Z dobrimi dvesto milijoni prodanih izvodov osrednjih iger se uvrščajo na tretje mesto najbolj uspešnih serij, takoj za Maria in Tetris. V ljudska srca in s tem blagajne so se dobro zapisali takoj po lansiranju prvega para, Pokemona Red in Blue za oni prvi, monokromatski game boy. Špil je zakoličil temelje: v pogledu od zgoraj kot novopečen trener vandrati po deželi, z bojevanjem loviti pokemone, jih erpegejsko krepiti in razvijati v nove inačice ter jih uporabljati v boju z novimi 'žepnimi pošastmi', pocket monsterji. Odtihmal se krivulja pretežno le še dviga. A razmaha ni šlo pripisati zgolj videoigri, maveč celotni blitzkriegovski razvojno-prodajni strategiji, ki je brž pristavila risano serijo in namiznico s kartami. Pokemonski anime je še zmerom gledljiv in je lani vstopil že v devetnajsto sezono. Pisane, lahko dojemljive, a precej globoke kvartopirske igre, ki je omogočala zbiranje in izmenjavo lepenkastih podobic, pa se številni spomnimo pod laskavim nazivom 'Magic: The Gathering za otroke'. Uči­nek te ofenzive na več frontah skušajo zaman ponoviti razni Skylanderji in Sonici.  

V igrah Pokemon se vedno znova znajdeš v vlogi mladega trenerja pošastkov. Ta širom dežele jaga zverinice, jih daje v pokežoge in jih požrtvovalno zbira. Nato jih sestavi v veščinsko pisano ekipo in jo izuri za zmagovanje nad posadkami drugih, vedno bolj elitnih trenerjev. Na koncu so štirje ta hudejši.

S tem se odličnost in edinstvenost ne končata. Si vedel, da Pokemon sodi med e-športne naslove, tako kot Counter-Strike in League of Legends? Prvenstva, lige in turnirje v njem prirejajo že od leta 2003; ljudje se množično spopadajo z nabranimi pokemončki in vihtijo kupčke kart. To je osamljen frp na e-športnem seznamu in edini, ki je izrecno namenjen otrokom – mlajši tekmujejo v lastnih razredih. Nadalje so skrbniki že spočetka skrbeli za oblikovanje in trebljenje skupnosti. Medtem ko je bila glede tega večina drugih špilov pasivna, so v nakupovalnih središčih in posamičnih trgovinah organizirali srečanja, kjer so se ljubitelji osebno spoznavali in izmenjavali izkušnje ter, jasno, pokemončke. Morebiti je zdajšnja norija ob druženju skozi mobilniški Pokemon GO tako velika tudi zato, ker stari fani podoživljajo tovrstne prijetne trenutke iz mladosti. 

Ker je izvirni Pokemon Red grafično res na psu, se danes za vrnitev k izviru najbolj splača odigrati oziroma podoživeti njegov rimejk, Fire Red za game boy advance. Je barvit in popravljen.

Žepošastki gredo! 
Mnogi težko razumejo znamenito pokemonsko ges­lo "Gotta catch 'em all", kajti v polovitev in razvoj prav vseh pošastkov je treba vložiti nepredstavljive količine časa. Že v izbrani verziji, kaj šele vobče, saj seznam obsega krepkih 721 primerkov (bagatelca: vsi v inačici GO so od drugod) in nekateri so res zmikljivi.  Drugim pa je jaga k srcu ravno zaradi samih 'pocket monsterjev', kakor so se klicali v japons­kem izvirniku, nakar so jih preimenovali za zahodni izid. Ne toliko zaradi strahu pred travmatiziranjem dece in jeznimi starši kot vsled zapletov z blagovno znamko, saj je na trgu že obstajala igračka z 'monster' v imenu. Ob 'pokemone' se ni mogel spotakniti nihče, za povrh pa skrajšanka krasno sede v uho. Mimogrede, pravilen izgovor je "pokémon" s poudarkom na drugem zlogu, vendar ga obrajtajo le otakuji, hipsterji in nerdi. 

Čeprav karte Pokemon TCG še niso rekle zadnje besede in se z njim ukvarja lep reženj ljudi, je vse bolj priljubljena internetna inačica. Poženeš jo s Pokemon.com ali jo najdeš v androidni trgovini.

Fascinantno je, da je med toliko pokemoni tako malo ponavljanja in sličnih oblik. Njihove obrise najprej filigransko primerjajo z obstoječo bazo za kar najmanj prekrivanja. Najbrž je to eden od razlogov, da skopirani tekmeci, kot je Digimon, nikdar niso zares uspeli – niso tako iskreni in pristni. Oboje je temeljna značilnost pokemončkov, ki segajo od neverjetno prisrčnih primerkov z animejsko širokimi učki (mednje spada najznamenitejši rumenjak Pikachu) prek resnobnih pošastkov, kot je zmajeliki Mega Charizard, do čisto rahlo srhljivih monstrum­či­čev v slogu krste z rokami Cofragigusa. No, vsaj kar se tiče sedemletnika, ki se še trese pri Scooby-Dooju, a tega ne prizna, ker hoče izpasti hraber. Hit­ro prepoznavnih primerkov je še dosti: mačjeliki Mew, lisičji Evee, balonasti Jigglypuff, nasršeni ptič­ji Zapdos … Ni jih malo, ki se izvrstno posojajo plišu, in nekateri jih zbirajo kot obsedeni. Guinnessova knjiga rekordov beleži šestindvajsetletno (za)­fik­­siranko Liso Courtney, ki je v sedemnajstih letih nabrala šestnajst tisoč kosov pokemonske robe. Pretežno pliškov, a tudi trdih plastičnih figuric, torb, rutic, brisač, skodelic, posteljnine in sploh vsega, kar sodi k vsemedijskim uspešnicam. Dečva je besedici "'em all" v lovskem geslu očitno nadomestila z "everything"! 

Radostni pokemoni, tudi instantno prepoznavni Pikachu, so se hitro po izidu zamerili verskim fanatikom v ZDA, ki so jih označili za satanistične. Aktualni GO pa so na isti podlagi prepovedali v Iranu. Toda Vatikan jih je odrešil temne sence, rekoč, da promovirajo prijateljstvo in lepa občutja.

Nekateri pri lovu na pokemone oziroma z njimi povezanimi spominki izkažejo zvrhano mero nezdrave obsedenosti. Angležinja Lisa Courtney se je s svojo neznansko zbirko prašnega pliša, za katero potrebuje nezanemarljiv kos bajte, vpisala v Guinnessa. Založnik je takih posebnežev vesel zaradi denarcev in reklame.

K izviru po zlato 
Ampak osnova ostaja zbiranje pokemončkov v virtualnosti, ki obsega že osem 'generacij' in deset osrednjih naslovov, ti pa imajo še dodelane in dodatne inačice. Že spočetka ti špili izhajajo v dveh komplementarnih verzijah – Red in Green, Black in White, Diamond in Pearl, X in Y. Večina pokemonov je v obeh enaka, toda nekateri so lastni eni ali drugi ediciji. Je to zaslužkarstvo firme Game Freak, ki že spočetka skrbi za franšizo, njene matične firme The Pokemon Company in tretjinskega lastnika Nintenda? Gre za podobno finto kot pri številnih odvrtkih izven 'jedrne serije', core series, s katerimi se je niz razširil na sobne konzole (Stadium) in mobilnike (Camp, Shuffle) ter v druge žanre, na primer strelskega (Snap) in pretepaškega (Pokken Tournament)? Ali pa je zadaj plemenitejša ideja? 
Po odgovor se je dobro zriniti na sam začetek, ki je s prelomnostjo, genialnostjo in zanimivostjo za prav vse generacije igralcev definiral sleherno nadaljevanje. Tam bomo našli odgovor, v čem tiči pokemonska magija. Gremo zato na obisk k Pokemonoma Red in Blue za game boy iz leta 1996 – ter k njunemu avtorju, prisrčnemu samotarju in posebnežu Satoshiju Tajiriju. Ta je ustanovitelj Game Freaka in izvršni producent vseh osrednjih pokemonskih iger, od Red in Blue do Sun in Moon, ki na 3DS prideta novembra.

Ko monstrumčiča najdeš v svetu, ki obsega tako planjave kot notranjosti hiš, ga daš v album (zgoraj). Toda sleherna statistika nalovljenih čudakcev ni na dlani. Njega dni so bile tajne, zdaj imamo net.

Hvala Aspergerju! 
Kakor toliko drugih oblikovalcev prelomnih iger je Satoshi Tajiri pokemone ustvaril na podlagi intimnih želja, občutij in spominov. Ko je v šestdesetih letih odraščal blizu Tokia, je ves prosti čas namenil vandranju po naravi in zbiranju hroščev. “Hrošči so me prevzeli. Premikali so se hecno in vsak, ki sem ga našel, je bil po svoje nenavaden. Rad sem izumljal nove načine, kako se dokopati do njih, in nihče od mojih prijateljev jih ni nalovil več.” Obsesija s hrošči in lovom  nanje je bila po vsej verjetnosti posledica Aspergerjevega sindroma – to je motnja avtističnega spektra s težavami pri komunikaciji z drugimi in omejeno, ponavljajoče se obnašanje. Vse našteto se zrcali v osamljenem, požrtvovalnem Satoshijevem nabiranju žužkov, ki se je preneslo v njegovo kariero. Programiranja se je naučil tako, da je razdrl in preštudiral konzolo NES, in že pri šestnajstih je izdelal prvo igričko.

Idejni oče Pokemonov Satoshi Tajiri, ki je še zmerom za krmilom franšize, je \'pocket monsterje\' ustvaril na podlagi otroškega zbiranja hroščadi. Od tod izrazit kolekcionarski vidik serije.

Večji projekt, ki bi se sukal okrog lova na živa bitja, je dobil odločilen pospešek, ko je Satoshi leta 1991 v roke dobil game boy. Ta je podpiral večigralstvo med dvema napravama po kablu, toda kjer so po njem vsi nažigali Tetris, so v Tajirijevih mislih po njem potovali pošastki. Zamislil si je, da bi le-ti prehajali iz konzolice v konzolico ter tako dopolnili zbirko v obeh. V firmici Game Freak, ki jo je ustanovil z nekaj prijatelji, je izdelal grobo inačico Pokemonov in jo na blef nesel Nintendu. Kljub vsem pričakova­njem negativnega odgovora, še posebej, ker je bil game boy sredi devetdesetih že nekoliko ostarel, so Nintendovci projekt podprli tako denarno kot z ljudmi. Satoshiju in kolegom je s koristnimi nasveti mentorsko pomagal oče Maria Shigeru Miyamoto. Njegovo mnenje je Tajiri upošteval kot suho zlato in se mu poklonil tako, da je po njem poimenoval tekmeca glavnega junaka Asha (Satoshi, Ash, razumeš?) v igri, ki je vedno korak pred njim. 

Pokemonska evolucija je del same srčike početja. V tem procesu spakica mutira v novo bitje, ki je samosvoje tako po videzu kot statistikah. Stopnje so štiri: otroška, osnovna, prva in druga.

Sto enainpetdeset 
Tveganje se je Nintendu izplačalo, saj je igra postala uspešnica takoj po izidu na Japonskem, kjer so dali na plano tri inačice – Pocket Monsters Red, Green in Blue. Prodali so več kot deset milijonov izvodov, štiri več kot prvega Super Maria! Bržda tudi zaradi simpatične zgodbe, v kateri je mladi trener skozi delo, odgovornost, pustolovščino in boje z moč­nej­ši­mi trenerji iz otroka zrastel v moža. Bum se je ponovil 1998., ko so za mednarodni trg pod nazivom Pokemon pripravili dve verziji, Red in Green. Inačici sta vsebovali rahlo drugačna nabora bitjec, vendar to ni bil nefariozen tržniški izmislek. V dru­že­nje in izmenjavo usmerjena ideja je bila, da puš­čav­nik nikdar ni mogel poloviti vseh, naj bi se še tako trudil. Vsakdo je moral vreči game boy z link kablom v ruzak, vzeti pot pod noge in najti somiš­lje­ni­ke z manjkajočimi nakazicami. Pokemoni so tako že spočetka izkušnja, ki jo deliš s prijatelji. Mnenje javnih občil, da je Pokemon GO naposled prisilil igralce, da so vstali s foteljev, pa dvojno kretensko – pokemone se na tak način vendar zbira že od nekdaj! Niso po naključju vse osnovne igre izšle samo za ročne sisteme, ki jih trogaš okoli. 

Camp Pokemon je pisana, prijazna in enostavna aplikacija za Android ter iOS, namenjena majhnim otrokom, ki se imajo šele seznaniti s pokemonskim svetom. Zdaj je to funkcijo prevzel GO :).

Osrednji Pokemoni so ročno prenosni, toda sobni sistemi so ugledali številne odvrtke. Med najznamenitejše se uvršča Stadium za nintendo 64, ki se je osredotočal na arensko bojevanje.

Celo zgodnje pokemonščine niso bile enostavne ig­ričke z golim zbiranjem skupno 151 cortkanih po­šastkov, marveč čisto solidni frpji, ki so za nizkim vstopnim pragom in takojšnjo razumljivostjo tako odraslim kot otrokom skrivali dobršno merico globine. Cilj je bil jasen, toda oddaljen: nabrati zadosti značk v telovadniških bitkah z izurjenimi trenerji ter izzvati elitno četverico. Ko si rajžal po izvorni regiji Kanto, polni rastja kot v Satoshijevem otroštvu, si na pokemone naletaval na vsakem koraku. V naključnih poteznih bitkah na ločenem zaslonu si si jih podrejal, jih lovil v pokežoge in jih uporabljal v obračunih proti močnejšim žepnikom. Ekipa, ki si jo zgradil in okrepil skozi tisoče bitk, ti je prirasla k srcu in dobro si poznal njene pluse in minuse. Vsak pokemonček je imel določene prednosti in pomanjkljivosti, ki si jih moral upoštevati. Špil je lahko sicer igral vsakdo, navsezadnje je bilo nasilje risankasto in minimalno. Toda za mojstrovanje se je bilo treba spustiti globoko v drobovje sistema kamen – papir – škarje, ki je obsegal šest vrst pošastkov in s tem obilico kombinacij. Da ne omenjam evolviranja žepošastkov, pri katerem se določena vrsta prelevi v močnejšo, na primer Squirtle v Wartortla in naposled v Blastoisa. To potegne za sabo ples lastnosti in statistik ter te iz lovca spremeni v rejca. 

Tole je simbol e-športnega pokemonskega udejstvovanja, ki mu pravijo Play! Pokemon. Obsega ligo z osmimi sezonami, ki trajajo po pet tednov, turnirje in svetovno prvenstvo za najboljše.

Pokedexi v igrah in risankah niso papirni albumi, temveč odličniške elektronske naprave, ki shranjujejo podatke o sto in več beštijicah. Nekateri fani pa so šli tako daleč, da so \'dexe sestavili v resničnosti. S takimle si na pokesrečanjih car!

Proti soncu in luni
Leta so prinesla številne nadgradnje in izpostavila prefinjenosti, od skritih individualnih vrednosti (IV), ki so povezane s pol ducata bojnih statistik, do 'vrednosti napora' (EV, effort values), ki odrejajo, kako uspešno bo urjenje. Za ultimativno erpegejsko globino ne gre, toda reči, da so igre Pokemon enostav­ne, pomeni razgaliti svoje neznanje. Žal pa so skozi nadaljevanja, ki niso prispevala dosti novega, nekoli­ko razvodenele. Koncept počasne­ga, domala tla­čans­kega nabiranja in urjenja monstrumčkov, ki spo­četka ni motil in se je skladal z japonsko delov­no etiko, je za mnoge (tudi zame) postal cokla. Kljub novim predelom in pokemonom, 3D-grafiki ter internetnemu bojevanju številni odjemalci niso več videli pravega smisla, niti zaznavali začetne energije. Še zlasti v rimejkih, kjer bi morali vnovič početi domala isto. Je pa res, da je mogoče zbrano pošast­ko­vje med nekaterimi inačicami prenašati.   
Nemara tudi zaradi terjanega tlačanstva prodaja zadnja leta rahlo upada. Ampak zdaj, ko je mobilniški GO povzročil tak vihar, si lahko obetamo obnovljen interes za orenk verzije in morda več ino­va­cij v njih, od izdatnega medsebojnega križanja spakic prek daljših in globljih bitk z naprednejšimi 'mončki do šampionske trenerske kariere, ko bi te drugi vsevdilj izzivali kot ultimativnega majstra. Nemara celo v mmojski obliki v ohranljivem svetu. Snorlax in Metagross sta nared.

Pokken Tournament je nova, letošnja trirazsežna pretepačina, ki so jo pri Bandai Namcu udejanjili samo za wii U. Škoda, da Nintendo ne sprosti zavor in požegna recimo PS4, saj je tekkensko merjenje z moči s pokemončki bojda spektakularno, doumljivo in sploh ne plitko. Po zgledu temeljne serije, torej!

Pokemon GO ni del osrednje serije, marveč gre za odvrtek. To se najbolj vidi po bistveno preprostej­šem ustroju, pisanem na kožo mobilnim odjemalcem, ki se jim povečini ne da ubadati z globino.

Žepne žverce objavljeno: Joker 277
avgust 2016