Revija Joker - Posezi po zvezdah

ČLANKI
stranka » članki » anali » Posezi po zvezdah

Kamor noga ni stopila
Štiriiksaste igre zato kar brstijo od napetih dilem in kočljivih odločitev, ki te držijo na robu stola, saj se lahko prave posledice pokažejo šele čez ducate potez. Spričo tega so odličen miselni izziv za ljudi, ki radi finomehanično nadzorujejo stvari za čimboljši za uspeh, pa so zgrešili študij menedžmenta. Raznoraznih menijev ter gumbkov je namreč kolikor ho­češ. MoO je imel vmesniška okna za raziskovanje, diplomacijo in oblikovanje plovil iz raznih sestavnih delov, kar je bila še ena noviteta. Tako si se skušal razširiti (eXpand) na čimveč naseljivih planetov in tam postaviti kolonije s stavbami za izkoriščanje naravnih bogastev (eXploit). Kovine si pretopil v bojne ladje, na katere si namontiral fuzijske kanone, ki so jih v laboratorijih ravno izumila tvoja bitjeca z naočniki. Nakar si se šel z njimi postavljat h konkurentom v poteznem boju. 
MoO je bil čistokrvna peskovniška igra brez konkretnejše štorije, v nasprotju z denimo Wing Commanderji in Reunionom. Igralni becirk vesolja je sleherno partijo nastal nanovo, zato si se moral vselej prilagoditi, kar je pomenilo sveže izzive. Negotovost je še poudarjalo zanimivo tehnološko napredovanje: znanost je bila razdeljena na osmerico področij, na katerih si mogel vzporedno voditi raziskovanje, vendar si izbiral le med naključno določenimi mož­nostmi. Zato si sleherno igro uzrl le del topov in druge krame. Škoda, da danes večina naslovov uporablja preprosto drevo iz Civilizacije namesto takšne zanimivejše verzije.

Tujske civilizacije, kot je tale kljunati mistik iz Star Controla, s svojo markantnostjo pokažejo, koliko domišljije premorejo avtorji špila. Običajno imajo razdelano zgodovino, ki vpliva na njihove odzive pri diplomatskih pogajanjih.

Ugaslo sonce
Master of Orion je izšel za DOS v režiji Microprosa, napravili pa so ga pri teksaškem SimTexu. Idejni oče Steve Barcia je najprej zasnoval prototip Star Lords, s katerim je želel prepričati kravatarje. Bil je okleščen glede na dejanski MoO, a dovolj, da je založba dala zeleno luč. Komercialno ga niso izdali, so ga pa leta 2001 postavili na splet zastonj, v okviru oglasne kampanje za Master of Orion 3 ... ki je nato obilno zamujal in izšel dve leti pozneje. V pretočni obliki ga igraš na Archive.org in je fantastičen vpogled v rosno dobo vesoljščin. Po uspehu enice so Teksačani zavihali rokave in recept uspešno prevedli v fantazijsko obliko z odličnim Master of Magicom, leta '96 pa napravili Orionovo dvojko.

Tudi organizacija življa na površju planetov je rada samosvoja miniigra. Izbrati moraš najoptimalnejšo razporeditev stavb, da se prebivalci zaradi pomanjkanja dobrin ali onesnaženja ne bodo usajali in bodo marljivo proizvajali.

Ta velja za vrhunec serije in z njo je žanr v mnogočem dozorel. Posamezno osončje je imelo lahko po več naseljivih planetov, dočim so ona v iz­virniku lastila največ enega. Pri izbiri rase si imel knof za ustvarjenje lastne, da si medzvezdnim insektom nadel pacifistično ideologijo in nagnjenost k eurekam. Civilizacije so se namreč razliko­vale pretežno v raznoraznih bonusih – ljudje so imeli obvezno talent za trgovanje in diplomacijo, kar je stereotip, ki ga srečaš v ama vseh takšnih igrah. V nasprotju z enico si mogel tu vs­topiti na planet, ročno nadzorovati njegovo gradnjo in prebivalstvu, ponazorjenemu z mo­žic­lji, ukazati, s čim naj se ukvarja. Zveni znano? Ita

Apple je bil tudi pri 4Xih hipsterski, saj je imel ubrisanega prednika Masterjev, Spaceward Ho! iz 1990. Špil je osvajanje prepojil s humornim kavbojskim vzdušjem.
k. Hkrati je Barcia v dvojko vdelal uni­če­valnega sovražnika vsega živega, Antarijce, ki so rabili nenehni napetosti, saj so te stalno napadali in bili izziv za močnejše igralce proti koncu kampanje. Če si se rad tepel, so te čakali v vzporedni dimenziji z namerjenimi kanoni in njihov poraz je bil eden od na­či­nov za končno zmago. Od tu podnaslov dvojke, Battle at Antares. 
Nakar se je Microprosu sfrtajčkalo in svojčas ena najslovitejših igričarskih firm si je skozi vrsto neumnih odločitev zapravila tako ime kot samostojnost. Te muke so bile žal usodne tudi za SimTex, ki ga je založnik pohopsal leta 1995 in ga nato meni nič, tebi supernovo kmalu po splovitvi Orionove dvojke razpustil. Barcia je odšel po svoje, se na prelomu tisočletja znašel pri Retro Studios in pomagal pri Metroid Primu. Legenda. Microprosova imovina je romala k Infogramesu, kjer Masterjeve serije niso želeli pustiti vnemar in so založili trojko. Toda QuickSilver Software se pri izdelavi niso odlikovali in so splovili hroščato, nezbalansirano kljuse, ki je ravnokar petkrat preposlušalo vso vogonsko poezijo. Po kupu popravkov je reč postala igralna, a je še vedno ne priporočam prav močno. Še zmeraj ji zavda neroden vmesnik, dočim klavrna umetna pamet sovragov ne predstavlja resnega izziva. Infogrames je Orione zato pospravil v predal in tam so preživeli njegov padec, dokler se jih niso polastili Wargamingovi Belorusi, katerih štirica je opisana v tem Jokerju.

Marsikaterega ljubitelja Orionove dvojke boš slišal omeniti, da dotični zanj sploh ni toliko igra galaktičnega osvajanja, marveč še bolj poteznega vojskovanja bojnih flot. V resnici je premogel globoko in uživaško spopadanje, kjer si usmerjal kanone posameznih plovil v cilje in sprožal vrsto posebnih prijemov.

Posezi po zvezdah objavljeno: Joker 279
oktober 2016