Revija Joker - Če si želim, lahko letim

ČLANKI
stranka » članki » anali » Če si želim, lahko letim
...
Veliki in mali Sneti si ob dvajseti obletnici družno ogledata film Space Jam, v katerem se je najslovitejši ko­šar­kar Michael Jordan spajdašil s posadko iz risank Looney Tunes. Prvi je cinično analitičen, drugi nostalgično očaran.

Spoznajte velikega Snetija. Tip je star štirideset plus, videl je ničkoliko filmov, cel je pameten, rad analizira v predolgih povedih in odkar je odkril zgodnja dela Larsa von Trierja, o re­velaciji noče utihniti. Čeprav bi mu najraje spustili kajlo, mu namesto tega dajmo besedo glede Spa­­ce Jama. Itak bo o njem začel enciklopedično tro­siti podatke, še preden bo modrožarkovni ploš­ček aniversarijske edicije dobro zdrsnil v pogon. Evo, kaj sem rekel?

Zlovoljna razčlemba
National Basketball Association je do sredine devetdesetih porazila vse količkaj vidnejše konkurente in se ustoličila kot edina poklicna košarkarska liga v Severni Ameriki. To ji je uspelo na rovaš izpos­tav­ljanja zvezdnikov, zanimivih za TV-prenose. In bolj privlačnega od Michaela Jordana ni bilo. Meter osemindevetdeset visoki branilec je s Chicago Bullsi dotlej osvojil tri naslove zapored in navduševal z neverjetnimi zabijanji, pri katerih se je zdelo, da leti. Posledično je dobil vzdevek 'Air Jordan' ali 'His Airness'. Za nameček je bil dober strelec, odličen bram­bovec in fejst dec za pogledat.
Jordanovo priljubljenost je NBA izkoristila v hollywoodski navezi. Leta 1996 ga je poslala v kina! Film Space Jam je povezal resnične posnetke in risankasto animacijo. Michael je postal rešitelj junakov Looney Tunes, ki jih hoče lastnik vesoljskega zabaviščnega parka uporabiti v atrakcijah. Bugs Bunny in kameradi pritlikave zavojevalce izzovejo na ko­šarkarsko tekmo, toda svinježi zaplenijo talente tedanjih NBA-zvezdnikov, kot sta Charles Bark­­ley in Pat­rick Ewing, ter postanejo več metrov visoki po­šastki ekipe Monstars. Edini, ki lahko pomaga Tune Squadu, je frčeči zamorec. 

Monstarji so izvrstna zafrkancija na rovaš telesnih danosti NBA-zvezdnikov. Šuš­lja se, da prihaja dvojka z njimi, in nekateri menijo, da bo v njej nastopil LeBron James.

Space Jam je naiven zabavniški filmčič za otroke, ki verjamejo, da je mogoče uspeti zgolj s trdim delom in nadarjenostjo. Otvori se z dečkom Michaelom, ki opolnoči še zmerom luča žoge v koš in sanja o kolidžu ter profesionalni karieri. Taki, v kateri mu ne bodo zavdale finančne neprilike, poškodbe ali slabe odločitve. Jordanova naloga je predvsem, da izgleda kul in nastopa kot popoln good guy, ki se nikdar ne vda, se žrtvuje za druge in najde pogum v najtežjih trenutkih. Resen in neprizadet tvori protiutež anarhističnim norijam Warnerjevih risankavih herojev, od Zajčka Dolgouščka prek Racmana Tepka do Cestnega dirkača, ki se po tradiciji nenehno zafrkavajo in preživijo vsakršne smrtonosne poškodbe. Pol filma, ki brez uvodne in odjavne špice traja komajda uro, tvori tekma, na kateri je veliko prekopicevanja. Jordan in kolegi zmagajo, nakar lahko gremo domov, vedoč, da smo prispevali k zajetnemu uspehu pri blagajni (80-milijonski vlo­žek je film potrojil). A ne prej, kot smo deležni limonadnega štikla I Believe I Can Fly in posnetkov Michaelove vrnitve na parket po neposrečenem izletu v baseball. Med 1996 in 1998 so Bullsi z njim osvojili nov trojček naslovov. 

Bugs Bunny in ostala banda Looney Tunes je bila v devetdesetih malo pozabljena, toda njihove norčije so perfektne za tak film. Itak je Zajec ena taka risana verzija Jordana – alfa zajec, če hočeš.

Dobrovoljni vpogled
Kristus, ta pa zna moriti! Prisluhnimo raje, kaj meni otrok v njegovi notranjosti, Mali Sneti, ki se ni pustil prepojiti sarkazmu in otopelosti. 'Veliko prekopicevanja', je rekel. Da 'se zafrkavajo'. To je tako, kot bi dejal, da je Jordan skočil in zabil. Ja, je, ampak poanta je v tem, KAKO je to storil. Vic Space Jama je namreč, kako neugnano in nenehno se trudi, da bi nas zabaval. Looney Tunesi v rafalih streljajo is­krive domislice, med njimi take, ki jih bo doumel le starejši gledalec. Bugs recimo oleseni, ko ga Lola poljubi – "gets a woody". Jordanova stoična faca je ob njih nenehen vir zabave, zraven pa sta še komični mr­kež Bill Murray kot neuresničeni košarkarski zvez­­dnik, ki stalno teži Larryju Birdu, ter genialni Way­ne Knight (fatso iz Seinfelda) kot tolsti priboč­nik. In tekma, ki zasede pol filma, kar je menda blazno slabo za tempo? Črnc, prosim te; če ne znaš uži­vati v njenem iskrenju burlesknih idej, si navznoter mrtev. Sodnikov ni, kar Monstarjem omogoči brutalno obračunavanje s Tunesi in zabijanja čez pol ig­rišča. Toda risankeži se ne dajo in uporabijo tradicionalne danosti. Kojot na koš priveže dinamit, ki ga raznese hrustu v glupi ksiht, Bugs z vespo spizdi žo­go in poda Jordanu za koš, oni francozarski dihur pa nad grdini uporabi omamno dančno smrdljivost. Režal sem se kot pečen maček, ki je končno snedel Tweety! 

Na kraju pride morala za tamalčke, dočim ga kapitalistično prase s tujega planeta skupi, ker je izkoriščalo delavce. Nekje tu notri je sporočilo za trumpovsko Ameriko, vendar ne gre preveč brskati za njim, ker si lahko pokvariš okus kokic in kokakole. Tako z lastno neresnostjo neobremenjenih in vobče pozitivnih filmov ne delajo več, pa tudi tehnično se je zadeva komajda postarala, kajti mešanje živih posnetkov in animacije je še zmerom prepričljivo. Če si ti, Veliki Sneti, izgubil vero, da lahko letiš, pa to ni moj problem!  

Če si želim, lahko letim objavljeno: Joker 281
december 2016