Revija Joker - Akira Kurosawa, poslednji filmski cesar

ČLANKI
stranka » članki » anali » Akira Kurosawa, poslednji filmski cesar
...
Ime Akira Kurosawa je doseglo srca tako zavzetih cineastov, kakršen je Besni Dante, kot ušesa marsikaterega gledalca, ki v sedmi umetnosti ni domač. Mojster je številnim sopomenka za samurajski film; morda celo za japonski film nasploh. Tega je prvi med sonarodnjaki pripeljal na svetovna vrata in zavzel položaj režijskega velikaša.

Samuraji so bili Kurosawu položeni v zibelko, kajti njegovemu družinskemu drevesu je mogoče slediti do 11. stoletja. Deležen je bil tradi­cionalne japonske vzgoje v dostojanstvenem duhu, kot pritiče potomcu japonskih vitezov. Is­to­čas­no pa je bil ob ameriških in evropskih filmih že od malih nog izpostavljen zahodni kulturi. Njen vpliv je čutiti na vsej njegovi ustvarjalni poti, vse od za­čet­kov, ko je kot slikar študiral na tokijski Akademiji za zahodno umetnost. Ljubezen do slikarstva je moč opaziti zlasti v Kurosawovih snemalnih knjigah, ki so bile več od ustaljenega skici­ranja. Svo­je 'storyboarde' je kar slikal in na plat­-nih podrobno upodobil sleherni prizor svojih projektov. Morda je ravno to najbolj zaslužno za ču­dovite kompozicije, ki jih je prenašal na filmski trak. Med režijskimi kolegi je nadalje veljal kot odličen scenarist, dočim se je pod večino stvaritev podpisal še kot montažer. Bil je torej več kot režiser – avtor, ki je v petdesetletni karieri, raztezajoči se od štiridesetih do devetdesetih let minulega stoletja, nizal eno mojstrovino za drugo.

Kurosawove najzgodnejše filme je bilo izven rodne Japonske dolga leta zelo težko izbrskati, če si jih sploh. Na zahod so pokukali šele v zadnjih nekaj letih. Je pa sčasoma večina kasnejših, vsaj tistih pomembnejših, v DVD-formatu svojo pot našla tudi na slovensko ozemlje.

Veliki kulturnik
Kurosawa je nenehno poudarjal pomembnost kvalitetnega scenarija. “Čeprav lahko povprečen režiser napravi soliden film iz dobrega scenarija, niti odličen re­žiser ne more posneti dobrega filma po slabem scenariju.” Zanj je bilo pisanje teh seme vsakega filma, ki pisca uči specifik filmske strukture. Ob tem je kombiniral različne vidike umetnosti. “Zame film združuje vse, zato sem si ga izbral za življenjsko delo. V njem se stikajo slikarstvo in literatura, gledališče in glasba.” Tako je Kurosawa s filmi integriral kulturne odmeve tujine v domačo japonsko tradicijo. In obratno, kajti njegov vpliv na svetovni film je izreden. Ob Ingmarju Bergmanu in Federicu Felliniju je bil največji navdih novemu valu ameriških režiserjev v šestdesetih in sedemdesetih.

Leta 1910 rojeni Akira Kurosawa in njegov drugi jaz z velikih platen, desetletje mlajši To­shiro Mifune, sta en drugega povzdignila do zvezdništva. Po prelomu njunega navidez neuničljivega odnosa sta karieri obeh navkljub nekaj uspehom začeli naglo pot navzdol.

Taki so bili recimo Coppola, Spielberg in Scorsese. Ti možaki so bili zaslužni za preporod ameriškega filma, znanega kot 'novi Hollywood', in so Kurosawu jasno izrazili občudovanje. Nasprotno v domovini ni bil nikdar tako cenjen. Tam so mu očitali pretirano zahodnjaškost v primerjavi s tradicionalnimi japonskimi režiserji, kot sta bila Kenji Mizoguchi in veliki Yasujiro Ozu. Lep primer Kurosawove za domovino nenavadne ustvarjalne prepletenosti z zahodom so njegove številne adaptacije velikih literarnih klasik, posebej Shakespeara. Skok v vode filma noir Zli dobro spijo ohlapno temelji na Hamletu, Krvavi prestol  in Kaos pa sta izrecni priredbi Macbetha in Kralja Leara. Dialogi so sicer spremenjeni, vendar jedro zgodbe ostaja enako. Za enega manj poznanih filmov z naslovom Idiot je Kurosawa kot literarno predlogo uporabil istoimenski roman ruskega realista Fjodorja Dostojevskega.

Pripoved Skrite trdnjave spremljamo z vidika tatins­kih kmetov. Ta dva lika, sploh pa komična interakcija med njima so Lucasu rabili kot osnova za dro­ida R2-D2 in C-3PO ter njun odnos v Vojni Zvezd.

Kavboji in samuraji
Prvo samostojno priložnost je Kurosawu prinesla druga svetovna vojna. Pred tem je bil sedem let zaposlen kot asistent režije v japonskem studiu Photo Chemical Laboratory, kjer je zaprosil za službo po prekinitvi predragega študija. Leta 1943 je debitiral na režijskem stolčku, na zemljevide pa resno stopil šele '48 s filmom Pijani angel, zgodbo o pijanskem zdravniku in tuberkuloznem gangsterju, ki je začel njegovo dolgotrajno in plodovito sodelovanje z igralcem Toshirom Mifunejem (glej okvir). Po udarnosti je bilo slično recimo tistemu med De Nirom in Scorsesejem ali Johnom Waynom in Johnom Fordom. Prav režiser ameriških vesternov Ford je bil tisti, po katerega filmih se je Kurosawa najraje zgledoval. Epske postavitve v Kurosawovih samurajskih filmih močno spominjajo na Fordov Divji zahod. Ni naključno, da so ravno ti kasneje rabili kot predloga številnim kavbojkam in tako nekako zaključili krog. 

Zaključni prizor Krvavega prestola s točo puščic je imel velik vpliv na znane finalne krvave streljaške sekvence v Pennovem filmu Bonnie in Clyde (1967) in Peckinpahovem vesternu Divja horda (1969).

Med najbolj znane predelave sodijo Leonejeva Trilogija dolarjev in Sedem veličastnih, rimejk Sedmih samurajev, ki je tudi sam doživel številne priredbe. Epske samurajščine tvorijo jedro Kurosawovega kanona. Bile so veliko več od cenenih akcijad, saj so se lotevale univerzalnih tematik in mojstrsko združe­va­le napeto akcijo s komičnimi vložki ter pristno čutnostjo. Morda ravno toliko kot režiserju zahvaljujoč igralcu Mifunejevega ranga. Kurosawovi vplivi pa so segali veliko dlje od zgolj vsebinskih predlog za vesterne. Njegove inovacije na področju tehnike snema­nja so opazne še dandanes. Bil je prvi, ki je med ak­cijskimi sekvencami uporabil počasni posnetek in snemal z dvema ali več kamerami hkrati, kar je kasneje postalo standardna praksa.

Nora inu ali Potepuški pes (1949), policijska drama o zelenem detektivu na lovu za svojo ukradeno piš­tolo, je bila kritiško priznana. Vendar pa je Kurosawa nad filmom javno izrazil veliko nezadovoljstvo.

Rashomon in Sedem samurajev
Prvi mednarodni uspeh si je Kurosawa prislužil leta 1950 s filmom Rashomon in vsaj za kratek čas pos­tal nacionalni ponos, saj je tokijsko sedmo umetnost spravil pred oči svetovne javnosti. To je bilo pomembno zato, ker je bila Japonska od konca druge svetovne vojne kulturno dokaj odrezana od preostalega sveta. Rashomon je prodrl na vse konce zemeljske oble in si prislužil glavno nagrado na beneškem festivalu ter oskarja za najboljši tuji izdelek.       Uspeh ni bil neosnovan, saj je bil Rashomon ravno tako očem privlačen kot inovativen. Njegovo prvo resno eksperimentiranje z nelinearno narativo v filmu je zanimivo še danes. 
V priredbi literarnih kratkih zgodb prisostvujemo pričevanjem štirih opazovalcev in udeležencev zlo­či­na. Pripovedi o posilstvu in umoru se v detajlih temeljito razlikujejo, zato dejstva postanejo odvisna od preferenc in domišljije pričevalcev, ki skušajo prikriti ali omiliti vpletenost. Rashomon je silil k samospraševanju o arbitrarnosti dejstev ter lastnih zmožnostih objektivnega opazovanja in tako pripoved povzdignil nad plehko kratkočasnost. Obenem je pripravil odličen teren za svetovni uspeh Kurosawovega do danes najbolj znanega in priljubljenega dosežka, ki se je gibal v bolj sproščujočih vodah.

Kakor njegovi filmi so tudi Kurosawove slikarije in storyboardi navdih vlekli od povsod. Tako od tradicionalnega japonskega slikarstva kot evropskega impresionizma in ekspresionizma.

Sedem samurajev, epska mojstrovina iz leta 1954 tako po vsebini kot dolžini, je predstavljala poklon vesternu. Obenem pa ne bi mogla biti bolj japonska! Velik občudovalec Sedmih samurajev je bil rus­­ki režiser Andrej Tarkovski, ki si ga je ogledal pred začetkom snemanja vsakega svojega filma. Zgodba je po številnih adaptacijah danes zelo poznana. Sedmero samurajev iz občutka dolžnosti priskoči na pomoč vasici, ki jo nadleguje lopovska tolpa. Prebivalce izurijo v taktiki in bojevanju ter jim pomagajo ubraniti očetnjavo. Mifune v svoji morda najbolj prepoznavni vlogi nastopi kot norčavi kmeč­ki sin, ki se izdaja za samuraja in ima katano kot gorjačo nemar­no vrženo čez ramo. Film se kontrastno giblje med dramatičnimi, srce parajočimi vložki in napeto akcijo, pri kateri režiserjeva značilna montaža hitro izmenjujočih se posnetkov prvič resno stopi v ospredje kot ena od vplivnih filmskih novotarij. 

Drugi pomembni Kurosawov igralski stalnež je bil Takashi Shimura. Nastopil je kot protagonist filma Ikiru, prevedenega kot Živeti (1952), kjer je zaigral za rakom obolelega birokrata v iskanju smisla življenja.

Odpadnik
V šestdesetih je Kurosawa ustanovil lastno produkcijsko hišo in začel svoje filme producirati sam. Prva na spisku sta bili lahkotnejši samurajski satiri Yojimbo in še bolj absurdno nadaljevanje, Sanjuro. Yojimbo je postal prototip moža brez imena, ki ga je pod taktirko Sergia Leoneja tri leta kasneje upodobil Clint Eastwood. Zgodba je tako rekoč iden­­­tična tisti v špageti vesternu Za pest dolarjev. Samotni ronin, samuraj brez gospodarja, se v mestu, razcepljenem med tolpi, s prevarami in zavajanjem manipulativno zoperstavi obema stranema in ju prisili, da se med seboj iztrebita. Zaradi naravnost ukradenega scenarija, za katerega Leone ni dobil dovoljenja, je Kurosawa iztožil znesek, ki je z odstotki za avtorske pravice sčasoma presegel zaslužek samega Yojimba. 

Kurosawa se je za Sedem samurajev lotil večmesečne podrobne raziskave. Vsak od sedmih likov je temeljil na resnični zgodovinski osebnosti, za sleherno od vlog pa si je režiser izmislil zaledje in osebno zgodovino. Ustvaril je podrobne karakterje, vključno z najljubšimi jedmi in družinskimi drevesi kmetov v stranskih vlogah.

A Kurosawa je kljub priljubljenosti Yojimba in Sanjura zašel v resne finančne težave. Morda je bilo temu krivo njegovo nespretno upravljanje produkcijske hiše, nemara vedno prodornejša televizija in s tem povezana finančna kriza, ki je zajela japonski filmski trg. Ali pa je bil Kurosawa slično svojemu po­znanemu liku resnični ronin, ki ni odgovarjal niko­mur razen sebi. Dejstvo je, da je od 1965. v naslednjih dvajsetih letih posnel borih pet filmov. Vplivni, uspešni in svetovno spoštovani režiser je tako ostal brez domačega zaledja. Japonski producenti niso hoteli financirati njegovih prevečkrat eksperimentalnih projektov, ki se komercialno niso vedno obnesli. Perfekcionist Kurosawovega kova, pri katerem so dostikrat samo priprave na snemanje trajale dve leti, je bil enostavno predrag. 

Mednarodno nagrajeni in vplivni Rashomon pogos­to navajajo kot glavni razlog, da je ameriška filmska Akademija razširila repertoar nagrad oskar, s tem da je vanj dodala tisto za najboljši tujejezični film.

Negativca nasproti Mifunejevemu Sanjuru v Telesni straži in njenem nadaljevanju je zaigral Tatsuya Nakadai. Veliko ime, ki je kasneje postalo Kurosawova prva izbira kot protagonist Kaosa in Kagemushe.

Kurosawa je sčasoma skušal neuspešno prodreti v Hollywood, kjer pa njegov avtorski nadzor ni bil brez meja. Zaradi zavlačevanja so ga odpustili kot re­ži­serja filma Tora! Tora! Tora! o japonskem letalskem napadu na Pearl Harbor. Kasnejši, sicer odlični Ponoreli vlak z Jonom Voightom v glavni vlogi, za katerega je napisal scenarij, pa je bil komercialni polom. Mlačen sprejem njegovih takratnih filmov, posebej pri japonski publiki, je Kurosawo pognal v globoko depresijo, zaradi katere si je leta 1971 skušal vze­ti življenje. Poskus samomora je preživel in popol­­noma okreval, vendar je v prvi polovici sedemdesetih spoštoval zaprisego, da se ne bo več ukvarjal z režijo. Šele na pobudo Sovjetske zveze je po letih zatišja posnel kritiško priznano, triurno epiko Dersu uzala o puščavniku, ki se v neizprosni sibirski tundri spoprijatelji z ruskim oficirjem.

Med finančno in ustvarjalno krizo je Kurosawa ob odsotnosti filmskega dela kljub temu, da ni odobraval cenenih projektov, take režiral. Recimo televizijske oglase, v katerih je nemalokrat tudi nastopil.

Odrešitev 
Primanjkljaj sredstev je Kurosawovo ustvarjanje zaznamoval do konca kariere, vendar mu je uspeh v tujini naposled le prinesel nekaj cvenka. Iz težav sta ga ob pomoči hollywoodskega studia 20th Century Fox spravila velika oboževalca George Lucas in Francis Ford Coppola. Lucas je tako Kurosawu vrnil dolg za lastni uspeh. Film Skrita trdnjava, pripoved o generalu in dveh butastih kmetih, ki skušajo princeso spraviti na varno skozi sovražne linije, je bil namreč eden od navdihov za Vojno zvezd. Tako je Kurosawa 1980. ob pomoči občudovalcev posnel Kagemusho, prvo samurajsko predstavo po štirinajstih letih. Zgod­­ba je spremljala nepomembnega tatiča, ki zara­di vizualne podobnosti postane dvojnik ubitega ve­likaša. 

Samurajski film kot izključno moški žanr je ženskam redko dopuščal močne vloge. Izjemi sta Kurosawova verzija Lady Macbeth in nič manj spletkarska Hidetorova snaha v Kaosu.

Produkcijski stroški epskih prizorov bitk so bili tako enormni, da je moral Kurosawa denar tudi v prihodnje iskati zunaj domovine. Na srečo uspešno, saj je med mlajšo generacijo tujih režiserjev njegova legenda pospešeno rasla. Zadnji režijski presežek Kaos so producirali Francozi, medtem ko mu je pisani kolaž vinjet Sanje pred kamero pomagal spraviti kar Spielberg. Iz njegovih in Lucasovih rok je istega leta prejel še oskarja za življenjsko delo. Ena od tovrstnih nagrad, ki so mu bile hvaležno podeljene za nepogrešljiv pridonos filmski umetnosti, je bil tudi francoski red legije časti. 
Akira Kurosawa je bil v filmskih krogih znan pod nad­imkom Emperor (Cesar). Tega si je menda sprva pri­­­služil zaradi diktatorskega in odmaknjenega odnosa na setih, je pa sčasoma pridobil tudi drugačen pomen. Tehnični, scenaristični in vizualni pionir, virtuoz z izjemnim občutkom za tradicijo, zabavo, akcijo in za svojo domovino neznačilno zahodnjaško dramo, je bil ravno toliko japonski kot evropski in ameriš­ki. Zaradi tega so njegovi filmi tako univerzalni in brez­časni. Umrl je 1998., star oseminosemdeset let. Borih devet mesecev po nič manj pomembnem Mifu­neju, čigar obraz je Kurosawa pred svojim še osup­ljivejšim barvnim repertoarjem ovekovečil že v čr­no-beli sliki. Oboje srčno priporočam vsakemu slado­kusnemu gledalcu, tako za prvi kot ponovni og­led.

Kurosawov magično realistični film Sanje (1990) je skupek osmih barvito bizarnih posameznih delov, od katerih vsak temelji na režiserjevih dejanskih sanjah. Filmski glavni lik predstavlja projekcjo samega Kurosawe, vključno z njegovim prepoznavnim klobukom. V eni od sekvenc vstopi celo v Van Goghove slike.

Akira Kurosawa, poslednji filmski cesar objavljeno: Joker 283
februar 2017

okvirčki:

Mofo Mifune

Kaos