Revija Joker - Eksplozije skozi čas

ČLANKI
stranka » članki » anali » Eksplozije skozi čas
...
Častitljivih trikrat deset in še tri leta šteje serija Bomberman, ki se venomer trudi mutirati in se redefinirati, a se zmerom znova vrača k popolnosti osnovne oblike. Tiste, v kateri Sneti tekmeca s spretno nastavljeno bombo zapre v nišo in se mu roga, ko med živčnim trzanjem sprejema neogibno pogibel.

Fizično večigralstvo pred enim zaslonom v dobi interneta ni izumrlo – nasprotno, zadnja leta doživlja renesanso. Morda kot odgovor vsemrežni oddaljenosti in odtujenosti, nemara kot klic nostalgije po časih, ko smo se brez da­ljinskih povezav dobivali s kolegi, sedeli na kavču in vkup naži­ga­li raznorazne titule. Recimo Mic­ro Machines, Street Fighterja, Worms … in, seveda, enega in edinega, najjačega, najbolj zabavnega in najbolj dolgotrajnega Bombija. Tako smo Bombermanu rekli pri naši hiši in ko je napo­čil čas za dotičnika, je ostalo romalo v kot. S star­ši, domačimi ljubljenčki, konkurenčnimi špili in živ­ljenjsko nenujnimi opravili vred. Celo nekaj dotičnih se je dalo do neke mere zamakniti, spričo česar vece med bombermanskimi uricami ni bil posebej dobro obiskan. Tako močan je bil pač privlak enega od 'večnih' špilov, katerega takoj razumljiva, a težko obvladljiva srž se po genialnosti primerja s Tetrisom in Space Invaderji. Nič čudnega, da se je izdatno namnožil in da ga igram že desetletja. Pa čeprav spo­četka sploh nisem vedel, da ga!

Smisel Bombermanov je že dolgo večigralstvo. Vča­sih pred težkimi katodnimi zasloni, potem na internetu, zdaj na najsodobnejšem switchu, kamorkoli ga posadiš. Škoda, da je Bombi R zanj tako drag!

Erik in robotek 
Bomberman se ni začel s tem imenom, marveč so ga leta 1983 v Evropi izdali pod fanki nazivom Eric and the Floaters. Jasno se spomnim, kako sem ga v ZX spectrum včital kot še enega od premnogih špilov s piratskih kompilacij, ki so tedaj krožile med nami šolarji. Ne bi mogel reči, da sem se pri njem dolgo zadržal, a moral bi uvideti njegovo tiho prelomnost. Japonski oblikovalci v hiši Hudson Soft so si zamislili od zgoraj gledan labirint s hodniki pod pravim kotom, po katerem je hodil naš striček s klobukom in hozentregerji. Družbo so mu delali nevarni baloni s človeškimi obrazi, ki se jih je obranil tako, da jim je nastavljal bombe. Te je razneslo po nekaj sekundah in eksplozija je na sosednja polja poslala udarni val, ki je upepelil sovražnike – ali samega 'Erica'. V narekovajih zato, ker je kmetič tako ime dobil šele v evropski inačici za tukajšnje hišne računalnike. V izvirni verziji za tamkajšnje abake so ga klicali preprosto Bomb-man. Čemu so ta umev­ni naziv spremenili? Ker so se bali, da se bo 'ob­čut­ljivim Evropejcem' omemba bombe v imenu zdela prenevarna. Od druge svetovne vojne tedaj očitno še ni minilo dovolj časa … 

Dyna Blaster (1990; PC, amiga, ST) Dyna Blaster (evropsko poimenovanje) kronološko ni bil prvi Bomberman, toda uvedel je ključno lastnost serije, večigralstvo. Ker je tekel na raču­nal­ni­kih, je z njim seznanil veliko več Slovencev, kot bi jih prek konzole. Če si na amigi imel adapter, je podpiral do pet bombašev, toda najbolj tipsko število je bilo dva do štiri. Vsak je začel v svojem kotu labirinta in v štirih minutah je bilo treba eliminirati slehernega živega ali raču­nal­niškega tekmeca. Bonusov sicer ni bilo toliko kot v kasnejših Bombijih, saj je bilo moč pobrati le dodatna sredstva raztura in ikonice za pove­ča­nje dosega plamenov. A enostavnost je delovala igri v plus in danes je to legenda v pravem pomenu besede.

Super Bomberman (1993; SNES) Kar je bil Dyna Blaster za evropske računalničarje, je bil Super Bomberman za konzolaše. S to igro je Hudson Soft naposled odvrgel alternativno ime­novanje in na super NES, ki je bil na stari celini popularnejši od predhodnika, dostavil prvi naslov za štiri igralce. Za to si potreboval vmesnik multitap, toda v genialni marketinški potezi si tega kupil skupaj z igro! Večigralska akcija je bila zelo klasična, a uživantska zaradi natančnega nadzora, jasnih pravil in številnih zanimivih prizorišč. V samotarstvu pa si se spoprijel z Zlatim bombašem, ki je poskrbel za dobesedno švicalen obračun.
Ključna navdiha sta bila na dlani. Blodnjak s sov­ražniki je spomnil na Pac-Mana, puščanje eksplozivnih sredstev pa na razpošiljanje žoge v avtomatni arkadi Mr Do. Toda bombe so bile nekaj novega, špil pa je poudarjal tako vešče premikanje kot načrtovanje, saj je bilo treba predvidevati gibanje balon-pošastkov in jih zapirati v slepe ulice. Prav tako si mogel z eksplozijami razbijati napokane stene in si s tem odpirati dodatne poti. Toda naslov ni bil blazna uspešnica in v iskanju novih prijemov so se Hudson Softovci domislili, da bi obdržali sistem, zamenjali pa igralno platformo in kompletno estetiko. Izbrali so vse bolj priljubljeno Nintendovo konzolo NES, turobno črno podlago labirintov zamenjali z zeleno in opeke narisali bolj prepoznavno, da si koj vedel, katera je prhla in katera ne. No, največja sprememba je bila zamenjava pridelovalca sončnic s humanoidnim modro-belim robotkom, ki se na koncu špila ostržkasto spremeni v človeka. Ustvarjalci so menili, da potrebujejo lik, ki bo mladeži ostal v spominu podobno kot Mario in Donkey Kong, ki sta NES postavila na zemljevid. Igralci so si ga zapomnili tako zaradi luštne podobe kot petdesetih nivojev, po katerih so na NESu lazili raznolikejši sovragi: poleg preoblikovanih balonov še duhci, sodč­ki, medvedji ksihti, plavi sluzavci. Špil je bil nadvse simpatičen in očividno nadmočen Ericu, vendar je bil kakor predhodnik samotarski. Manjkal je še en bistven gradnik, tisti, ki je serijo Bomberman s tres­kom postavil na svetovni videoigralski zemljevid. Večigralstvo.

Ime Dyna Blaster so si v Evropi dejansko delile tri igre: računalniški Bomberman, Bomberman 2 za NES, Atomic Punk za game boy. Super Bomberman pa je podserija s kar sedmimi deli.

Človek je dru­­žaben morilec 
Japoncem je multiplayer v Bombaša potisnila izvedenka za tamkaj znano konzolo turbografx-16, nam na stari celini pa hecno imenovani Dyna Blaster. Tako se je približek te igre klical na nam najbližjih platformah: DOSovskem peceju, atariju ST in amigi. Imel je sicer kar krepko enoigralsko plat s štiriinšestdesetimi stopnjami, šefovskimi bitkami in raz­šir­jeno zgodbo. Ta je bajala o dobrem Belem bomba­šu, ki mora pred zlobnim Črnim bombašem rešiti hčer znanstvenika, ki ju je oba ustvaril. A levji delež privlačnosti je izviral iz uživantskega tekmovalnega multija, ki je z ustreznimi adapterji podpiral do pet živih sprtežev za enim zaslonom. Ob splošni odsotnosti takih dodatkov se je največ ljudi v parih usedlo za eno tipkovnico in se lotilo nastavljati bombe ter pobirati ikone z dodatnimi močmi. Te so v seriji že dolgo stalnica in segajo od sposobnosti brcanja granat prek zaščitnega jopiča, ki za nekaj časa podeli nesmrtnost, do daljinskega upravljalnika, ki omogoči sprožanje eksplozij, ko ti hočeš. 

Atomic Bomberman (1997; PC) Konzolaši vedno kažejo na Saturn Bom­bermana kot tistega, ki je podpiral največ igralcev hkrati. Nič manj kot deset! Toda pecejaši ne zaostajajo, saj so imeli svojega favorita, razvitega posebej za Windows. Atomic Bombermanu je sicer manjkalo izvirnega risankastega šarma, saj so dotičnega nadomestili \'rendrani\' bombaši, ki so znali govoriti. Tudi jako nesramno! Vendar je špil razturil z možnostjo bitke po lokalni mre­ži, v kateri se je tako kot na enem saturnu z dodatnimi vmesniki za joypade udarila deseterica.

Bomberman 64 (1997; nintendo 64) Dobi primerno je Bomberman na N64 skočil v poligonsko trirazsežno suknjo. A grafika ni bila edina sprememba: od zgoraj gledani, zaslon veliki blodnjaki so v puščavništvu mutirali v večje, po zgledu Maria 64 odprte nivoje. Po njih je gospod Shirobon nastav­­­ljal bombe, ki jih je namesto v križnem vzorcu razneslo v krogu. Z njimi si uni­če­val sov­raž­nike in premikal stikala za odpiranje prehodov. Večigralstvo je bilo klasično, a ni ostalo v spominu tako kot zgodbena kampanja s četverico šefov v slogu izstreljevalke ognjenih peres.

Preprostost koncepta je ob jasni preglednosti, na piksel natančnem premikanju in kultni glasbeni podlagi botrovala izredni nalezljivosti. Kakšne epske bitke so to bile! Pomnljive situacije so segale od kaznovanja lipetov, ki so naivno šli po bombo v og­rajen predel, nakar si jih tja zaprl in se jim posmehoval med plesanjem kazačoka okrog klubske mizice, do pogostih samoumorov nabildancev, ki so po hodniku nastavili po osem petard, nakar niso zmog­li pravočasno uiti na varno. Zmagovalci so rajali, migali z medenicami in strupeno sikali, pora­žen­ci so tolkli s pestmi po mizah in rjoveli od bole­či­ne … Do naslednje runde, kjer so se čustva ohladi­la, prijateljstva so se zacelila in izhodišče je bilo spet za vse enako. Kleč popularnosti je bil v tem, da je lahko Dyna Blaster igral praktično vsakdo, od prekaljenih gamerjev in geekov do tistih, ki jim videoigre niso bile prav nič blizu. Treba je bilo uporab­ljati le štiri smeri in akcijsko tipko, zaslon se ni pomikal, liki pa so se gibali dokaj počasi. V ospredju tako zve­či­ne niso bili refleksi, marveč taktično, domala ša­hovsko predvidevanje in študiranje psihologije nas­protnikov (vzorci delovanja, obnašanje pod pritis­kom …).  Vsaj do tedaj, ko se je čas iztekal in se je la­birint začel manjšati. Ah, kako veličastne so bile šele tedaj zmage in kako jezljive smrti!

Z glavne serije je na ducate odkruškov padlo v raznorazne žanre. Frpjev je bilo za celo trilogijo, končavši z Bomberman Story DS (levo), playstation pa je dobil taktično strategijo Wars in kartovsko dirkačino Fantasy Racing. Valovi časa so vse to odnesli na smetišče zgodovine in spomnimo se le še osrednjih delov.

Prijazni teroristi 
Ta formula je Hudson Softu vse do združitve s Konamijem pred petimi leti nesla zlata jajca. In z njih produkcijo niso štedili. Celo ne upoštevaje mnoge odvrtke se je z najnovejšim Super Bombermanom R za switch nabralo krepkih petintrideset Bombijev. To je več kot eden na leto! Inačica je prišla celo na prosluli virtual boy in dosti je telefonskih, vendar le na Japonskem. Mi se moramo zadovoljiti s kloni, tudi cenenimi neuradnimi, ki tečejo v brskalniku in nudijo tako puščavništvo kot daljinsko merjenje moči z drugimi ljudmi. 
Skladno s tem navalom se je pošteno razširilo izročilo. Belemu bombašu, pri rižojedcih znanem kot Shirobon, se je pridružil kup drugih likov, od grdega Črnega bombaša in žlehtnega profesorja Bugglerja do malih pomočnikov Charabomov. Ponekod se je pogled postavil na stran, zelo zgodaj smo ugledali prvoosebno lazenje po blodnjakih, kasneje so prišli odprti nivoji, nekateri deli so poudarjali samotarsko odkrivanje zgodbe … In kakopak se je dopolnjevalo ter spreminjalo večigralstvo, ki je podprlo lokalno mrežo in spletno akcijo ter tja do deset sodelujočih v prostranem labirintu. Povsod je bobnelo, bolj kot v marsikateri prvoosebni streljanki – a vselej v prijateljskem vzdušju! 

Bomberman Live (2007; xbox 360) Pred desetimi leti sta bila povezovalni spletni servis Xbox Live in digitalna štacuna na XB360 še nekaj posebnega. Večigralski Bomberman Live je spadal k obojemu: bil je cenejši, kupil si ga zgolj daljinsko in omogočil je internetne bitke osmih ljudi ali lokalne štirih. Robotskega junačka je bilo moč po mili volji kičiti, za kar so prodajali drobižne dodatke. Nova doba! Izvedenki sta nato dobila wii (Bomberman Blast) in PS3 (Bomberman Ultra).

Eksplozije skozi čas objavljeno: Joker 285
april 2017