Revija Joker - Galaga: vesoljski zavojevalci deluks

ČLANKI
stranka » članki » anali » Galaga: vesoljski zavojevalci deluks
...
Ob novici, da se pripravlja TV-serija po ancientnem šuterju Galaga, Sneti še bolj naguba že tako zgužvano čelo. Nato odpraši uveli joystick in gre mednje, ki prihajajo. Stalno.

Galaga Chronicles se bo reklo animirani niziki, ki na male ekrane prihaja v nedoločeni prihodnosti v produkciji zazdaj neznane mreže. V njej nam kanijo obelodaniti zgodbeno ozadje alienov, ki napadejo Zemljo, in ladje ter junaškega pilota, ki jo branita. To je v redu, kajti če bi nam nameravali razkrivati ospredje, bi serija trajala kvečjemu nekaj minut. Avtomatna igra, ki so jo izdelali že malce triasnega leta 1981, je namreč brez vsakršne štorije. Stroji, ki goltajo kovance, fabul pač ne potrebujejo, temveč od nekdaj gradijo na čimhitreje dostopni zabavi. Dotično je Galaga vsekakor omogočila, saj gre za eno bolj dobič­ka­nos­nih mašin iz tako imenovane zlate dobe arkadnih iger. Tiste, ki sta jo zaključila veliki polom ameriškega trga '83 in prihod dnevnosobnega NESa, začeli pa so jo Space Invaders '78.

Ker je bila nazaslonska grafika v starih časih omejena na gručice plešočih pikslov, so firme najemale risarje, da so odjemalcem kurili domišljijo z nezaslišanimi risbami. Recimo s takimi.

Kovancev prazni žepi
Galaga je zložna evolucija Taitovega recepta, ki je na spodnjo stran nepremičnega zaslona postavil ladjico in na zgornjega hordo alienov, ki se je počasi premikala vstran in navzdol. Čeprav je šlo za izvedenko Atarijeve odbijaščine Breakout, kjer si z loparjem pošiljal žogico v zidake, sta vsemirska štimunga in brezkončni naskok insektoidnega agresorja totalno vžgala. Klonov Space Invaderjev je bilo kmalu kot peska in trave, toda med njimi je izstopal Galaxian, letnik '80. Za razliko od zeleno-črnega predhodnika je bil do obisti barvit, alienčki pa se niso približevali kot enotna gmota. Ločevali so se od nje, s predirljivim vriščem strmoglavljali na tvojo ladjico, streljali in se vračali v formacijo. Dotična se je še vedno premikala levo in desno ter polzela na­v­z­dol. Ti pa za zaščito nisi več imel bunkerjev, za katerimi bi se skrival. V zameno si bil deležen hit­rej­šega gibanja plovilca, kar je pripomoglo k vobče večji akciji in količini adrenalina. Cinik bi rekel, da je stroj tako požrl še več petakov – navdušenec pa, da je bil Galaxian zaradi tega veliko bolj dinamičen špil kot Invaderji. 

Galagine podobe od osemdesetih let dalje krasijo številne izdelke. Ikonična ladjica in še bolj ikonični napadalci bolščijo s skodelic in majic ter moč je kupiti neuradne posterje, kot je tale.

Galaga je šla dlje po tej smernici. Vzorci premikanja alienov z istoimenskega planeta so postali opazno bolj zapleteni in povečala se je količina izstrelkov, ki so jih pošiljali proti brambovcu. Poleg tega so avtorji v formacije dodali šefovske nakazice, ki so terjale več zadetkov in so bile sposobne oddajanja vleč­nega žarka, ko so se spustile nadte. Če so te ujele, so te otele enega od življenj in se s tvojo ladjo vrnile v gručo. Tam si jo lahko po nerodnosti uničil, kar vsled hitrejšega korakanja sitnob ni bilo redko, oziro­ma si s sklatenjem 'vlečnega' šefa pridobil dvojno ladjo in s tem povečano ognjeno moč … s čimer si postal bistveno večja tarča. Tehtanje med nagrado in tveganjem je bilo v Galagi izredno privlačno in špil je dejansko terjal precej več mozganja in mojstrovanja kot Galaxian. Da ne omenjam že tedaj nekoliko ostarelih Invaderjev, ki so ob spektakularnejših novincih tonili v pozabo.

Špil je del mnogih kompilacij, kot je tale Namco Museum za switch. S 30-evrsko zbirko je moč vesoljce klatiti na vlakcu smrti in pred spanjem v postelji.

Špil za Špilberga
Svoje je h goltanju kovancev dodal prefrigani sistem točkovanja, ki je nagrajeval uničevanje celotnih napadalnih skupin vesoljskih prišlekov in na kraju partije predočil razmerje med uspešnimi ter zgrešenimi streli, da si se lahko sekiral. In tu so bile bonusne stopnje, kjer so alieni prifr­ča­li v še bolj raznoterih in izvirnih vzorcih, a te niso og­ro­ža­li. Lahko si mirno vzdihnil in jih skušal naciljati čimveč za vrhunski konč­ni rezultat, ki so ga sporo­čale neonsko ža­re­če incialke na vabečem zaslonu. Svetovni rekord že od leta 1989 znaša malo manj kot 16 milijonov točk, kar lah­ko skušaš potolči na eni od številnih spletnih strani, ki izvirno Galago zastonj emulirajo. Druga pot je, da zakurblaš MAME in naložiš romsko datoteko, ali pak ubodeš eno od številnih naslednic in izpeljank. Po mojem štetju jih je okrog dvajset, od Gaplusa, kjer se je ladjica premikala v vse smeri, prek znamenite Galage '88 do jabolčne zbirke 30th Collection ob trideseti obletnici in fine izpeljanke Galaga Legions DX za playstation 3 in xbox 360 izpred nekaj let. Najnovejši naslov v seriji je mobilniški Galaga Wars.  

Sandlerjev film Pixels je bil deležen strupenih kritik, toda videoigerni navdušenci smo nekaj užitka poteg­­nili iz beleženja referenc. Evo Galaginega šefa!

Tako število oživljenk oznanja in pomaga, da Galaga ni utonila v pozabo, kar je gotovo temelj za od­lo­či­tev o njeni televizijski nadaljevanki. In res reference na to igro skozi leta srečujemo na mnogih koncih. V seriji Lost so Galaga ime­novali tajinstveno podmornico, ker so avtorji v pisarni vse­skozi nabijali špil … alienski gla­var je nadlegoval Sandlerja v Pikslih … bila je v navdih avtorjem izrisanke Wreck It Ralph … ustrez­ni avtomat smo videli v starem filmu WarGames, tistem s križci, krožci in jedrsko grož­njo … in z njim se zabava retroljubni junak geekovske povesti Ready Player One. Ko bomo knjigo via Steven Spielberg naslednje leto uzrli na srebrnem platnu, bo od nekod gotovo priletel hreščavo kričeč vesoljec in nas preprogasto zbombardiral. 

Najnovejši del serije se kliče Galaga Wars in je brezplačno mobilniš­ki. Samostrelno ladjico s prstom premikaš po ekranu in klatiš. Kar zabavno.

Galaga: vesoljski zavojevalci deluks objavljeno: Joker 289
avgust 2017