Revija Joker - Požrešni rumenjak

ČLANKI
stranka » članki » anali » Požrešni rumenjak
...
Ob petindvajsetletnici rojstva Pac-Mana in polstoletni obletnici njegovega izdajatelja Namca si Sneti drzne pokukati v rodovnik pionirja digitalnih superjunakov.

Žvaka-žvaka! Žvaka-žvaka ... Stok. Zaslon z napisom Game Over. Žvenket kovanca. Žvaka-žvaka-žvaka ... In tako milijardkrat, ko so začetkom osemdesetih milijoni rok z novimi in novimi kovanci hranili več kot sto tisoč le v ZDA prodanih avtomatov z izvirnim Pac-Manom. Koliko usod je šlo mimo teh naprav, koliko pripetljajev so videle! Med njimi je bilo gotovo veliko takih, ki so bili v luštno ironičnem premetu usode povezanih s hrano. Ko si recimo v beznici s hitro jedačo čakal na žrtje, si s Pekmenčkom hrustal pikice. Njam. Prav tak je na primer moj najbolj izpostavljeni spomin v zvezi z rumenim pogoltnežem. Ko sem sredi devetdesetih študiral čez Lužo, je pod večer v bajto navadno stopil odfukani kolega Dan the Man, človek z najbrž največjo zbirko vojaških oblačil in vojnozvezdnih figuric na zahodni polobli, ter me povabil na girose. In ko sva čakala, da debeli Grk v zdrizasto testo zavije porcjon rakavega golobjega mesa ter polžaste solate in naju postavi korak bliže infarktu, sva vedno odigrala rundo Pac-Mana.
Kako zenovsko, da je tudi sam Pac-Man neločljivo povezan z evropsko hrano. Nekega pomladnega večera davnega leta 1979 je Toru Ivatani, programer za zabavnjaško hišo Namco, stopil v tokijsko italijansko restavracijo ter naročil pico. Natakar jo je prinesel, okroglino razrezal na šestine in med vehementnim klanjanjem odšel. Toru je dvignil kos, a še preden je zagrizel v paradajzasti škrob, se je zastrmel v obliko, ki je ostala na ploskem krožniku. V tistem trenutku se je dotična v njegovih možganih spojila z občutkom lakote - in porodila nekaj, kar je sanjal že nekaj časa ...

Levo Pac-Manov foter, Toru Ivatani, ki drži za rit drugo legendo, Mariovega plodilca Šigera Mijamota.

Požrešni rumenjak objavljeno: Joker 146
september 2005