Revija Joker - Veličina (iz) otroških sanj

ČLANKI
stranka » članki » anali » Veličina (iz) otroških sanj

Ambicija standardno
Podkovani špilavci in nas redni bravci veste, da je Šigeru ikona industrije, ki si je široko prepoznavnost zagotovil z očetovstvom slavnega Maria. Toda o Mijamotu, Nintendu, Mariu in konzoli NES ste si lahko mnogokaj prebrali v Jokerju 149, kjer smo objavili Sago o plastiki in dlakah (strankin id: 2128). In nič čudnega ni, da je vse to prišlo na vrsto prej, saj je Zelda neposvečencu dosti manj prepoznavna od norčij brkatega vodoinštalaterja. Dočim je povprečen Zemljan vsaj slišal za poskočnega Italijana, Pokemone in Pac-Mana, če jih na neki stopnji svojega žalostno neprosvetljenega obstoja že ni vsaj bežno preizkusil, se bo ob omembi Linka ter Zelde na njegov obražček zarisal tako patetično butast izraz, da bi takega ne zmogla Victoria Beckham ob enostavnem vprašanju iz algebre. Nekako v tem slogu se bo fris nagubal tudi trmasto pecejaškim žokalcem tankcev in odstranjevalcem teroristov, ki se niso nikdar zazrli čez lastni miškavni plot. A tiha voda bregove dere in Link je od nekdaj tisti genialni mulc v zadnji šolski klopi, ki ne dviga roke za vsak drek ter ne nosi dizajnerskih hlač, ume pa za šalo spregati staroslovanske glagole in ti secira žabo, preden rečeš krak. Ološ od sošolcev, ki jih briga predvsem fuk, rauhanje ter novo rutinsko nadaljevanje Need for Speeda, ga ima za piflarskega debilčka in si ga prav nič ne želi spoznati. Toda učitelji in sotrpini z nekaj možganov v njem čutijo veličino.

Super nintendo je prinesel dosti lepšo grafiko od NESa in A Link to the Past je kul tudi za današnjik.

V prid noremu svetu lahko štejemo, da je bilo takih prepoznavalcev leta 1986 zadosti, saj serija ni šla po gobe. The Legend of Zelda, kot je svoje remek delo imenoval Šigeru, je bila ambiciozen izdelek, katerega večplastna zasnova je bila tako pred svojim časom, da je impresivna še danes. Finta je bila v tem, da je Mijamoto-san Zeldo sestavil iz prečiščenih srčik več žanrov. Najprvo je iz frpjev vzel zaplet o ugrabljeni princesi, ki jo

Zgodbe in elementi posameznih Zeld se razlikujejo, vendar so podobnosti večje kot pri Final Fantasyjih, od akterjev prek opreme do valute rupee.
mora rešiti mlad vilinski fant Link, in zajetno fantazijsko deželo, tu zvano Hyrule. Po njej je od zgoraj gledani Link blodil po mili volji, čvekal s prebivalci, kupoval potrebščine in svobodno odkrival skrite kotičke. To je bil popoln antipod Šigerujevemu prejšnjemu superhitu, Super Mario Bros. iz 1985. Dotični je baziral na popolni linearnosti, saj si tekel z leve na desno skozi vnaprej določeno sosledje zaslonov, ki niso vplivali eden na drugega. Razlog za drzno ločitev je bil enostaven: Mijamoto z ekipo je na Mariu ter Zeldi delal istočasno in prvi je fasal vso linearnost, druga pa vso nepremočrtnost. Zamisli so letele vkup z vseh koncev, nakar jih je Šigeru razdelil na 'mariovske' in 'zeldaške'.
Na poti je Link srečal mnogotere pošastke, ki jih je bilo treba poraziti, in igra je kojci izvedla zanimiv obrat v levo glede na tedanje zakonitosti. Priljubljeni Dragon Quest, ki je izšel istega leta, je vseboval potezno tepežkanje, Zelda je pak stavila na realnočasovno, akcijsko odstranjevanje sovragov, kjer je pritisk gumba takojci botroval zamahu z mečem. S tem je Mijamoto cepil akcijade in frpje, iz katerih pa ni skopiral nadgrajevanja lika skozi običajne izkustvene točke. Občutek napredka je prepustil redko postavljenim novim orožjem, kupu predmetov in vtisu, da Link vse bolj obvlada bojevanje, uganke ter svet okrog sebe. Če imamo za ključen sestavni del frpjev nabiranje EXP-točk, Zelda mednje ne sodi, vendar je napredovanje heroja preveč očitno, da bi z njimi ne bila vsaj v tesni španoviji.

Za čas, ko so številni med vami še skakali fotru po jajcih, je bila prva Zelda prelomna.

Veličina (iz) otroških sanj objavljeno: Joker 162
januar 2007