Revija Joker - Veličina (iz) otroških sanj

ČLANKI
stranka » članki » anali » Veličina (iz) otroških sanj

Poslednji igrar
Če je naštete elemente odličnosti Zeld dokaj lahko prepoznati, dasi ne tudi popisati, je njihova zgodbovna plat bolj zmikljiva. Glavna očitka nepoznavalcev na ta rovaš sta kratkost in že kar otroška preprostost, kar je razumljivo. Medtem ko so štorije v frpjih in pustolovščinah, od koder Zelde vlečejo ogromno navdiha, tradicionalno dolge, zapletene, stotine tisočev besed vsebujoče ter do nezavesti okrancljane, gre Mijamotova serija v nasprotno smer. Učinek doseže skozi skromnost in vedno predstavi le okostje povesti, ki bi mogla kakemu drugemu ustvarjalcu rabiti za podlago celega romana. Hkrati je kamen spotike ponavljanje. Dočim vsak novi Final Fantasy prinese svežo pripoved, Zelde domala vsevdilj deklamirajo eno in isto bajko. V njej praktično vedno nastopajo fantič Link, princesa Zelda in negativec Ganon oziroma Ganondorf, prizorišče je običajno dežela Hyrule in slej ko prej se pojavi sveta relikvija, zvana triforce. Ozadna mitologija pravi, da so tega ob odhodu pustile za sabo tri boginje, ki so ustvarile Hyrule - rdeča Din, zelena Farore in modra Nayru. Čarobni artefakt ima podobo treh stikajočih se trikotnikov, ki simbolizirajo njegove sestavne dele: pogum, moč in modrost. Moč triforca si lahko prisvoji le tisti, ki je ponotranjil vse te lastnosti tako, da v njem bivajo v popolnem sozvočju. Ganon si skuša kot dežurni negativec triforce večno prilastiti, a ker njegovi deli niso v ravnotežju, mu to spodleti. Za to poskrbi Link kot Junak časa, Zelda pa nastopa kot izgovor in prvotni cilj herojevega popotovanja. Mimogrede, njeno ime si je Mijamoto sposodil pri ženi slavnega pisatelja Francisa Scotta Fitzgeralda, ker mu je bilo pač všeč. In čeprav bi bil ustreznejši naziv za serijo The Legend of Link, saj je Zelda sčasoma postala stranski lik, se je stari uveljavil ter obdržal.

Ribarjenje z daljwiincem v Princesi somraka je luštna razbibriga, kjer mimogrede razsuješ luč na stropu.

Vendar je ta enostavnost varljiva in nikakor ne odraz nesposobnosti ustvarjalcev. Kleč je namreč v težkem, globokem simbolizmu, ki ga nalašč ne prekrivajo kilogrami teksta. Namesto da bi avtorji pripovedovali zgodbo z mnogimi zakoličenimi osebami ter dogodki, ti pustijo, da sestavnim delom sam pripisuješ pomene. Štorija in liki so tako univerzalni, da si jih lahko razlagaš na številne načine, pri čemer zgodba pomenov ne odreja in ne definira vnaprej. V Zeldi lahko vidiš svojo izvoljenko, šovinistično nesposoben nežnejši spol ali tragičnost visokih pripadnikov kraljevskih družin; triforce je izvleček budističnih naukov ali odsev krščanskega troedinega boga; Ganon, ki vidi le en del triforca, kar ga naposled pogubi, pa sluzav povzpetnež iz službe oziroma slika vsakega politika, ki se grebe za funkcijami in pri tem pozablja, da oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno. Zvito in primerno najbolj ohlapen je sam Link. Tako kot Gordon Freeman v Half-Lifih - le da na neprimerno bolj dodelan in veličasten način - Link ni vnaprej določena oseba, marveč posoda, ki jo s svojim razumevanjem ter razmišljanjem polniš sam; okvir, v katerega kot špilavec projiciraš samega sebe. Definiran je izredno ohlapno: je mlad in pogumen, ker je želel Mijamoto po lastnih besedah skozenj predstaviti odraščanje ter iniciacijo v svet odraslih, to pa je bolj ali manj vse. Nikdar nima lastnega glasu, niti besedila, od njega slišimo le truda polne krike pri mečevanju, a temu navzlic se sporazume z vsakomer. Njegov izraz je trd, resnoben, njegovi gibi premišljeni, kot bi jih vodil en sam namen. V malodane vsaki Zeldi je Link različen, a je vendarle enak: njegova podoba se spreminja, toda zmerom ima tuniko, kapo, ščit in meč. Je pač kristalizirano, pristno, nepokvarjeno snažno bistvo junaštva, ki ga v igrah ter, da, življenju izvajamo vedno znova: začeti majhno in končati veliko, ne kloniti pred težavami, spoznati se, nabildati in uravnotežiti dobre lastnosti ter podjarmiti slabe. Ultimativnega zlobneža Link porazi tako, da preseže samega sebe, pri čemer reši princeso in svet, a pri tem ne doživi fanfar, katarze, poroke (njegov odnos z Zeldo je platonski), življenja srečno do konca svojih dni. Tako kot Tolkienovo Bratovščino prstana ga vidimo, kako naredi nekaj največjega, kar si je moč zamisliti, samo zato, da se lahko življenje vrne v ustaljene tire običajnega vsakdana - in da lahko sam počaka na naslednji izziv. Je osamljeni bojevnik, ki po koncu običajno sijajne avanture komaj strpi do naslednje, da se vnovič dokaže, zakaj njegov cilj je pot. Tako kot mi, ljubitelji iger. Link je vsak od nas, ki se v večnem krogu z nasmehom na obrazu spominja preteklih uspehov v špilih, a se že veseli naslednjih, da se zase in za druge vnovič skali v plamenu izziva. Link je poslednji igrar.
Ni slabo za nekaj tako 'kratkega in otroško preprostega'.

Čeprav je seriji dala ime ozaljšana princesa Zelda (levo), je osrednja oseba Link. Njegovo podobo si vedno izmišljajo dolge mesece, da je hkrati originalna ter nemudoma prepoznavna starim ljubiteljem. V smeri urinega kazalca je šel Link skozi klasično veselo risankavost (A Link to the Past), temačnejšo fantazijskost (Twilight Princess), stripovskost (Minish Cap) in tehniko cel-shading (Wind Waker). A čeprav Link dlako menja, čudi nikoli!

Veličina (iz) otroških sanj objavljeno: Joker 162
januar 2007