Revija Joker - Mavrična zapuščina

ČLANKI
stranka » članki » anali » Mavrična zapuščina

Igrice smo tedi igrali takole
Šli smo recimo na bolšji trg, ki je bil takrat v Ljubljani ob nedeljah na tržnici, in pri enem od mnogih tosortnih štantov, samooklicanih za tak ali drugačen 'Soft', s cekarjem nabavili kasete najnovejših 'kompilacij'. Če si bil z dilerjem domač, si mogel celo naročiti lasten izbor. Sprva je na 60-minutni trak šla točno dvanajsterica iger (trikrat lahko ugibate, koliko časa se je torej posamezna nalagala), kasneje pa so prišli špilčiči, ki so zasedli vso stran kasete, pri čemer si moral včitavati vsak nivo posebej. Nadalje smo softver naročali prek množice piratskih oglasov v revijah, sem in tja pa smo kako igro posneli z radia. Ja, naj se sliši še tako za lase privlečeno, Radio Študent je redno oddajal 'igre' in v časopisnem sporedu je celo pisalo, katera je na programu. Dal si kaseto v kasetnik in ob pravem času pritisnil tipko REC. Z nekaj sreče se je poblaznelo cviljenje, ki te je stalo bobničev, če si nanj naletel med iskanjem klasične glasbe, dovolj dobro preneslo na trak, da je zadeva delovala. In zavodi za zaščito avtorstva, boste rekli? Prosimo lepo, to so bili časi Jugoslavije, ki je imela bistveno večje težave od piratkov z igricami.

Spectrum je za razliko od komodorja deloval s katerimkoli kasetofonom. Ker se vodstvo familije ponavadi ni strinjalo z rabo dnevnesobnega hi-fija, smo imeli v ta namen kakšne bedne monozvočne kasetničke, katerih obvezna oprema sta bila doza alkohola in mini šraufciger. S prvim smo neumorno pucali bralno glavo, z vijačem pa smo jo finomehanično nastavljali. S tem so imeli sicer zaradi svojih programov za turbo nalaganje, ki so pomenili večjo občutljivost na čitanje podatkov, dosti več težav komodorjevci, a vseeno. Prav tako je morala biti pravilno nastavljena glasnost, sicer smo dobili znameniti, nadvse osovraženi 'Tape loading error'. Ko se je ta pripetil sedmič in je vsakič šlo v nič pet minut časa, je naš gnev podiral stanovanja, drevesa ter starše. Če je imel kasetnik časovni števec, smo si na seznam iger zapisali njihovo natančno lokacijo, drugače pa smo z alkoholcem zacahnali položaj traku na prozornem delu kasete za tri ali štiri vrednejše naslove. Preostanek je bil namreč bodisi šoder, bodisi igrovje, ki nas na prvi uč ni prepričalo, druge priložnosti pa mu sploh nismo dali. Razlog je bil preprost: navodil ni bilo nobenih in pri količkaj kompleksnejših izdelkih ti sploh ni bilo jasno, za kaj gre. Niti tip
k nismo vedeli, zato smo sprva sistematično žokali knofe in si v zveščiče zapisovali njih namen. Iz tega izhaja način takratnega opisovanja iger v Mojem mikru: bolj kot za kritiško recenzijo je šlo za priročniške opiske z razlago nabora ukazov. Iskanje tipk je bil malodane nacionalni šport, le redki carji pa so imeli igralno palico. Ni bilo treba namreč dokupiti le nje, marveč tudi vmesnik, tako imenovani interface, recimo kempston ali protek. Zanimivost, da ne rečemo kar zaščitni znak radirke je bila odsotnost tipke za reset, zato je bilo treba izpuliti napajalni kabel in počakati nekaj sekund, da so se spraznili vsi kondenzatorji.
Mavrico smo na televizor priključili skozi antensko vtičnico. Kakšni AV-vhodi in napredni kabli neki! To hkrati pomeni, da smo morali najti njegov 'kanal'. Zvečine smo imeli črnobele 14-palčne ekrančke znamke Iskra ali Elektronika Niš, v izjemnih primerih, recimo ko so bili tastari zdoma, pa smo vso kramo privlekli v dnevno sobo, kjer smo napravico zadegali na barvni telefunken. Neopisljiv svet pisanih sladkosti nas je tedaj pričakal! Ukaz za branje igre s kasete je bil LOAD '''', za kar smo pritisnili tipko J (spectrumov vmesnik je bil tako dovršen, da ukazov ni bilo treba tipkati črko za črko - blblblbl, C-64!), nato dvakrat symbol shift + P in na koncu enter. Temu je sledilo nekajminutno piskanje in cviljenje, ki je laičnemu poslušalcu zvenelo kot heavymetalsko britje zmrznjenega mačka s fleksarico. Zvoka ni bilo mogoče stišati, zato je znal biti precej zoprn, posebej če si se odločil za polnočne igralne seanse. Med nalaganjem oziroma takozvanim loadanjem se je praviloma postopno izrisala kaka huda grafika za domišljijsko predigro, da si še bolj šprical od pričakovanja.
Igre na spectrumu so bile precej zajebane. (Ali pa smo bili le mi mlajši in naši refleksni loki še niso bili zmožni prstnih ninđa-reakcij, s kakršnimi na svet priveka današnja mulčad?) Toda imeli smo metode, kako zaobiti težavnost. Skrivnih ukazov ni bilo, bil pa je v ta namen jako uporaben 'bazični' ukaz poke. Ta komanda na določen pomnilniški naslov zapiše določeno vrednost, pri čemer je v primeru goljufanja šlo za število življenj, municijo ali kar občo nesmrtnost. 'Pokete', kot smo jih klicali, smo pretežno prečitali v Mojem mikru, nekdanji bibliji vsega računalniškega.

Mavrična zapuščina objavljeno: Joker 166
maj 2007


sorodni članki