Revija Joker - Mavrična zapuščina

ČLANKI
stranka » članki » anali » Mavrična zapuščina

Mavrični Davidek
Moje spectrumašenje in s tem računalniško igranje nasploh se je pričelo s Penetratorjem, kopijo Konamijeve avtomatne uspešnice Scramble (letavščina z leve proti desni). Sledil mu je Alchemist, ki je sodil v tisti čas močno zastopano zvrst praarkadnih pustolovščin. Fora njih je bila, da si čez razne sovražnike in prepreke prišel s primitivnim reševanjem ugank ali s posedovanjem določenega predmeta, ki si ga dobil na drugem koncu karte. Spomnim se, da sem coprnika, ki se je po potrebi spremenil v orla, veliko popoldnevov sprehajal levo in desno, a dasiravno je imel špil vsega šestnajst sob s približno prav toliko ugankami in neprijateljskimi kreaturami, ga nisem nikoli končal. Najbrž sem bil preštorast. Vtisnil pa se mi je v spomin in ko sem zadnjič čisto po naključju odkril stran z slikami vseh lokacij in rešitvijo, se mi je prav milo storilo. Sem se celo poigraval z idejo, da bi namestil kak emulator in Alchemista na brzaka 'obrnil', vendar se še nisem odločil za ta korak. Moram priznati, da nisem retro igričar, zato se tudi nikoli nisem bavil z emulatorji starih sistemov. Preprosto imam rad originalne spomine na lepe reči in sem prepričan, da bi jih z zdajšnjo izkušnjo samo pokvaril. Pred kakimi desetimi leti sem iz čiste nostalgije privlekel na dan spectrum in naložil nekdaj meni zelo ljubi R-Type, a sem se le zgrozil nad razliko med dejanskostjo ter sliko, ki sem jo nosil v glavi. Zato se mi zdi bolje, da take stvari ostanejo v kronikah. Se pa ne bi branil kakega sodobnega R-Typa, saj so mi bile take strelske arkade, bodisi od leve na desno, bodisi od spodaj navzgor, vedno pri srcu, zlasti če si nenehno izboljševal orožja ter se soočal z res velikimi šefi.
Ker sem kasete z igrami kupoval dokaj redno, sem v kakih šestih letih ZXove aktualnosti pregledal res mnogo špilovja vseh sort. Nikakor ne bi mogel izbrati deseterice najboljših, saj se naslovov spominjam zelo naključno. Vem, da sem se navduševal nad pretepačinami. Znamenit je bil recimo Renegade, v katerem sem s pestmi in ketnami lomil skine, lezbače-možače ter mopediste, pa prvi Street Fighter in nenazadnje svilnato gladki Way of the Exploding Fist. Zelo v čislih sem tedaj imel arkadne avanturice firme Ultimate Play the Game (kasneje je iz nje izšla skupina Rare), kot so Alien X, Sabre Wulf, Atic Atac, Nightshade in Knight Lore. Med klasičnimi pustolovščinami je bila najbolj proslavljena The Hobbit. Ta je bil v Jugi celo tako priljubljen, da je rešitev objavil Politikin zabavnik, v osemdesetih praktično edina jugoslovanska revija za mlade. Vseeno nisem nikoli prišel do Smauga (prevedene knjige takrat še ni bilo, kamoli Gospodarja), sem pa velikokrat napisal 'kill gandalf and thorin'. Kar je dalo podoben rezultat kot preklinjanje v Smrkcih. Dobro zapomnjen naslov je bila atletščina Daley Thompson's Decathlon, pri kateri si moral za čim boljši šprint ali zalet za skok oziroma met izmenično žokati dve tipki. Podrl sem sicer vse rekorde, s katerimi se je postavil opisovalec v Mojem mikru, a za ceno uničene tipkovnice. Še ena taka legenda, ki mi pride na misel, je Spy vs. Spy. Šlo je za odlično zamišljeno igrico, v kateri sta vranja vohuna - eden voden od igralca - po hiši vzporedno iskala določen predmet in eden drugemu nagajala z nastavljanjem raznoraznih pasti po vratih, predalih ter omarah.
Čeprav je bila na osembitnikih cela vrsta orenk iger vseh žanrov, sem rad špilal tudi lahkotne igrice, recimo Jumping Jack (tipček je moral skakati skozi odprtine v črtah), Tapper (hitroprstno serviranje piva), Pssst! (zatiranje rastlinskih škodljivcev), Frogger (vodenje žabona čez cesto), Horacijevo smučanje, High Noon (pištoljerjenje dveh kavbojcev), Cookie (predhodnik Cooking Mame) ...

Mavrična zapuščina objavljeno: Joker 166
maj 2007


sorodni članki