Revija Joker - Mavrična zapuščina

ČLANKI
stranka » članki » anali » Mavrična zapuščina

Malega Matejčka mehurčki
Ravno sem se vrnil domov iz male šole in uzrl tole: starejši brat je s fotrom gledal v črnobel TV, oba pa sta imela usta do ušes. Takoj sem vedel - prišla je nova piratska kaseta! Ob njeni vsebini mi še danes zaigra v srcu: Batman the Movie, C.A.B.A.L., Chase H.Q., Toobin'. To so bili časi, ko je licenčni špil prej pomenil odličnost kot pofl. Batman je recimo razpolagal z več potmi do konca, kar je bilo v tistem času linearnih akcijad in šparanja s pomnilnikom skoraj nepredstavljivo napredno. Šele v času emulatorjev sem spoznal, da sem v bistvu igral spokano verzijo, v kateri je bil Šišmož neumrljiv. Drugače bi prej zadel na lotu kot prišel do konca, kjer z batarangom z lestve helikopterja pahneš THE Jokerja v globino gothamskih ulic. To mi je kljub goljufijam uspel samo enkrat in takrat je bila idila popolna. Ah!
V nasprotju s Febom in Snetijem, ki bi jima zaradi enega križa več mogoče bolj pasal vzdevek Retro, sam (poleg nabiranja debele tolšče HDRI-4xAA-razvajenosti) še vedno krepko živim v osembitnem svetu. Resda nimam ZXa pod povštrom, toda emulator njega mnogokrat poženem in še pogosteje iz zvočnikov spuščam piskanje AY-čipa ter ostale glasbe žanra chiptune. Stoodstotno nasičene barve in pretepanje atributov dojemam kot svojevrsten slog, ne kot tehnično zastarelost. Zato čez kak svoj grafični demo z izjemnim zadovoljstvom vržem senčilnik pikslov za mavrični videz.
Poleg podoživljanja starih favoritov se v emuliranje spuščam odkrivat svetove, o katerih sem v začetku devetdesetih skozi branje opisov v Mojem mikru lahko le sanjal. Tai-Pan, The Great Escape, Eurorun, Back to Skool. Včasih me kak sveže odkrit naslov tako preseneti, da ob marsikateri današnji 'inovaciji' samo zavijam z očmi, saj sem jedro ideje, če ne še kaj več, videl v dve desetletji starih naslovih. Recimo v pustolovščini Redhawku, izdelku kultne hiše Melbourne House, s svojevrstnim stripovskim videzom, kjer si nastopal kot superjunak. V njej tekstovne ukaze pišeš sredi sveta, kjer se trgovine ponoči zaprejo, liki se znajo premikati po lokacijah in često naletiš na naključne dogodke. Namesto lova na pike razpolagaš s 'pick up everything' in moč je hitrostno potovati med lokacijami z 'get a taxi to' ter 'fly to'. Ne pa to blesavo večkratno čakanje, da se osebek blagovoli sprehoditi do roba zaslona ali da pol ure spet in spet potuje do sprožilnika misije v ogromni metropoli! Za letenje si se moral spremeniti iz človeške forme, nakar je bilo od tvojih dejanj odvisno, ali si obveljal za heroja ali zlikovca.
Dalje. Grand Theft Auto je moral za 3D perspektivo izza avtomobila čakati do tretjega dela, se pravi leta 2001. Turbo Esprit? Imel jo je leta 1986. Bil si sicer na drugi strani zakona, saj si moral taktično aretirati tolpo razpečevalcev mamil. Toda pristop je bil odprt, mesto živeče. Avtomobili so znali dati smerokaz in ustaviti na primernem pasu pri rdeči luči ali pred zebro, če jo je prečkal kak pešec. Kako je spectrumu uspelo poganjati tako detajlno dogajanje, mi še danes ni jasno. A koga briga, važno, da smo po zemljevidu lahko iskali pot, kako najhitreje priti do mafijcev. Nekoč bom narokodelil predelavo obeh iger, pa če potem takoj umrem!
Ko smo že pri tej frazi: Smrkci. Bili so časi, ko slovenski razvijalci iger niso imeli le besed polnih ust, kot jaz ravnokar. Če odštejemo nekaj zaguljenih ugank, je bil izdelek ekipe Xenon brezhiben. V hipu izrisane ilustracije na vsaki lokaciji, zemljevid brez nelogičnih povezav (kako lahko v Kontrabantu iz ene sobe prideš v drugo v smeri severa, nazaj pa vodi pot na zahod?), odlično izrabljena licenca (ki je bila v tistih časih skrbnega varovanja avtorskih pravic seveda zastonj) in našel si deželo, v katero si znova in znova šel zabijat žeblje v jez ter spuščat zavojčke Azraelu. Jaz to počnem še vedno, in zato sem Retro.

Mavrična zapuščina objavljeno: Joker 166
maj 2007


sorodni članki