Revija Joker - Mavrična zapuščina

ČLANKI
stranka » članki » anali » Mavrična zapuščina

Sergejčka hi-men-štorija
Se strinjam z Davidom, da so emulatorji (o katerih nameravamo zdaj pa res kmalu pisati) hudičev zos. Resda so logična pot za obuditev spominov in če si namestiš ZX Spin ali Spectaculator ter se odpraviš v kak internetni arhiv, recimo www.worldofspectrum.org, moreš dospeti do zaklada na koncu mavrice. Toda čas do številnih iger za spectrum ni bil prijazen in lepe predstave, ki spijo v možganih, se lahko raztreščijo v nebroj kosov. Hec je v tem, kje je tvoja osebna tolerančna meja. Meni se recimo kvarjenje spominov začne pri amigi in super nintendu, saj so mi igre za NES in atari 800 XL že preveč patetične, da bi jih zmogel prebaviti. Retro je pak drugačne baže tič.
Moji spomini na mavrico so kratkomalo preveč dragoceni, da bi si jih hotel kvariti. Spectrum je bil moj čarobni pobeg, omara, ki je vodila v Narnijo iz zoprne realnosti, sestavljene iz morečega rudarskega mesteca, odsotnosti fotra, zapitega deda in zdrah polnega vsakdanjika. Imeli smo vegasto bajturino, sod za kuhanje šnopsa, prašiče v kleti in namesto kopalnice sekret na štrbunk, kjer ti je teta Zima tako simpatično stisnila prašnike, da si se usral v rekordnem času. (To še zdaj obvladam.) No, tisto, kar so odškrnile knjige, stripi in italijanske risanke, so odpahnile igre na spektrumu. Računalniček sem dobil na neumorno teženje po tistem, ko sem ga ugledal pri kolegu od kolega. Še vedno neugodno nazorno pomnim vonj po plesnivem dnevnosobnem tepihu in starih bukvah, ki so uokvirjale Iskrin teve. Pubec, kaka tri leta starejši od mene, dvanajstletnega ksindla, je nanj povezal črn plastični polpet, štirikrat udaril po tipkah in cvil-cviiil naložil odbijanje žogice v zid - aha, Thru the Wall - z demo kasete. Dijo bono duše u wiceh! S patetičnih ročnih fliperčkov, ki smo jih nabavljali v Italiji, je bil to tak kvantni preskok, kot bi se en trenutek fural v žlikrofu na kolesih, v naslednjem pa sedel v diablu. Morda sem le-temu tisti čas za vekomaj prodal dušo. A če sem mu jo res, je biti pekel hudo zabaven plac ...
Iz množice špilov, ki sem jih neutolažljivo presnemoval od povsod, je težko izbrati posvečene bisere. Gotovo je svetla zvezda Saboteur, primitiven Splinter Cell, kjer si v pogledu od strani kot osamljen nindža ploščadaril, tepežkal & raziskoval sovražni kompleks. Sošolec mi je rekel, da je Impossible Mission boljši, zato sem ga ponoči obiskal in se še zdaj boji teme. Ko smo že pri šoli, je tu legenda Skool Daze, kjer sem kot pobalin ure in ure skušal pofočkati vse znake na zidovih. Ne glede na domače naloge sem cele popoldneve visel pri prijatelju, s katerim sva nažigala top-down dirkačino Spy Hunter in med bedastimi opazkami bolščala v Samantha Fox Strip Poker. Seveda trapca nisva imela pojma, kako se zadeva igra, ampak Samantha je bila Samantha, četudi izrisana iz kvadratkov! Manic Minerja in Jet Set Willyja nisem nikoli končal in me, roko na srce, nista vzburjala. Takisto me, heretika, nista ganili kultnici Knight Lore in Hobit, niti slovenski Kontrabant. Raje sem šopal Rainbow Islands, Ikari Warrios, Match Point in Elite, na veliko pretipkaval listinge iz Mirko tipka na radirko (čeprav sem bil sprva tako glup, da jih nisem znal posneti, in sem jih vpisoval vedno znova) ter pred televizorjem preždel toliko časa, da se mi je enkrat napajalnik od pregretosti stopil in naredil še luknjo v linolej pod sabo. Aja, pa Crystal Castles je bil moj prvi opis za MM. Apn igra, apn opis, ampak hej, iz malega raste veliko.
Zame je spectrum s svojimi nepozabnimi igrami, ki imajo v moji glavi tako dobro grafiko in zvok kot Gears of War, neodtrgljiv del mladosti v Jugoslaviji, poravnan s Titom, zajčki v Cik-caku, viki kremo in Kvizkoteko. Oni, ki ste odraščali v podobnem času, imate svoje spomine te vrste, magari na C-64, in roko vam stiskam ter hvala Bogu vreščim, da je tako. Elektronska zabava je bila pač njega dni nekaj posebnega, neprimerljivega z vsem ostalim, zato so ti vtisi tako močni. Le upam, da so igre za vas mlajše, ki to berete, prav tako nekaj edinstvenega in da se jih boste čez toliko let spominjali z enakim žarom kot mi v tem članku. Čeprav ob današnji količini pobegov iz realnosti v to malce dvomim.

Mavrična zapuščina objavljeno: Joker 166
maj 2007


sorodni članki