Revija Joker - Čefurjeva zapuščina

ČLANKI
stranka » članki » anali » Čefurjeva zapuščina
...
Grand Theft Auto je ena najbolj priljubljenih in razvpitih igrarskih serij vseh časov, tako v tujini kot v Sloveniji. A čeprav jo nažigate že leta, Sneti stavi, da o njej ne veste in ne razumete marsičesa. Zategadelj jo analno vpogleda.

Ako je špilavska devetdeseta zaznamoval Nintendo z Mariom, novo tisočletje pripada njegovemu nasprotju - nizu interaktivnih kriminalk Grand Theft Auto. Nedolžno risankavost brkatega vodoinštalaterja, ki živi v pravljični deželi, je nadomestila realistično izrisana urbana džung­la, polna umorov, ropov, povoženih pešcev, zvirajočih se hotnic in osebkov, ki bi za plesniv burek fentali lastno mater. Če je bil višek nesramnosti v Marijih to, da si pobalinsko skočil na glavo namrščeni gobici, v GTAjih z vsemi petimi objameš čefursko stanje duha in postaneš robavs, ki se požvižga na pra­vi­la družbe. Kanca dvoma ni, da je to odraz novega, bolj grobega in na duhu ubožnega časa - hkrati pa nov korak v odraščanju interaktivne zabave. Kajti če je kak izdelek, ki niagarsko ščije po pojmu 'igrica', je to ravno Grand Theft Auto.
Iz tega zornega kota ni težko razumeti, zakaj gre GTA nepoučenčkom tako v nos. Saj veste, kako se je Hillary Clinton ob 'škandalu' na rovaš moda Hot Coffee za San Andreas pridušala, da "... bi morali biti vsi pretreseni ob dejstvu, da je igra, ki omogoča simulacijo opolzkega spolnega dejanja v interaktivni obliki in z visoko realistično grafiko, padla v roke mladih ljudi širom dežele." Ali kako je križar iz Butal, odvetnik Jack Thompson, neuspešno dokazoval, da je krivec za streljanje na šoli Red Lake v Minnesoti pred dejanjem na splet poslal flashevsko inačico Vice Cityja, s katero naj bi napovedal, kaj bo storil. Grand Theft Auti so pač filmsko nazorni in imajo odrasle tematike, hkrati pa so 'video igrice', se pravi nekaj, kar naj bi bilo namenjeno otročadi. Ker špile rada nabija mladež, iz tega nerazgledan dušebrižnik izpelje, da je reč namenjena kvarjenju otrok in štepanju denarja.

Roditelje seveda skrbi, da bi igro, v kateri je na­silje tako realistično in ki vsebuje tudi nekaj seksa (kaj hujšega!), nažigali takile pokovci. Ampak to iz­vira iz refleksa, ki pravi, da je elektronska zabava samo za otroke. Dobro vemo, da že nekaj časa ni tako.

Ajt, Rockstar in Take-Two ne delata za gešenk in vesta, da je ravno nebrzdano nasilje tisto, zaradi česar je GTA tak magnet za množice. Če bi šlo za pokaži-in-klikni avanturo, bi se izdelek brž poslovil od bajnih prodajnih številk. San Andreas so samo na playstationu 2 prodali v 15 milijonih izvodov, Vice City so na taisti konzoli potržili v 14,2 milijona

Avstrijski holcer je eden tistih ameriških politikov, ki zavzemajo za državni nadzor nad trže­njem preveč nasilnih iger mla­do­letnikom. To početje za­enkrat uravnava telo ESRB.
kosih, medtem ko je GTA3 romal v roke 11,6 milijona lastnikov PS2. Se pravi 41.000.000 kosov na PS2, kar je le malo manj, kot je Teofikov na Fužinah. Kaj šele, če dodamo izvode za PC in xbox, 4,4 milijona prodanih Liberty City Stories za PSP, dva milijončka Vice City Stories za ta­isti sistem, milijone pred krat­kim izdane štirice za PS3 in xbox 360 ... Kakorkoli obrneš, je to serija prodajnih presež­kov, gorivo za ta ogenj pa je grafič­no nasilje.
Vendar besni pinjau, zabeljen s lahnim seksom, ne po­meni, da nasilje v GTA ni osmisljeno z zgodbo in osebami. V enki in dvojki je bilo vozakanje širom mesta in kla­nje mimoidočih res precej samo sebi namen. Niti v trojki štorija ni bila napredna. V zadnjih treh Autih (Vice City, San Andreas, GTA4) pa je fabulativna podlaga vedno močnejša in ost obrača rav­no proti tistemu, kar tako zlahka počnemo. Spremlja namreč nesrečne like, ki jih žene najbolj osnoven motiv - želja po bogastvu, moči oziroma maš­čevanju. ­Zaradi tega brodijo skozi iztrebke druž­be in tonejo vedno globlje v svinja­rijo, dokler se ne zavejo, kako dra­go so plačali zlodela. Skozi ta in še marsikak drug prijem ustvarjalci vsakič znova povejo, da je moderna Ame­­­rika s svojim poveličevanjem nasilja, lahko dostopnostjo orožja ter zlorabo nagote polna razpok, kamor človek mimogrede pade.
Itak je vse v GTAjih z namenom karikirano in zapretiravano. Žen­s­ke so vlačugaste in koristoljubne, da se ilustrira, kakšne so videti v očeh moških - in kakšne so mnoge med njimi v resnici. Iz decev bodisi brizga testosteron, bodisi so zgube, da se os­vetli njihovo neumnost ter vdajanje strastem. Vsakdo je oborožen in po­koli so na dnevnem redu, da se raz­ga­li nevarnost pravice do splošnega nošenja orožja. Na radiu rolajo og­la­se za gensko spremenjene otroke in se zgražajo nad erotiko, med­tem ko poveličujejo vojno ter zatiranje drugačnih.
Iz vsega tega sledi, da so Grand Theft Auti v slogu South Parka prikaz človeš­ke debilnosti ter krutosti. So ogledalo sprevržene ameriške, zahodne in vse bolj tudi slovenske družbe. Omogočajo kri­minalna dejanja, toda na koncu ti pokažejo posledice teh dejanj. Premalo in pre­pozno? Morda, odvisno od zornega kota. Vsekakor to niso izdelki za otroke. Ampak imeti jih za glupe akcijade, v katerih je poanta ceneno klanje, pove več o tvoji neumnosti kot o Rockstarjevi in igričarski.
Res pa je, da se je vse skupaj začelo precej enostavneje ...

Čefurjeva zapuščina objavljeno: Joker 178
maj 2008