Revija Joker - Popolna igra

ČLANKI
stranka » članki » anali » Popolna igra

Ruski car Aleksej
Če bi napisal, da se je to zgodilo po golem naključju, bi se zlagal kot babuška, ki sredi sibirske zime reče, da ne srka vodke. V opis Pažitnovih del in nalog je namreč spadalo tudi to, da s programiranjem testira novo strojno opremo, ki je prišla v Center. Za to pa so bile nalašč majhne igre. Ko je Akademija dobila frišno računalo, zvano elektronika 60, je Aleksej zanj jel pisati enega takih špilčkov. Pri mozganju o tem, kakšen naj bo, mu je padlo na misel, da bi po zgledu pentominov na monitorju ustvaril navidezen pravokotnik, v katerega bi bilo treba postavljati virtualne kose. Ker ka­menodobni abak, s katerim se je ukvarjal, ni zmogel prikazovati grafike, ampak le 24 črt s po 80 številkami ali črkami, je koščke izdelal iz oglatih oklepajev. Dva, ki sta gledala eden proti drugemu, sta predstav­ljala kvadratek.






Več starejši Pažitnov igra Tetris na elekt­ro­niki 60. Ta je bila zgolj ruska kopija DECovega PDP-11, enega od naslednikov stroja PDP-1, na ka­te­rem je leta 1967 stekla prva videoigra, Spacewar.

Kljub temu Sašo ni imel jasne vizije, kako naj udejanji postavljanje. Še več, igro je najprej namenil sodelujo­čima človekoma, ki bi kose vstavljala izmenično. Do preboja je prišel, ko je izdelal rutino za vrtenje delov. Ravno zaradi izkoristka hitrega sukanja se je domislil, da bi kosi zaradi sile težnosti v realnem času padali z vrha zaslona, igralec pa bi jih moral obračati. Na tem mestu je zamisel o multiplayerju umrla in






V socializmu načinov zabave še zdaleč ni bilo toliko kot danes, zato smo igrali karte, šah, vov­kal­co in namiznice v slogu pentominov na sliki. V tem pogledu se nismo imeli prav nič slabo.
igra je pos­tala namenjena enemu. Temu sta sledili bistveni poenostavitvi, namenjeni lažjemu, bolj intuitivnemu ig­ra­nju. Prva je število kvadratov v posameznih delih zmanj­šala s pet na štiri, kar je botrovalo imenu igre - Tetris, iz starogrškega tetra, kar pomeni štiri. Podaljšek -is je Aleksej izpeljal iz svojega najljubšega športa, tenisa. Druga pa je izrezala nesimetrične simbole, ki so bili zapuščine namiznih pentominov.
Zadnja temeljna izboljšava je bila izginjanje polnih linij. V prvih verzijah je bilo igre konec, ko si zapolnil okvir, do česar je prišlo hitro. Ker se je Pažitnov hotel zabavati dlje, je računalniku naročil, naj se polne črte odstranijo. To pa igranja ni le podaljšalo, marveč ga je poneslo v čisto drugo dimenzijo. Dimenzijo nalezljivosti, ki je avtorju domala preprečila, da bi Tetris končal, saj ga je stalno nabijal!
Enako se je zgodilo drugim, ko je 6. junija 1984 igro v končni verziji z dodanimi težavnostnimi stopnjami (ko si pobrisal določeno število linij, so kosi začeli padati hitreje), točkami in lestvico najboljših poslal v javnost. Tega ni storil kot trgovec, ampak kot pravi komunist, se pravi zastonj. Morda je bil tudi to razlog, da se je Tetris razširil po Moskvi kot požar. Nažigal ga je praktično vsak, ki je imel elektroniko 60. Ko so mos­kovske ulice opustele, se je Pažitnov zavedel, da je ustvaril nekaj posebnega.






V Tetrisovem okviru, zvanem tetrion ali tetreon, neumorno padajo štiridelne geometrijske oblike, ki jim Tetris Company uradno pravi tetrimini. Na sli­ki prvi Tetris za PC, ki ga najdete na natlačenki.

Naslednji korak je bil pohod Tetrisa izven Rusije, a tam elektronike 60 praktično niso poznali. Igro je bilo treba prirediti IBMovemu PCju, ki je bil zahodni standard, toda Aleksej o ukazovanju slednjemu ni imel pojma. Na srečo je poznal komaj šestnajstletnega srednješolca Vadima Gerasimova, ki je bil zaljubljen v pe­ceje in je raztural njih programiranje do t






Takole legalno pregibno 5,25-palčno disketo (po­­zor, relikvija!) je videl redkokdo. Tetris se je kljub manku neta divje širil s prija­telj­s­kim presnemavanjem.
e mere, da je k njemu po nasvete hodil ves Računalniški center. Dal mu je sleherno od dva tisoč Tetrisovih vrstic izvorne kode v pascalu in mali se je lotil dela. S Pažit­no­vim sta v nekaj mesecih izdelala izpopolnjeno verzijo za DOS, ki je risala prave grafične like, poznala barve, kazala naslednji kos, vsebovala angleščino in omogo­čala nastavitev začetnega nivoja oziroma količine smet­ja, ki je prisotno na začetku.
Aleksej tudi te inačice ni prodajal, ampak jo je skopiral nekaj prijateljem. Čez nekaj tednov je bil Tetris na vsakem PCju v Moskvi in se začel s tovariškim presnemavanjem disket širiti proti zahodu, prdeč na pojme, kot je 'pravično finančno nadomestilo za avtorja'. Bil je kot kak virus, le da je 25 kilobajtov dolga izvrš­na datoteka tetris.exe pristala na disku vsakega pisija, kar ni uspelo še tako prefriganemu trojancu. Sebe se recimo spomnim kot štirinajstletnega mulca, ki je Tetris stalno šopal na XTjih s jantarnimi monitorji v ra­čunalniški učilnici, kadarkoli profesorica ni zahtevala, naj se urim v cobolu. Proč me je lahko zvlekel sa­­mo Larry s svojimi veneričnimi boleznimi, a to je že druga zgodba.






Welltris je edini oficielni trirazsežni Tetris, na­redil pa ga je Pažitnov. Na vsemreži ga najdeš zastonj (zaženi z DosBoxom) in je dobra vaja za možgančke.

Ljudje vseh sort, od hardcore gikov prek žensk do ot­rok, so Tetris tako radi igrali zato, ker je bil takoj razum­ljiv, a hkrati izzivalen ... in ker je odstranil tančico sk­­rivnosti z računal­ni­ka, te velike hrume­če škatle, ki si jo tistebodi krmaril s kri­p­tičnimi povelji tipa cd, md & dir. Mladiči, vedite, da je bil to čas operacijskega sistema DOS, ko je bilo treba vsak ukaz natipkati in je bila miška še eksotika. Da vidite, kako je to bilo, v svojih puvaških Oknih zaženite programček 'cmd'.
Tetris je bil torej eden začetnikov, če ne kar začetnik danes orjaškega trga s špili za občasne igralce. Nič čudnega, da ga ledeniška meja sovjetskega bloka ni mogla zadržati. Le ena disketa je zadostovala, da je šlo kmalu v rit na milijone zahodnih delovnih ur. Dis­ke­­­ta, ki jo je v obtok spustil Robert Stein, lastnik ang­leš­kega distributerja Andromeda Software.







Popolna igra objavljeno: Joker 192
julij 2009