Revija Joker - Afnarije nekega gusarja

ČLANKI
stranka » članki » anali » Afnarije nekega gusarja

Čisto pravi gusar
Odkar je neki mladenič pri dvajsetih oznanil, da se njegove poklicne ambicije nagibajo h gusarstvu, je pregrmelo veliko tropskih neviht. Svet je za piratskim vajencem čisto ponorel in lačno goltal barvite prigode, ki so dobile tri nadaljevanja. Nobenega reševanja sveta in mrkih kataklizem, ampak osemnajsto stoletje, Karibi in enostavna mantra: pirat naj bo! Česa tako osvežilnega ter zbezljano smešnega igrarski svet ni bil vajen in preden se je junak Guybrush Threepwood sploh uspel dobro predstaviti, je bil že zvezda. V devetdesetih ga ni bilo igričarja, ki se mu ne bi dobro zdelo pomagati hecnemu modelu skozi številne naloge, da bi mu (in s tem v duhu sebi) pomagal do izpolnitve življenjskih sanj. Da je Guybrush obenem osvojil in kasneje še poročil lepo guvernerko Elaine, je bil dodaten bonus. Nič pa ni popolno, saj se je ženka izkazala za precej oblastno in predvsem za tarčo vsiljivega snubca LeChucka. Ta je večni negativec v nizu Monkey Island - dominanten kapitan, ki si vsako jutro zaneti brado in je pretrd, da bi doumel, kako je že davno mrtev. Da mu stalno nagajanje ne načne živcev, mora biti Guybrush naivna, a prikupna neroda, ki se zna zagat lotevati na duhovit način.

The Secret of Monkey Island je bila prva pustolovščina, kjer se je lik pri hoji globlje v zaslon manjšal. Ker je bila barvna paleta tako omejena, so namerno operirali s temnimi odtenki, ki so na vseh zaslonih izgledali enako. Avtomat za grog so morali prirediti, saj je preveč spominjal na coca-colinega. Desno zgoraj prizor iz drugega dela, ko se prebiješ na Opičji otok. Ta je manj strukturiran in s stalnim veslanjem tečnejši od prvega.

Kot glavni (anti)junak je Threepwood namenoma narejen v taki brezskrbni maniri. Gre za vesel pozdrav in pobalinsko mahanje tedanjim resnim, vase zaverovanim avanturam, karšna je bila recimo serija Police Quest. Te so igralca metale v tuj, visokotehnološki svet brez pravih razlag in ga ob tem za nevednost še kaznovale. Guybrush v morsko razbojništvo pade prav tako navdušen in nepoučen kot njegov vodnik za zaslonom, nakar se skupaj učita in si pihata razbita kolena. Obenem je nujno, da je za svojo zvedavost in neizkušenost ne dobivata po prstih, recimo z nenehnim umiranjem, s čimer so imele ostale avanture tistega časa veliko veselja. V Opičjih otokih se ni mogoče brezupno zaplezati, prav tako smrti zlepa ni na spregled, če je ravno neugnano ne iščeš.
Da je gonilo vsega skupaj tovrsten humor, je dodatna in hkrati temeljna lastnost te skrajno uspešne serije. Smešnost je rožljajoča, živahna in žgečka praktično vsako poro igre. Tudi uganke izkazujejo neverjetno pestrost in niso le golo kombiniranje predmetov. Poleg tega ne gre brez namazanega jezika in vztrajnosti v pogovorih, recimo pri barantanju za rabljeno barko. Za uspeh potrebuješ še prebliske čiste norosti in ingenioznosti, urne pete ter ostro oko za podrobnosti. Posebna kategorija so akcijske, napol miniigerne sekvence mečevanja, prebijanja skozi zapletene labirinte, pa cmarjenje po receptih in potem tuhtanje, kako manjkajoče sestavine nadomestiti s približki. Vudu lutka, ultimativna žalitev ali uročeno pivo za brizganje po duhovih? Ni problema. Vse to je nastavil že prvi del niza, nakar so elemente zvesto povzela nadaljevanja. Vsa so dolge in težavne avanture, nadvse primerne za počasno, gurmansko uživanje skozi poletje, z recimo uro igranja na dan.

Afnarije nekega gusarja objavljeno: Joker 193
avgust 2009