Revija Joker - Princ ploščad, kralj elegance

ČLANKI
stranka » članki » anali » Princ ploščad, kralj elegance

Jordan, povej
Mechner s polnim jerbasom v rokah ima na obrazu ponosen izraz. "Ja, kar intenziven je bil Princ. Ko sem diplomiral, sem leto dni preučeval raznorazne zasnove iger in skušal napisati scenarij za film, ker sem bil od vedno navdušenec nad kinematografijo. Pri slednjem nisem bil uspešen, zato sem sprejel Broderbundovo ponudbo, da jim naredim igro. Vendar sem vzt­rajal, da imam pri tem popolno kreativno svobodo, in ker je bil Karateka tak hit, mi je uspelo.
Sčasoma sem prišel na idejo, da bi storil špil, ki bi se tako kot Karateka odvijal na statičnih zaslonih (tedaj ni bilo procesorske moči za gladko premikanje) in bi bil izdelan v slogu ugankarskih ploščad tipa Lode Ru­nner. A temu sem dodal še marsikaj, največ iz filmskega sveta. Zgodbo sem spisal na podlagi britanske verzije Bagdadskega tatiča iz leta 1940, kjer se postaven zmikavt zaljubi v kalifovo hčer, dočim sem me­čevanje zmodeliral po zaključnem boju v Robinu Hoodu iz leta 1938 z Errollom Flynnom in Basilom Rathbonom. Vobče pa sem se zgledoval po prvem Indiana Jonesu, onem s skrinjo zaveze. Navdihnilo me je zlasti prvih deset minut, ko mora pustolovec priti od začetka templja do kipca in potem spet nazaj, ne da bi ga nabodlo, zmečkalo ali nasadilo. Ravno ta ob­čutek upehane ogroženosti sem hotel prenesti v Prince of Persia. Da bi se igralec ne počutil, kot da nadzoruje neživljenjsko gibljivo sličico, temveč resnično osebo iz mesa ter krvi z vragi za petami."
Iz košarice mu pobalinsko vzamem korenček in ga za­mišljeno pogrizljam. "K čemur je ogromno prispevala za tiste čase fantastična animacija glavnega lika, ne? Model je vrzeli v tleh preskakoval s pantersko gibčnostjo, se nežno guncal na robovih ploščadi in se mečeval kot na olimpijskih igrah. Če se je pri teku preveč zaletel, je potreboval kar nekaj časa in poti, da se je cepetaje obrnil. Odseve tega smo pozneje videli v naslovih, kot so Another World, Flashback in Iji."
Ni videti, da bi mi Jordan zameril krajo pridelka. "Ani­macija je moja strast že od najstniških dni in v njeno preučevanje sem vložil dolge dneve. Za Princa sem uporabil tehniko, imenovano rotoskopiranje. Svo­jega brata Davida sem prosil, naj si obleče belo obleko in v njej teče, skače, počepa ter mlati s palico. Posnel sem ga s kamero in naredil veliko fotografij. Nato sem oboje prenesel v računalnik in se lotil pravega dela. Iz obulusa njegovega premikanja sem izbral kupček ključnih gibov in na njihovi podlagi narisal posamezne sličice za animacijo. Sličice sem spojil v neprekinjeno premikanje, nakar sem porabil tedne za usklajevanje z nadzorom. Hotel sem doseči perfektno razmerje med lepo gibajočim se junakom in njegovo okolico."

Že začetek dvojke (zgoraj) je težak, kaj šele zaključek (spodaj). Rejp na kubik. Bodo pa vz­trajni čislavci težkih iger v The Shadow and the Flame naš­li dobrodošel, nagrajujoč izziv. Tudi grafika je sila bogatejša in poseduje enako vrhunsko animacijo pre­mikanja, ki je pro­slavila izvirnik.

Oranžnih zob in zadaha ga potrepljam po ramenu. "Bodiva poštena. Naredil si hudoben, težaški špil, ki je že pred enaindvajsetimi leti ljudi silil k temu, da so s tipkovnicami razbijali monitorje dosovskih pecejev in applov II. Ter prikazovalnike številnih drugih sistemov, saj je Prince of Persia skupno dospel na devetnajst platform, od amige in spectruma prek SNESa do game boya. Prav tako ne bi rekel, da tvoja 'cerebral­na platformščina' spada v sam vrh žanra, saj je malo preozko usmerjena in rahlo preveč enolična. A ravno iz brezkompromisne zahtevnosti, ki je temeljila na takojšnjih crkotih in selitvah na začetek nivoja, in iz verjetnosti lika zaradi odlične animacije je zraslo neopisljivo vzdušje. Čeprav je bila fabula patetična, si se dejansko počutil kot nesrečnik, ki se trudi preživeti in rešiti ljubavni interes. Ozadna črnina ni delovala kot grafična omejitev, marveč kot obet teme, v kateri boš trohnel. Težavnost pa se je zdela posledica vezirjeve nadzlobnosti.
Dosti je bilo takih, ki Princa niso nikdar končali, in ra­čunalniška verzija ni bila uspešnica. Toda v Sloveniji ga je v sandokanski inačici igral domala vsakdo in ga ohranil v spominu kot eno ključnih iger zgodnje dobe osebnih računalnikov. Trženjsko pa je Princ eksplodiral na macu in konzolah, zlasti super nintendu."

Smrti so v dvojki enako boleče in še bolj takojšnje. Nepremišljen ali napačen korak in si šiškebab ali na dvoje prerezan paradajz. Le krvi je vobče malo manj.

Mechner se mi pridruži z veganskim žvečenjem sveže bio karfijole. "Hmnja, morda je bilo vse skupaj res nekoliko pretežko. Ampak na to se nisem oziral. Nasprotno, v Prince of Persia 2: The Shadow and the Flame iz leta 1993 sem princa v opazno boljši grafični tuniki, ki pa je bila še vedno dvorazsežna, poslal na še bolj zafrknjeno izgnanstvo v gradove daljne dežele. V njej sem ga ubijal osemkrat bolj instantno in velikokrat kot v prvencu. Čeprav je imela petnajsterica nivojev na sredini zdaj nadzorno točko, je bila odisejada domala sadistična. Celo zame kot dizajnerja. Deloma zato, ker so bili nivoji daljši in težji, z manj opornimi točkami ter z nemalo obskurnimi potmi naprej, ki si jih našel šele z ogromno vztrajnosti ter poskusnih crkotov tako na špicah in v prepadih kot v bazenčkih razbeljene lave. Deloma pa, ker princa ni nadlegoval le en sovražnik hkrati, marveč po več njih. Znabiti sem bil hudoba zato, ker sem se hotel Princa kar malo losati, saj sem se vmes preselil v Pariz. Hotel sem potovati, spoznavati svet namesto čepeti v pisarniš­kem štiblcu in ves dan programirati špile. Nivoje, ki sem jih izdelal, sem založniku v San Francisco po­šiljal s kurirsko pošto na 5,25-palčnih disketah. Mi je kar malo žal za uboge igralce, s Shadow sem bil res krut do njih."
Opravičujoče me pogleda, ker ve, da sem tudi jaz eden tistih, ki je trpel ob tej zajebanki. Pred kratkim znova za potrebe teh analov. A nisem jezen, vseeno je bilo kul. Čeprav je moj delovni prostor čudno razmetan in v skritih kotičkih oškropljen s krvjo.

PoP Classic je predelava enice. Zunanjost je modernizirana, princ je gibč­nejši, marsikod ni treba biti tako natančen in sovragi imajo nove veščine. Džafar te recimo z laserjem.

Princ ploščad, kralj elegance objavljeno: Joker 202
maj 2010