Revija Joker - Kraljevski niz

ČLANKI
stranka » članki » anali » Kraljevski niz
...
Davno nekoč, v kraljestvu daleč stran, poskuša LordFebo v pajkicah zajahati rdečo kapico, poljubiti staro veščo in skuhati sedem palčkov.

Kot smo se metuzalemski streljavci malih zelenih in prauporabljevalci odčepnika že mnogokrat pridušali, je igranje na osebnem računalniku pred dobrima dvema desetletjema v vseh ozirih izgledalo orenk drugačno od današnjega. To početje se je odvijalo v najbolj odročnih kotih redkih stanovanj, zato je bilo večini družbe tuje in temu primerno nečislano, domala odklonsko. Praviloma je bilo v domeni mlaj­ših asocialnih moških z očesno protezo in razumela ga ni niti ena mama. Kakšen casual gaming neki! Takrat se še niti ni delal drek, ki je pognojil zel, ki je rodila zrno, iz katerega je kasneje vzklila ta besedna zveza. Priložnostno igranje je pomenilo, da smo sedli za mizo in vrgli karte. Tudi PCji, ki so sicer v osnovi vključevali zaslon, kišto in tipkovnico, so bili precej drugačni. Grde in velike bež škatle, v katerih so žde­li komaj megaherčni XTji in 286ke, so na mizah ležale, nanje pa so bili poveznjeni monokromatski, po­navadi črno-zeleni monitorji, ki so bili zaradi manka stojal videti kot ruske mikrovalovke. In potem je bilo tu ubadanje z ukazno vrstico, ki je za uspešno zaganjanje zahtevalo najmanj poznavanje celega spiska čarobnih besed, če ne kar naprednejših fint okoli sistemskih datotek. In nikjer ni bilo miši in zvoč­ni­kov. Konec osemdesetih smo vse postorili s tipkami, za valovanje zraka pa je skrbel le vdelani zvoč­nik, takozvani PC-speaker.
Dasi moram poudariti, da je bil tedi računalnik le eden od mnogih popoldanskih konjičkov in ne naprava, pred katero smo preživeli večino svojega življenja, nas niso igre kljub obči skromnosti nič manj navdu­še­vale kot dandanašnji. Tudi večigralstvo smo imeli, saj smo igrali sočasno in si po telefonu izmenjavali izkušnje. Sem prepričan, da se marsikdo z radostjo spo­minja tistih časov, zlasti ob ogledovanju starinskih screenshotov davno pozabljenih priljubljenic. Z redkimi izjemami so vsi tistikratni naslovi mrtvi. Pretežno to velja tudi za razvijalce in celo za založnike. Malo bralcem zacinglja ob omembi znamk Accolade, Mic­roProse, Origin, US Gold in SSI. Komaj kaj daljšo slavo ima najbolj rodovitna založba onega veka, Sierra On-Line, katere ime so številni kasnejši lastniki najprej oskrunili in nato za vekomaj ukinili. Na srečo ima njen zajeten spisek izdelkov močno fanovsko skupnost, ki vseskozi po malem miga. Nekateri predelujejo stare igre, drugi furajo spletne strani z memoari, spet tretji pišemo članke. Najnovejša spodbuda za nostalgijo je The Silver Lining, novo poglavje najbolj znamenite avanturistične serije.

Sliko od Mystery House smo objavili že večkrat, zato pokažemo raje prizor iz Wizard and the Princess, ki velja za idejno predhodnico sage King’s Quest. Zrisali jo niso otroci iz vrtca, marveč Roberta.

Za zdajšnje razmere je nenavadno, da so bile pustolovš­čine nekoč enakovredna, če ne kar vodilna zvrst, ki ni manjkala na seznamu nobenega založnika. Raz­log, da se je sorta ob zori računalniškega igranja tako prijela, je preprost. Hardver ni dopuščal hude akcije, barve, ako so sploh obstajale, so bile okrnjene, in preproste, kratkotrajne arkade zgodnjega časa v slogu Ponga ter Asteroidov so zadovoljevale le del ob­činst­va. Zato so že koncem sedemdesetih postale priljub­lje­ne tekstovne igre z orisi lokacij in vpisovanjem preprostih ukazov. Take 'interaktivne knjige' je bilo enostavno izdelati, poleg tega so pri igralcu zaradi odsotne ali preproste grafike burile domišljijo. Nalik roma­nom in nasprotno od sodobnih iger ter filmov, ki vso pravljičnost ali grozljivost nazorno predstavijo v pr­vem planu. Za prvi tak špil velja Collosal Cave Adventure, imenovan tudi samo Adventure, iz leta 1976. (Za podrobnejšo zgodovino zvrsti se velja ozreti po avanturističnih analih iz Jokerja 139.)

Ken in Roberta Williams podjetja nista štartala z ni­kakršnimi daljnosežnimi plani, marveč sta želela zaslužiti za pobeg iz Los Angelesa na deželo. Ob izidu KQ1 sta bila navsezadnje stara 29 let.

Kolosalna jama je za našo zgodbo pomembna zato, ker jo je zapazila mlada kalifornijska mamica s pisateljsko žilico, Roberta Williams. Njen možiček Ken se je ukvarjal s programiranjem velikih mašin in obenem fušal pod imenom On-Line Systems, zato se je dobro razumel na računalništvo. Beseda je dala besedo in Roberta se je odločila preizkusiti v izdelavi dogodivš­či­ne, kakršna je bila Colossal Cave, le da nadgrajene s podobicami. Navdahnjena z deli Agathe Christie je leta 1980 spisala morilski scenarij za detektivko Mys­tery House in zrisala sobe, Ken pa je vsebino povezal v kodo za apple II. Izdelek na eni disketi sta opremljenega s fotokopiranimi navodili zapakirala v polivinilaste vrečke in ga razposlala po okoliških računalniških štacunah.
Igra, ki je postala prva v seriji Hi-Res Adventure, je požela nesluten uspeh. V promet je šla več kot desettisočkrat, kar je bil absolutni rekord. To je zakoncema dalo zagon in v naslednjih treh letih sta ustvarila še šest podobnih naslovov. Spotoma sta sebe in podjetje preselila v Oakhurst, lučaj od Yosemitskega narodnega parka, ter ga leta 1982 po bližnjem gorovju Sierra Neveda preimenovala v Sierra On-Line. Iz Yosemitov izhaja tudi založnikov logotip, gora Half Dome.

Yosemitski narodni park leži med Los Angelesom in San Franciscom, ena od tamkajšnjih znamenitosti pa je tudi tale gora, ki je bila petnajst let v znakcu Sierre On-Line.

Kraljevski niz objavljeno: Joker 205
avgust 2010