Revija Joker - Vesoljsko-vampirska svoboda

ČLANKI
stranka » članki » anali » Vesoljsko-vampirska svoboda

Castlevanie
Prva Castlevania in nekaj njenih nadaljevanj ni bilo nepremočrtno raziskovalnih, saj je šlo za linearne sekljaške platformščine. Cilj je bil enostaven: kot član klana Belmontovih najti in ubiti Drakulo. Vzdušje je bilo podobno resno kot v Metroidih, le da še usmerjeno v črnino in posnemanje filmskih grozljivk. Toda serija se je sčasoma razvila in v njej je nastopilo mnogo zanimivih junakov. Simon Belmont je bil denimo prvi lovec na vampirje in se je pojavil v šestih Castlevanijah. Drakuli je v prvi 'Vaniji najprej sprašil rit leta 1691 in nato še 1698 v drugi. V dvojki je moral najti kose Drakulinega telesa, da bi se znebil prekletstva, in ga je iskal po vsej Transilvaniji. Alucard iz Symphony of the Night je bil edini otrok Drakule, ki ga je imel z obi­čaj­no človekinjo. To pojasnjuje njegove nadnaravne spo­sobnosti. Konami je z uvedbo takega pankrta s trž­ne­ga vidika nekaj tvegal, a srečoma je občinstvo Alucarda hitro požegnalo, ker je raztural. Richter Belmont je bil zvezda epizode Rondo of Blood in odklepabilen lik v Symphony of the Night, kjer se proti Drakulinim os­tud­nim legijam bori zato, da bi rešil svojo ljubav Annette. Ker je odet v moder plašč, se lepo loči od ozadij in ni bojazni, da bi mu igralec težko sledil. Soma Cruz se sliši kot ženska, toda Maria Renard (odklenljiva v Rondo of Blood) ostaja ena redkih ženskih vodilnih likov v Castlevaniah. Soma je dijak, ki se v Aria of Sorrow znajde v Drakulinem gradu in ugotovi, da je njegova usoda prepletena s krvosesovo.

Smrt v Castlevanijah navadno nastopi kot predzadnji šef, dočim je zadnji Krvoses osebno. Njene leteče kose so krive za marsikateri razbit joypad.

Niz Castlevania se je najbolj proslavil s svobodnjaš­kim delom Symphony of the Night, ki so ga za PS1 izdali leta 1997. Do potankosti je sledil receptu (Super) Metroida, z iskanjem nadgradenj, vračanjem na že obiskane lokacije in oživljanjem sovražnikov vred. Takisto so bili v igri zemljevid in sobe s shranjevalnimi točkami, šefi pa so po potolku izpljunili relikvije, ki smo jih uporabili za napredovanje. Prizorišče ni bil kak oddaljen vsemirski planet, marveč ogromni grad grofa Drakule, v katerem smo tolkli krvosesno zalego gospodarja teme - leteče glave, zombije, okostnjake, duhove, viteze in podobno.

2D-grafika je pri širši publiki v primerjavi s 3D v taki nemilosti kot klasična kitara proti električni. A zunanjost Symphony of the Night ostaja veličastna.

Toda Simfonija noči ni bila nesramna kopija, marveč je Nintendovemu igralnemu sistemu dodala marsikaj. V prvi vrsti frpjske elemente, kajti za vsakega poraženega zlodeja smo dobili izkušenjske točke, s katerimi smo krepili Alucarda, svojega lovca na zobatce. Tega Metroid ni poznal. Več izkušenj je pomenilo višjo razvojno stopnjo, več energije in mane ter boljše statistike (moč, napad, odpornost, sreča, inteligenca). Z vztrajnim klanjem smo si tako krepko povečali možnosti za preživetje. Prav tako nam je vse, kar smo v gradu našli ali kupili v vmesnih trgovinah, spremenilo statistike ali sposobnosti - orožja za eno ali obe roki, ki niso bila združljiva s ščiti, napoji, ki so nam recimo začasno povečali moč ali nas razstrupili, čelade, oklepi, obutev ... Hkrati je oprema prispevala odpornost na elemente, kot sta ogenj in led, ter na svetle in temne napade. Z zalogo mane pa smo izvajali uroke, in sicer s streetfighterjevskimi vnosi tipa četrt kroga od dol do naprej plus roka.

Lament of Innocence za PS2 je v Jokerju 127 fasala 71, kar je bilo od nas kar radodarno. Še zdaleč pa nismo opisali vseh \'Vanij.

No, prava raznolikost je domovala v relikvijah, ustreznicah artefaktov iz Super Metroida, ki so nam odpirale poti naprej skozi utrdbo. Na eni strani so omogočile dvojni in višji skok, tek in dihanje pod vodo. Na drugi pa so dodale sposobnost levitve v različne oblike. Tako smo postali volk, ki je bil hiter in je skočil dlje, netopir, katerega prednost je bilo letenje, in meglica za prehod skozi rešetke. Naposled smo z relikvijami dobili familiare, priklicane demone, ki so nam pomagali v boju ali premaknili kako stikalo in so se z uporabo prav tako krepili.
Konami je bil eden redkih, ki si je upal vzeti Metroidovo formulo in jo pregnesti na svoj način. Mešanica je bila dovolj podobna izvirniku in hkrati toliko drugačna, da je uspela posredovati svojstven okus. Od tod besedi metroidvania in castleroid.

Štiriindvajset let že trajajo Castlevanie. Četudi naj­no­vejši del Lords of Shadow ne bi bil finančno us­pe­šen, se bo serija slejkoprej vrnila.

Vesoljsko-vampirska svoboda objavljeno: Joker 207
oktober 2010