Revija Joker - Spomenika serijskih smrti

ČLANKI
stranka » članki » anali » Spomenika serijskih smrti

Dirkov drk
V golem bistvu je bil Zmajev brlog sveta arkadna preproščina, eden zgodnejših primerkov interaktivnega filma in oča danes razširjenih sekvenc QTE (Quick Time Events), o katerih smo pisali v Jokerju 199. Igralni avtomat, koder je domoval v izvirniku, je bil sestavljen iz pogona, ki je bral video z zlate okrogline, enostavne nadzorne elektronike, igralne palice, gumba za zamah z mečem in zaslona. Nad svojim junakom nisi imel popolnega nadzora - namesto tega je avtomat sukal kratke risane prizore, kako junaka naskoči lovkasta pošast ali mu v ječi grozijo pasti. Presenetijo ga kače, niha na špagah nad brezdanjim prepadom, grozi mu zmajski plamen in tako dalje.
Naprava ni počela drugega kot preverjala, če si v trenutku, ko je bil Drznik izpostavljen nevarnosti, potisnil joystick v pravilno smer ali pravočasno stisnil knof za meč. Če ti je uspelo, se je odvrtel nov prizor naslednje sobane, drugače si umrl. Pri tem si se lahko orientiral po zvoku 'bzzzt', ki je naznanjal, da si se zmotil, in 'dingu', ki je oz­na­če­val uspeh. Besno gonjenje kontrol ni pomagalo. Ko ti je zmanjkalo petih življenj, kar se je lahko zgodilo v nekaj desetih sekundah, je bilo igre konec in moral si vstaviti nov žeton oziroma kovanec ali se umakniti čakajočim.

Dragons's Lair! Več o njem v okvirčku.

Le-teh je bilo vedno obilo. Založnik Cinematronics je odziv na napravo sprva testiral v kalifornijskem Malibuju, saj vodilni niso bili ziher, kako se bo publika odzvala na nekaj tako svežega. A skrbi so bile odveč, saj je več kot dvesto prisotnih popadalo vznak od navdušenja. Enako je bilo po lansiranju junija 1983, tako v Ameriki kot v Evropi. Okrog naprav se je vedno trlo ljudi in operaterji so na vrh kabinetov postavljali dodatne televizorje, da so lahko tisti v ozadju spremljali igranje.

Dragon's Lair je čez noč postal uspešnica in je lastnikom igralnic hitro vračal stroške za napravo, v kateri je samo pogon stal več kot tisoč dolarjev in je skupno koštala 4300 $. Pomagalo je, da je cena partije znašala oderuškega pol dolarja, dvakrat več od običajne cene. Igrati je bilo moč tudi v dvoje, in sicer izmenično, aparat pa je beležil točke za vsakogar posebej. Radi tržnega uspeha ni izostala roba nalepk, skodelic, stripov, kart, na­miz­ne igre, majic, ur in podobnega zduvza. Lansirali so risano serijo in kup predelav za domače sisteme ter načrtovali igrani film, a ga niso nikdar udejanjili.
Se je pa novotarijskost kmalu izčrpala. Igranje je bilo ajnfoh in vsebine malo, saj si se lahko skozi špil, ko si ga naštudiral, prebil v šestih minutah. Obvladaštvo je bilo resda daleč od preprostega, saj so se prizori vrstili naključno, za odziv pa si imel sekundo ali dve. A vseeno - po uradni oceni je Lair do danes nažigalo 320 milijonov ljudi in tovrstna gneča za tako omejen izdelek že statistično ne pomeni dolgega obstoja.
Hkrati so v osemdesetih igralnice že čutile upad obiska zaradi računal­ni­kov ter konzol. Čeprav je Lair trend zajezil, ga ni obrnil, niti to 1984. ni uspelo lušt­ne­mu ZF-odvrtku Space Ace. Manj ljudi je za operaterje pomenilo manj zaslužka in več premisleka pri nabavi dragih ma­šin z laserskimi diski, ki so se za nameček rade kvarile. Kakor močno je zagorel, tako se je Brlog tudi iztrošil.

Spomenika serijskih smrti objavljeno: Joker 216
julij 2011