Revija Joker - Kibernetska božja roka

ČLANKI
stranka » članki » anali » Kibernetska božja roka

Verzija 1.0
Vse je padlo na svoje mesto: igralni sistem, strojna optimiziranost in izjemen slog z enim najbolj zapomnljivih glavnih junakov, frajerskim agentom J. C. Dentonom. Ki je tako frajerski, da nosi sončna očala tudi ponoči. Denton, kar je njegovo kodno ime, saj pravega izberemo sami, dela za UNATCO (United Nations Anti-Terrorist Coalition) - organizacijo za borbo proti mednarodnemu terorizmu. Je eden prvih operativcev z naprednimi biokibernetskimi vsadki na osnovi nanotehnologije, medtem ko imajo starejši agentje še mehanske. Na štartu igre se soočimo s širjenjem skrivnostne kuge in teroristično organizacijo NSF, ki napada konvoje z zalogami zdravil zanjo. Poženejo nas v reševanje ampul, a na poti pogruntamo, da nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled, saj naletimo na Iluminate in še vrsto organizacij, ki vlečejo nevidne niti do vrhov držav.
Deus Ex nas je že spočetka sezul z igralno filozofijo, ki je takrat nismo bili vajeni. Okej, morda v izometrič­nem Falloutu, vendar ne v prvoosebnih streljankah. Navidez je šlo za FPS, a skorajda vse si lahko postoril, ne da bi koga pihnil. “Beta testerji so se prito­že­vali, da je na kartah premalo vlomilskih orodij. Saj lahko vrata razstreliš, sem rekel. Niso takoj dojeli,” poreče Spector. Vsak cilj si lahko dosegel z več pristopi, ki so bili spričo odprtega 3D-sveta še raznolikejši od osnovnih postavk boja, skrivanja in pogovarjanja. V eni prvih misij si lahko denimo laserske senzorje, ki sprožajo bombe, zmedel z zaboji ali slednje zložil na kup, da si žarke preskočil. Igralci so prišli do kopice povsem spontanih, nepredvidenih rešitev. Mine, ki jih pritrdiš na steno, so uporabili za plezanje po zidu, lesene zaboje pa zmetali v globino in se vrgli nanje z manjšo škodo ob padcu.
V to je bil odlično vpet način napredovanja lika, s katerim si Dentona oblikoval okrog svojega stila igranja. Razdeljen je bil na veščine in telesne izboljšave. Prve so okrepile učinkovitost orožij in opreme, kot so bile snajperice, bazuke in orodja za vlamljanje. Nanoizboljšave so po drugi plati dale posebne sposobnosti, kot sta neslišni tek ali gledanje skozi zidove. Izku­še­njske točke in kanistre z nanomaterialom smo zbirali z neumornim raziskovanjem, pri katerem se je spla­ča­lo prevohati prav vsak kotiček. Skriti trezorji, nevidni prehodi, podatki za vlamljanje v bankomate, tajne kode - nagrad je bilo toliko, da ti je raziskovalna žilica od adrenalina malone počila. Še vedno pomnim, kako sem v eni od začetnih stopenj po nesreči zablodil v kanalizacijo in v njej odkril prehod v ogromen podzemni laboratorij ene od frakcij.

Streljal si lahko na vsakogar, tudi zaveznike, kar je bilo v kaotičnih bojih s soborci ob strani včasih zagamano zaradi prijateljskega ognja.

A to je le mikronivo, scena na karti, puzla. Deus Ex je avantura zaradi nečesa drugega: odziva sveta na naša dejanja, ki ti da občutek, da si v prepričljivo realni dimenziji. Če smo pobili preveč civilistov, nas je brat Paul Denton pošteno nahrulil. Če smo kakega falota pustili živeti, se je kasneje vrnil v še bolj epskem dvoboju. Z enim preigravanjem je bilo nemogoče videti ve­čino igre. Nenazadnje so obstajali trije različni konci. Sicer so se razvejili šele ob samem zaključku, a vendarle. In, pazite, nobeden od njih ni bil dober ali slab. Igra je bila poleg vsega dolga, pošteno prek trideset ur, kar je imetnike osebnih računalnikov jako razveselilo.
Da nam ob dogodkih ni bilo vseeno, je bila zaslužna fino napletena pripoved s simpatičnimi dialogi in zapomnljivimi liki, med katerimi so prednjačili negativci ter umetne inteligence. Kiborg Gunther Hermann, ubijalski podanik, ki smo ga na koncu (lahko) uničili s tem, da smo našli njegovo geslo za samouničenje. Daedalus, AI, ki nas je z vprašanji o smislu bivanja gn­javila, kadar je imela pet minut časa. O ja, dileme o transhumanizmu - razvoju človeštva prek spajanja s tehnologijo in rastoči moči korporacij - so bile razdelane precej podrobno. Koliko človečnosti izgubimo, ko postopoma postajamo roboti? Je zavest zgolj mre­ža električnih tokov in ali obstaja duša? Je boljša demokracija ali diktatura?
Čeprav se je sprva zdelo, da so v igro res nametali vse, kar so senzacionalnega našli v tabloidih, smo na koncu dobili presenetljivo razmišljujočo izkušnjo z vrs­to pogovorov, ki si jih prevrtaval kar naprej. Zato, ker so te spodbudili k preudarjanju. Preroštvo je bilo naravnost zlovešče - panorama New Yorka v igri denimo ni imela dvojčkov. “Odpadla sta, ker smo sliko mesta zaradi šparanja s prostorom v bistvu dobili iz ene manjše, v zagovor pa sem to utemeljil z idejo, da so dvojčka frdirbali teroristi. To je bilo leto in pol pred enajstim septembrom,” pravi Smith.

Opozoril bi še na značilni tetrisovski inventar, ki ga dvojka ni imela, kar je povzočilo obilo razburjenja.

Kibernetska božja roka objavljeno: Joker 217
avgust 2011