Revija Joker - Skozi pekel do pogube

ČLANKI
stranka » članki » anali » Skozi pekel do pogube
...
Kraljevič John Carmack in carična John Romero sta ustvarila Doom, igro, ki je spremenila obraz igričarstva in sprožila porast danes najbolj priljubljene špilavne zvrsti na osebnih računalih. Sneti zabeleži Zgodbo.

Doom ni nastal iz ribane kaše in suhih češpelj, marveč je bil špil, ki je mogel priti samo iz podjetja, kakršno je bilo Id. Id pa je bila skupina, ki je mogla nastati edinole, ko sta se našla tako različna, a tako združljiva uma, kakršna sta John Carmack in John Romero. Bila sta znana preprosto kot Johna, tako kot sta bila ustanovitelja Appla Jobs in Wozniak enostavno Steva. In bila sta avtorja Pogube - tako igričarske kot tiste svojega sodelovanja.

John Romero, prvič: velika pričakovanja
Suhi enajstletnik z velikimi očali Alfonso John Romero ni zdržal brez dnevnega fiksa. Niso ga ganile grožnje njegovega krušnega očeta. Ni ga motila oddaljenost picerije, v kateri je stal avtomat s špilom Asteroids. Divje je kolesaril proti njej, zakaj tistega poletnega popoldneva je bilo važno le, da se priklopi, da poteši željo, ki je zahtevala globoko v njem. Blip blip blip, dum dum dum so oživljale in umirale pike na zaslonu. John je bil začaran. Za četrtaka se je preselil v svet, katerega središče je bil on, kjer je bil njegov obstoj odvisen le od njega samega. Blip blip blip.
Realnost je prišla hitro, kruto. Ravno ko je bil na koncu stopnje, ga je nekdo zgrabil za ramo. 'Kaj hudiča ...?!', je zabentil, saj je mislil, da ga moti eden od prijateljev, ki so spremljali njegovo vrhunsko klatenje vsemirskega skalovja. Da ni tako, je pogruntal v trenutku, ko je s čelom pribil v rob avtomata. Nato ga je očim, bivši vojak, odvlekel v poltovornjak. Doma je Johna pretepel tako hudo, da je imel črno oko in počeno ustnico.
Takoj naslednji dan se je Romero zopet odkradel v igralnico.

Asteroids so bili igra, ki je v avtomatni obliki gol­tala četrtake koncem sedemdesetih.

Čudnega to ni bilo nič. Njegov pravi oče, mehiški Američan Alfonso Antonio Romero, je bil mehanik v vojaški bazi v arizonskem Tusconu. Kot najstnik je spoznal Ginny, ki je bila istih let, poročila sta se in 28. oktobra 1967 se je, šest tednov prezgodaj, rodil Alfonso John. Toda družinica ni živela srečno. Naslednje delovno mesto Alfonsa Antonia je bilo v rudniku bakra, bilo je težko, prinašalo je malo denarja. Oče je domov prihajal pijan in enkrat ga preprosto ni bilo več. Medtem se je Ginny poročila z Johnom Schunemanom, ki ni bil znan po tem, da bi znal z otroci. Mali je potreboval mesto, kjer se je počutil močnega, kjer je nadzoroval svojo usodo. In to so bili igralni avtomati, med njimi Asteroidi in Pac-Man, o katerih je govoril tako kot drugi otroci o glasbenih in filmskih zvezdah.
Romerova obsesija je dosegla naslednjo stopnjo, ko je, prav tako 1979, odkril računalnik. Bilo je na kolidžu Sierra, kjer je videl, kako študentje igrajo tekstovno pustolovščino Colossal Cave Adventure. Kot bi na zaslonu zagledal svojo najljubšo namiznico, Dungeons & Dragons. Ni minilo dolgo, da se je John začel učiti basica: računalnik mu je bil še precej zanimivejši od avtomatov in sobnih konzol, saj je lahko na njem ne le doživljal, marveč ustvarjal svetove. Pri učenju je bil bister in prodoren in je hitro napredoval. Bil je tudi vztrajen: četudi je moral vsako vrstico kode shranjevati na luknjane kartice in jih nato naslednji dan zaporedoma zopet včitavati v računalo, se ni dal odgnati. Starša nad konjičkom nista bila navdušena, saj so Johnove ocene padle, in čeprav je bilo obdobje koncem sedemdesetih in začetkom osemdesetih za industrijo avtomatov ter konzol zlato, je očim trdil, da to ni pravo delo. A ker je videl, da se ga ne da prepričati, sta mu z materjo kupila pravi računalnik za domov, da bi lahko vsaj malo nadzorovala. Bil je to apple II, ki so ga sicer imeli v Romerovi šoli in na katerem je nabijal vsako igro, ki jo je lahko dobil.
Za Božič tistega leta, 1982, si je John zaželel dve programerski knjigi in obe sta postali njegovi bibliji, ko je očim družino vsled spremembe delovnega mesta odpeljal v Anglijo. Tam je John pisal vse naprednejše igre, medtem ko je računalnik prodiral v vse pore vsakdanjega življenja. Med drugim so računalniški špili postali privlačnejši od tistih na konzolah, ko se je ob taistem času zaradi kupa debilnih naslovov tipa Custer's Revenge sesul ameriški konzolastični trg. Vsi ti abaki pa so seveda potrebovali igre. Romero je svoje umetnine proda(ja)l jabolčnim revijam, kot so bile Upside, Nibble ter InCider, se nadalje izpopolnjeval v programerskih spretnostih in vsaj preizkusil vsak špil, ki ga je našel. Močno se je izboljšala njegova samopodoba, saj je bil zaradi krvavega stripa Malvin, ki ga je risal po idejah sošolcev, zelo priljubljen. Začel je poslušati metal, našel si je punco - po letih zatiranja je Romero vzcvetel in počel tisto, kar je imel rad. Je nenavadno, da se je v pismih, ki jih je s svojimi igrami pošiljal revijam in založnikom, podpisoval kot 'John Romero, programerski as'?.

Prav me zanima, koliko naših bralcev je tako starih, da je tole zadevo preizkusilo v živo ob času izida?

Ko se je družina 1986 vrnila v Kalifornijo, je kljub temu, da je bil v zadnjem letniku srednje šole, že začel poslušati predmete na faksu. Ni minilo dolgo, da je spoznal veselo in zalo Kelly ter se, devetnajstleten, poročil. Zdaj je bil pripravljen, da resno prodre v svet špilov, in priložnost se mu je ponudila na sejmu Applefest. Tam je samozavestno sedel za računalnik na Originovem štantu in zaprepadeni predstavnici za tisk pokazal igro, v kateri je bila grafika zavoljo naprednih rutin videti dvakrat lepša in podrobnejša kot sicer. Na licu mesta mu je ponudila službo. Dva meseca pozneje, novembra 1987, se je z nosečo Kelly že peljal proti New Hampshiru, sedežu Origina. Vse bi najbrž šlo kot po maslu in morda bi prav Romero ustvarjal Wing Commanderje. A razboritež je zopet tvegal in skupaj s šefom oddelka jeseni 1989 spokal iz Origina, da bi pognal novo založniško hišo. Kockanje se ni izplačalo, podjetje ni uspelo. Enaindvajsetletni Romero z majhnim otrokom in znova nosečo ženo je ostal brez službe. Vendar se ni predal. Poklical je urednika applovske revije Uptime, Jayja Wilburja, ki je ravno takrat zapuščal cajtung, da bi se v Louisiani pridružil novi tvrdki, Softdisku...

Skozi pekel do pogube objavljeno: Joker 134
september 2004