Revija Joker - Nad oblaki z iztegnjenimi nogami

ČLANKI
stranka » članki » hotnice » Nad oblaki z iztegnjenimi nogami
Nad oblaki z iztegnjenimi nogami
...
LordFebo

Kakor šofer sanja o luksuznem štirikolesniku, otrok o gigantskem robotu na daljinsko in vampast dec o sodčku piva brez dna, tako sleherni letalski potnik med vkrcavanjem v živinski, oprostite, ekonomski oddelek cedi sline po prostornem poslovnem razredu. Po tistih udobnih sedalih, na katerih ne grizeš kolen in ne dobiš ploske riti. Kjer se ti ni treba s sopotnikom bojevati za naslon in jesti bogomolkasto skrčenih udov. Kamor načeloma zaide manj prašičjega švica in deroče se dece. In koder so lasten zas­lon, kulinaričen obrok ter obrita stevka privzeti elementi.

Toda poslovni sedež, ki košta trikratno ceno onega za navadno ruljo, ni popolnoma nedo­segljiva hotnica. Marsikateri rednejši popotnik ga je že izkusil, bodisi kot zastonjsko nadgradnjo, bodisi kot umevnost na poslovnem potovanju v času debelih krav. Obstaja pa še en nivo letalskega potniškega prometa, ki je praviloma skrit očem navadnežev, saj je često v drugem nadstropju ali dostopen po lastnem mostu. To je tako imenovani prvi razred, v katerem potujejo tisti bogataški poslovneži, zvezde in šejki, ki nimajo lastnega frčoplana.
Kronike navajajo, da so se prvi komercialni pot­niški aeroplani pojavili leta 1919, ljudje pa so sedeli na sedežih iz ratana. Robna zanimivost: nizozemski KLM in avstralski Qantas, najstarejši letalski družbi, sta vzleteli prav v tistem času. Propelerska letala so sicer hitro napredovala, a še vedno so imela nizke hitrosti in kratke dosege, zato so iz New Yorka do Los Angelesa potrebovala skoraj ves dan in tri polnilne postanke. Še dlje in več vmesnih postaj so trajali poleti prevoznika Imperial Airways, predhodnika British Airways, do kolonialnih dežel, kot sta Južna Afrika in Indija. Šele Boeingov hidroplan B-314 je omogočil prelet severnega Atlantika in dužba Pan Am je z njim leta 1939 vzpostavila prvi redni letalski most med ZDA in Evropo. Ker so bili tistikratni potniki bogati industrialci, je bil luksuz privzet. Separeje so opremili po vzoru železniških, obroki so imeli sedem hodov in za preganjanje dolgčasa je bil na voljo družabni bar. Udobje nad oblaki zatorej ni novodobna ponudba.

Temelje sodobnega potniškega aviona z 'navadnimi' vrstami sedežev je že pred vojno za­črtal zelo uspešni Douglasov model DC-3. Revolucija pa je sledila koncem štiridesetih, ko so vzleteli prvi potniški reaktivci. Hitrost se je s propelerskih 300 na uro zvišala na več kot 700 in svet se je znova zmanjšal. Poleg tega so bila ta letala tišja in mirnejša, medtem ko so potniki dobili prilagodljive sedeže, podobne zdajšnjim. Začela se je nova doba prometa, doba, v kateri so bili poštirkani piloti največji carji in stevardese vsakogaršnje mokre sanje.
A osebni prostor potnika se je z razmahom panoge skrčil. Cena je postala pomemben faktor, prav tako so se časi potovanja skrajšali, zaradi česar se dalo potrpeti tudi na bolj trdih sediščih. Zato so prevozniki letala karseda naphali s sedeži. Nekateri so bili sicer boljši, a posebnih loč­nic oziroma pravil ni bilo. Šele širokotrupi aeroplani v sedemdesetih, med katerimi je najbolj izstopal dvonadstropni jumbo jet, so spet uvedli vrhunsko storitev za petične potnike. Nato je nekaj časa prevladovalo mnenje, da bodo prvi razred odtihmal predstavljali nadzvočni poleti. Toda edini supersonik concorde se je izkazal za neekonomično in butično prevozno sredstvo, ki je zaradi hrupa lahko letelo le nad morjem. Poleg tega so potniki na triurnem letu med Parizom in New Yorkom imeli komaj kaj več komoditete od ekonomskega razreda navadnih avionov.
Čeprav je v zadnjem času večina ameriških in evropskih družb na rovaš večjega poslovnega oddelka prvi razred zmanjšala ali ukinila, je nov mejnik potniškega preseratorstva postavil airbus A380. Ker sta število sedežev in notranji
inventar kup­čeva odločitev, so ta letala pri raz­ličnih družbah različno opremljena. Najbolj polne prestiža imata Singapore Airlines in dubajska družba Emi­rates, ki jih ima tudi največ v floti. A letoš­nja nagrada za najboljši prvi razred, ki jo podeljuje organizacija Sky Trax, gre boeingu 777 abudabijskega prevoznika Etihad. Nasploh je naftni konec, kamor sodijo še najmanj Saudia, Qatar Airways in Oman Air, zmeraj na vrhu lestvic visokorazredne ponudbe.

Za okoli osem tisoč evrov, kolikor je redna cena čezoceanskega povratnega poleta, mogotci po novem ne dobijo le udobnega ležalnika, marveč kar lastno ograjeno kabinico, kjer je dvometrska postelja v najboljšem primeru celo ločena od sedala. Nekatera letala imajo mož­nost združiti sosednja prostora oziroma postelji, s čimer se za vstop v mile-high klub ni več treba onegaviti na sekretu. In četudi bi se, so toaletni prostori prvega razreda druga zgodba od plebejskih vakuumskih šitoarjev. Tu imajo kopalnice v pravem pomenu besede, vključno s prho in vso potrebno visokokakovostno kozmetiko. Nadalje ima vsak potnik lasten brezdanji minibar, velik zaslon in dostop do satelitskega interneta.
Posebno poglavje prvega razreda je hrana, ki jo pripravljajo najbolj mišelinasti šefi, kakršen je Gordon Ramsay. Obroki so z najžlahtnejšimi restavracijami primerljivi tako po okusu kot po videzu. Vključena je ponudba vrhunskih vin, vseskozi pa so na voljo sendviči s kaviarjem in zlate penine. Da bogatunom ni dolgčas, imajo največji aeroplani družabni klub in sestankovalnico, v mohamedanskih krajih pa zagotovo še molilnico.
Dasi je deseturni polet v takem okolju, kot ga kažejo pričujoče fotografije, ultimativna hotnica vsakega turista in kljub temu, da govorice v all-inclusive ponudbi omenjajo diskretno diamantno oziroma biserno felacijo (odvisno od letalske družbe), lahko plebejci o tem le sanjamo. Avionska karta je že tako ali tako najdražja postavka vsakega izleta in v teh časih bi se v zameno za stotaka marsikdo zadovoljil s stojiš­čem ter suhim kruhom. Glede na to, kaj vse si lahko privoščiš s prihrankom na destinaciji, je to konec koncev smiselno. Le Ryanairu tega ne povedat! 

Nad oblaki z iztegnjenimi nogami objavljeno: Joker 231
oktober 2012