Revija Joker - Šest bruhajočih cevi

ČLANKI
stranka » članki » hotnice » Šest bruhajočih cevi
Šest bruhajočih cevi
...
Aggressor

V eni najbolj legendarnih scen v Terminatorju 2 Švarci iz stavbe Cyberdyne Systems pomitraljira sosesko z masivno večcevno rotirajočo strojnico. Minigun, kakor se značilno orožje imenuje, tedaj ni prvič nastopil v filmih. Natanko isti kos je na primer poziral v Predatorju štiri leta prej, ko je Jesse Ventura z njim pokosil pol džungle. Tedaj ga je vihtel še z naramnim nosilcem, ki pa so ga za T2 odžagali, tako da je moral Arnie vso težo orožja nositi z levico, kar je odtlej postal standardni način noš­nje v filmih. Ravno z nepozabno sekvenco iz Terminatorja se je šestcevna rotirajoča zverina usidrala v zavest gledalcev. Prestrašeni krik policijskega pilota "He's got a minigun!" je kriv, da odtlej to oznako lepijo na vsako podobno orožje.

Toda minigun je zaščiteno ime pod okriljem tvrdke General Electric, ki pritiče točno določenemu orožja. Ameriška vojska mu pravi M134, letalstvo pa GAU-2. Gre za pritrjeno šestcevno strojnico v kalibru 7,62 x 51 mm NATO, torej za naboj s kroglami premera 7,62 milimetra ter z 51 milimetrov dolgim tulcem. General Electric ga je za ameriško vojsko razvil v času vietnamske vojne v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Topničarji v helikopterjih, ki so marince dovažali in izvažali iz pragozda, so potrebovali učinkovitejše avtomatsko orožje, ki bi vietkongovce zasulo s točo krogel. Inženirji so v želji po višji kadenci – hitrosti streljanja – odšli do kolegov v letalskem oddelku, kjer so imeli 20-milimetrski letalski top M61 vulcan.
Minigun je tako pomanjšana inačica letalskega kanona, ki ga je GE zasnoval desetletje prej, v petdesetih. Po drugi svetov­ni vojni je nastopila doba reaktivcev in višje hitrosti letenja so bile za tedanje 'počasne' letalske topove preveč. Glavna atrakcija rotirajočih orožij pa je ravno zelo visoka hitrost streljanja, ki je posledica samosvojega delovanja. Cevi se sučejo okoli osi, ki gre skozi središče orožja. Medtem ko ena strelja, se iz tistih za njo izmetavajo tulci, v one pred njo pa se že vlagajo novi naboji. Četudi strelja le ena cev naenkrat, se proces polnjenja in praznjenja odvija v vseh hkrati. Drugi raz­log za urnost je, da imajo cevi več časa za ohlajanje. Tako miniguni dosežejo absurdno visoke hitrosti streljanja, tja do 6000 izstrelkov na minuto (to je sto na sekundo), čeprav se jih ponavadi uporablja pri kadencah med 2000 in 4000 na minuto. Običajni mitraljezi zmorejo med 600 in 1000! Obstaja pa nekaj težav. Taka orožja potrebujejo zunanji pogon, ponavadi elektromotor. Takisto so precej težja od enocevnih. To je razlog, da so slednjim odstopila mesto na prelomu v 20. stoletje.

Rodila so se namreč že leta 1861, ko je ameriški inovator Richard J. Gatling sestavil desetcevno izvedenko, ki je po njem dobila naziv gatlingov mitraljez. 'Zunanji pogon' je bil v tem primeru človek, ki ga je gnal z ročico. Izumitelj ga je razvil, da bi zmanjšal število vojakov in s tem žrtve, a kot vemo, so strojnice klavnico le še povečale. Gatlinge so uporabljali v ameriški državljanski vojni in kasneje v mnogih konfliktih, od Afrike do Japonske, kjer so industrializirane dežele z njimi nadvladale domorodne upornike. Do prve svetovne vojne so nato zaradi okornosti izginili, nakar jih je oživil General Electric za rabo v pritrjenem načinu na vozilih, letalih in ladjah, kjer teža in elektrika nista problem.
Sta pa težava, če bi hoteli tako reč držati v rokah. Že sama po sebi bi tehtala okrog dvajset kilogramov, predvsem pa bi odsun ob rešetanju strelca gladko odnesel v tri krasne. Filmske inačice so streljale slepe naboje! Edina opcija za domačo uporabo je pritrditev na vozilo. To je, če imate srečo in uspete na redkih dražbah dobiti katerega od okrog ducata civilnih minigunov, ki so jih napravili pred letom 1984, ko so jih v Čezlužju prepovedali za nevojaško rabo. In bolje, da tam ostane, kajti v Sloveniji nanj ne gre misliti.
Za podoživljanje Švarcijevega mamojebstva je tako treba poseči po airsoftovski izvedbi. Izdeluje jih več podjetij, najbolj udarno prodajajo pri ameriškem Echo1, za katerega jih sestavlja japonski CAW. Slabih sedemnajst kil težka pošast izpljune več tisoč kroglic na minuto in kantico s 1700 kroglicami po­zoblje v pol minute. Na YouTubu imate video, kjer z njimi praktično prepolovijo lubenico. Cena? Sitnica, 3500 dolarjev plus davek. Ampak če držati tako čudo v rokah niso sanje vsakogar, ki je odrasel ob televiziji in Doomu, pa tudi ne vem.

Šest bruhajočih cevi objavljeno: Joker 227
junij 2012