Revija Joker - Plastični prijatelj za hece

ČLANKI
stranka » članki » hotnice » Plastični prijatelj za hece
Plastični prijatelj za hece
...
Quattro

Vsa robotika se k sreči ne ukvarja le s tovarniškimi fizikalci in bojnimi monstrumi. Nekateri izdelovalci menijo, da je treba napravice približati običajnemu človeku. Žal vse od Sonyjevega robotskega psa aiba, ki smo ga predstavili pred skoraj točno desetimi leti (id na stranki: 687), naprednih poskusov robotike v domači hiši ni bilo dosti. Plastični pesjan je resda sprožil poplavo robotskih igrač, ki pa umetne pameti niso poznale, le vodenje z daljincem. Njihova uporabnost je bila nična in začetno navdušenje je izpuhtelo. Dosti bolj so se prijele konkretno uporabne naprave, kot so robotski sesalnik roomba, čistilniki bazenov in, zakaj pa ne, kosilnice.
Zanimanje za hišne prijatelje se je dvignilo s humanoidnim robosapienom podjetja WowWee. Ta je skozi leta dobil izboljšano različico, partnerko in nov model, ki je razumel glasovne ukaze. Za povrh so izdelali robotskega velociraptorja in par drugih 'živali', ki so bile po dolgem času spet avtonomne naprave. Nisi jim ukazoval neposredno, marveč so znale migati po svoje. Igrače so se dobro prodajale, predvsem ker so bile smešno poceni – par stotakov proti nekaj tisočakom, kolikor je hotel Sony za aiba.

Stvarnik robosapiena in druščine Mark Tilden je napravil še nekaj hvalevrednega. Vsi roboti so imeli vmesnik, skozi katerega so jih navdušenci programirali in ustvarjali nove ukaze. Zato se je okoli njih razvila konkretna skupnost, celo bolj živa kot okoli Legovih mindstormov. Pri slednjih je najbolj žalostno to, da ves razvoj pokonci držijo navdušenci, kajti matično podjetje se do projekta obnaša mačehovsko. V avtonomne vode so pogumno zakorakali tudi Ugobe, očetje animatronskega dinozavra plea, s katerim se je igrala Navi v Jokerju 182 (id: 5156). Žal pa jim veliki met ni uspel, kajti podjetje je bankrotiralo.
Toda marsikomu igračkanje z robosapienom ali mindstormi že dolgo ne zadostuje več. Tak bi si bržkone želel omisliti resnejši model, ki je sposoben še česa drugega kot bebavih gibov in piskov. Njemu je namenjen nao, humanoidni robotek, ki so si ga izmislili pri francoskem podjetju Aldebaran Electronics. Že ob prvi predstavitvi leta 2005 je požel neznansko zanimanje. Da gre za sposobno mašino, pa kaže dejstvo, da je v najnaprednejši kategoriji robobrca (robotskega nogometa) leta 2007 zamenjal aiba. Kako bi ne, ko pa je naov primarni namen raba v izobraževalnih ustanovah kot platforma za učenje podjetnih študentov robotike.
Nao med sorodnimi napravami spada med večje, saj v višino meri slabih 60 centimetrov in tehta štiri kilograme in pol. Njegovo drobovje, ki se je od prvega prototipa pred sedmimi leti že petkrat spremenilo, poganja Intelov procesor atom pri 1,6 GHz, baterija pa mu omogoča uro in pol avtonomije. V svet zre z dvema kamerama ločljivosti 1280 x 960 ter parom infrardečih tipal. Ima štiri mikrofone, sonar ter osem senzorjev za dotik in devet za pritisk. Opremljen je tudi z žiroskopom, ki skrbi za ravnotežje, in samodejnim sistemom varovanja pred padci. Z računalnikom se pogovarja po mrežnem kablu ali brezžični povezavi. Operacijski sistem? Linux, kot se za akademske sfere spodobi.
Kdor bi si ga kanil omisliti kot igračo, ki dela nobel trike, bo prejkone razočaran. Nao sam po sebi ne zna početi ničesar: je kot novorojen otrok, ki pričakuje, da mu boš ti, razvijalec, naložil ukaze, on pa jih bo izvajal. V ta namen mu je priloženo lastno razvojno orodje, katerega del je za lažji začetek grafični vmesnik Choreographe. Prav s tem programom so napravili znamenito demonstracijo v Šanghaju pred dvema letoma, ko je skupina dvajsetih naov plesala na Ravelov Bolero in je hitro postala spletna senzacija. Vpišite v Youtube 'nao dancing', če je posnetek šel mimo vas. Nao se hkrati razume z drugimi robotskimi krmilnimi sistemi, od Microsoftovega Robotics Studia naprej. Jap, v Redmondu delajo tudi tako programje!
Vendar hec ni poceni. Plastičnega človečka fizična oseba uradno ne more kupiti, dočim bo akademsko ustanovo ali kibernetski laboratorij olajšal za nič manj kot 10.000 evrov. Za trikrat manj denarja je moč dobiti samo glavo in trup. Za tistega, bi ga nujno hotel imeti, obstaja še ena možnost: registracija v vlogi razvijalca v Nao Developer Program. Kotizacija znaša 3600 evrov, vanjo pa je vključen en robot s pripadajočo programsko opremo. Če študirate na ustrezni fakulteti, lahko poskusite z lastno ekipo za robobrc. Baje imajo v ta namen faksi določen popust.

Plastični prijatelj za hece objavljeno: Joker 230
september 2012