Revija Joker - Bogovi so padli čez lužo

ČLANKI
stranka » članki » črkožer » Bogovi so padli čez lužo
Bogovi so padli čez lužo
...
Kaj se zgodi z božanstvi v novem svetu, kjer imajo tak rok trajanja kot pašteta v Wal-Martu? To in še marsikaj drugega Sneti izve v sveže prevedeni knjigi Neila Gaimana Ameriški bogovi, ki na tujem že uživa kultni status.

Neil Gaiman, slavni multipraktični avtor stripov, kratkih zgodb, romanov, stripov in filmskih ter TV-scenarijev (Dobra znamenja ... Stardust ... Coraline ... Dredd ... Doctor Who ... Simpsons), ni Ameri­čan. V Združene države se je iz rodne Anglije preselil šele pri dvaintridesetih, leta '92. Morda prav zato poseduje tako globok uvid v to prostrano deželo, ki je izven miselnega okvirja že Evropejca, kaj šele Slovenca. V ohlapni skupnosti držav veljajo drugačne razdalje, domoljubje in kompletna miselnost.

Z ameriško zaljubljenostjo v svobodo se dobro skladata nebrzdano posedovanje strelnega orožja in sistem divjega kapitalizma, kjer vsak skrbi predvsem zase in porablja toliko, kolikor zmore, ne toliko, kolikor bi bilo primerno. Police trgovin se šibijo od izdelkov in kupci so tega navajeni. Vse ima omejeno trajanje, kajti zmerom je na dosegu roke nekaj novega, zanimivejšega, vznemirljivejšega.
Dokler govorimo o sadnem soku, ni problema. Kaj pa se pripeti, ko so takemu razmišljanju izpostavljena božanst­va iz starega sveta, ki so prečkala morje in se naselila v Severni Ameriki? V stari obliki obstajajo le, dokler ljudje vanje verjamejo, in prav verovanje jih pogublja, spreminja ter ustvarja nove. Ta zanimiva ideja, ki jo igralci poznamo iz Populousa in drugih božjih strategij, je osnova romana Ameriški bogovi.
V originalu je izšel pred dvanajstimi leti in zanj je Gaiman prejel prestižni nagradi hugo ter nebula. Odslej ga imamo vsled truda založbe Sanje in prevajalca Boštjana Gorenca aka Pižame aka StricaBedanca v slo­venščini. Ta je v naravno zveneč podalpski jezik prestavil ultimativno, izpiljeno izdajo, nastalo ob deseti obletnici dela, ki obsega 560 broširanih strani.


Zorya Vechernyaya peče pito. Mesno pito.
Ameriški bogovi so dobro spisana, tekoča mešanica fantazije, mitologije, grozljivke, kriminalke in road movieja kot tipične oblike filma za širno deželo, kjer najkrajša zračna črta med obalama meri 3350 kilometrov. Povezava s slikosukom je očitna in prija prehodu v druge medije. HBO in Gaiman bukvo ravnokar spreminjata v televizijsko nadaljevanko, ki naj bi štartala zgodaj 2014.
Delo se osredotoča na nekdanjega zapornika Shadowa, ki se mu po vrnitvi v vsakdanjost sesuje svet in ga rekrutira skrivnostni gospod Wednesday. Z njim se odpravi na rajžo po Združenih državah od te do one znamenitosti. Te so običajno povezane s starimi bo­žanst­vi, od katerih so nekatera izginila, druga so se spremenila, tretja pa kljubujejo modi. Med njimi so tudi slovanski nadnaravniki, kot je Črnobog, naš ancientni predstojnik zla in teme.
Vsem je skupno, da jih Wednesday potrebuje, in če poznaš izvor angleške besede za sredo (nemara iz našega vedeža o vikingih), veš, čemu. Nasproti jim stojijo novi bogovi, ki so kljub temu, da v poigravanju z ljudmi uživajo enako kot stari, človeški miselnosti primerno še bolj pokvarjeni in izkrivljeni. To Gaiman da vedeti v srhljivih pasažah, kjer rad uporablja prizadet seks, recimo z vulvo, ki sceloma pogoltne nesreč­nega ljubimca. Glej odlomek, ki ga ta mesec objavljamo kot štorijo. Petdeset odtenkov sive? Črn'c, pros'm te.


Črna in močna literarna kava
Tovrstni opisi so pogostejši od beleženja odrobljenih glav in ču­daš­kih, domala šefovskih form raznih bitij. Knjiga sicer vsebuje merico adrenalinskega dogajanja in se te trudi pretresti. Vendar pisateljeva moč ni v tem. Raje se oprijema zlovešče mrakobnosti, ki je posebej učin­ko­vi­ta, če poznaš bolj vedre sorodne knjige, recimo The Long Dark Tea-Time of the Soul Douglasa Adamsa.
Ameriški bogovi so roman o razpadu starega in nastanku drugačnega. O tem, kako obstoječa pravila izginjajo in jih nadomeščajo nova. “Ravnati se je treba po pravilih,” pravi Črnobog. “Že,” odgovori Shadow, “ampak nihče mi ni povedal, kakšna so.” Gaiman z očesom Evropejca motri Ameriko, kjer ni nič zares sveto, kjer je po volji kapitala vse izmenljivo in zamenljivo. Božanstva, ki so bila v svojih domovinah tisočletja na piedestalu, so po radovednosti ali razpadu skupnosti prišla sem, kjer vozijo taksije, trgujejo od vrat do vrat in se trudijo uspeti po nareku ameriških sanj. Še Kristusove cerkve se z zastonjskim kofetom in pitami prerivajo za vernike.
Roman, za katerega v redni ponudbi na Sanje.si in v knjigarnah hočejo ugodnih 17 evrov, ne bo sedel vsem. Slogovno je krut in neposreden, vsebina pa si s številnimi kratkimi referencami ter močno metaforiko želi nezanemarljivega poznavanja mitologije. Toda v zameno daje dosti in stavi na všečnega junaka, ki tegobe prenaša z mero stoičnosti ter dobre volje, sprejemajoč življenje tako, kot je. Gaimansko čudaško.

Bogovi so padli čez lužo objavljeno: Joker 238
maj 2013