Revija Joker - Resident Evil 6

IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Resident Evil 6
Resident Evil 6

Zaudarjajoči Sneti pazljivo meri v tan­cajočega zombaklja. Just Die 6!

Peti del serije Resident Evil (Joker 188, 80) se je z arhaičnim nadzorom, ki ni omogočal premikanja lika med tretjeosebnim merjenjem, s popkovino držal dni minule glorije. Zdaj je ta nepokretnost stvar preteklosti. Ob tej radostni novici se tisti, ki z REji niso seznanjeni, privoščljivo hahljajo, češ, kake ne­umnosti iz leta 1982 so to. Toda Capcomova serija ni kar tako dolgometražni behemot. Vse v njej ima svoj razlog - prikovanost na mesto recimo to, da so bili zombiji v starih epizodah dokaj počasni. Finta ni bila v tem, da bi masovno plužil skoznje z ognjem in mečem, temveč si kirurško od­merjal šuse v buče, kolena ter roke z orožji in tako držal gomazečo množico smradov na povodcu.

Zombijem se v igrah in filmih običajno smejim, saj jih ne morem jemati resno. Tile v RE6 pa so me dejansko prestrašili.

Zdaj je drugače. Ti se pri jemanju na muho sicer lahko premikaš, juhej. A hkrati so pošastki hitrejši, množičnejši in srboritejši, saj med drugim fedrasto skačejo nate z oddaljenosti par metrov. Drugi, ki pripadajo sveži sorti J'avo, inteligentno vihtijo orožja, sedijo za statičnimi mitraljezi in se zdravijo. Tretji so pak gromo-, gromo-, GRO­MOzanski. Nemesis iz trojke je ob šefetinah, ki jih servira RE6, le kuža.
Tako je to, ko se poročiš s Hollywoodom in se iz nesvete zveze rodi Michael Bay, ki z Andersonom ter Milico ugotovi, da več eksplozij & več strelov pomeni več kvalitete. Štirje milijoni razposlanih kosov in od­lična prodaja tega resda ne potrjujejo vnaprej. A nekaj je gotovo: survival horror se je spremenil. Zdaj imaš MOČ!

Dž'avoli, ee, J'avoji so odlično zamišljeni sovragi, perfektni za bolj akcijsko igranje. Njihove naključne mutacije rulajo.

Rukarija cevi in mesa
Tradicionalne preživetvene groze je v šestem Biohazardu malo, saj imaš pri sebi praktično venomer orožje. Če je prazno, se lahko zaneseš na roke, kjer s par pritiski gumba ubogega gnilkota prefukaš tako silovito, da bi bil nate ponosen Jet Li. Če ima hodeče trupelce v sebi sekiro, mu z njo odrobiš glavo, ako je blizu ograje, ga razpoloviš na njej, ali pa ga butneš ob tla in mu z rokoborskim padcem spremeniš lobanjo v scvrkotnjen paradajz. Plazeči se kadavri itak nimajo šans, saj so v idealnem položaju, da jim z gojzarji očistiš sluhovode. Zaradi tega manjka za zvrst značilni strah, ko cvikaš po temnih kotih, ker veš, da te bo sovrag požrl, kakor hitro bo naletel nate.

Miselne ugankice se podrejajo pravilom, ki velijo, da pretiranega kompliciranja ne sme biti. Tu vnašam cifre za odpiranje vrat.

Kar pa ne pomeni, da ni običajnega srha. Kakor si v RE6 nahajpan in nabildan, ima špil hudo veliko infarktnih trenutkov. Na primer tedaj, ko ugledaš novo sorto capina, ki so se glede na petico zložno razvili in so prav faking nagravžni, denimo zombije s plina polnimi mozolji, tuleče zmešance, pajkovce, s katerih visijo potrzavajoča trupla, in tacajoče petmetrske gnusobe, katerih edini namen je sejati smrt. Ko s švohotno lanternico za uhljem raziskuješ temne hodnike in gledaš v mrtve oči izložbenih lutk, nakar se izza zra­č­niških rešetk oglasi praskanje in grčanje. Ali ko prideš v sobo in vidiš, kako naokoli tekajo omenjeni pajkovci s talci na hrbtih, oziroma kako direktno pred tabo tipčku, ki si mu sesul glavo, zraste orjaška roka, s katero te nalomi in se lahko z njo brani pred streli. Nič, tedaj te kljub šotganki za pasom vsaj malo zazebe pri srcu. Hudič pa vzame šalo, ko te na z bliski razsvetljenem pokopališču naskoči mumificiran kostur in ti v vrat zasadi kariesne čekane. Enkrat sta mi ob tem ušla čisto majhen vrišč in kapljica seča. Ni me sram.
Čutiš dinamiko? Resident Evil jo je naposled našel, kajti petica in štirica sta se še z eno roko držali preteklih norm. Zdaj kot blesav bežiš pred monstrumi, se trapezovsko vihtiš čez prepade, prisostvuješ rušenjem stolpnic in padcem helikopterjev (sem omenil Michaela Baya?), streljaš, mlatiš, napadaš, braniš ... Groza je, a dodobra pomešana s svinčenim adrenalinom.

Kak QTE manj ne bi škodil, so pa nekateri v igri . Tu moram vrteti gobico, da uidem neugodnemu francoskemu poljubu.

Pod terorjem nove Marele
Če se ti to sliši super, vendar nisi igral prejšnjih Residentov, znaš imeti problem. Zgodbe namreč ne zanima, ali na izust veš, kaj sta biotehnološka korporacija Umbrella in zombije ustvarjajoči virus, ker od prve sekunde meni, da si fan. No, ne sekiraj se, kajti RE6 ni nenadoma postal oskarjevski scenaristični material - nasprotno, še zmeraj uživa v tem, da povsem resno obravnava neresnosti. Vedeti moraš le, da je izpod nadzora (namerno? nenamerno? ima prste vmes Neo-Umbrella? hmmm??) ušla nova inačica bacila in da ni ogrožen le Raccoon City, ampak svet. 
V skladu s tem se na različnih lokacijah širom njega udejstvuješ v vlogi nič manj kot šestih likov, razdeljenih na tri pare - tri ločene, med sabo na različnih koncih povezane kampanje. Agenta Leon Kennedy in Helena Harper se potikata po mestu Tall Oaks, soldata Chris Redfield in Piers Nivans harata po kitajski metropoli, dočim najemnik Jake Muller ter njegova skr­b­­nica Sherry Birkin pristaneta v izmiš­ljeni južnoslovanski državi Edoniji, kjer dejansko govorijo srbsko bez naglaska. Niko, požri se - in, mimogrede, od tod tudi ime J'avo, ki se izgovori natanko kot đavo, po srbsko hudič. Priče bodo nič kaj presenetljivim resnicam in se veliko čudili stvarem, ki so jasne na prvi pogled. Segrej kokice in ohladi pivo.

Prej sem omenjal francoski poljub – evo ti enega od mutantske babure z ducati joškov. O ti svinjarija. Take lezbe niso kul.

Druga težava bo v privajanju na vezi s preteklostjo, ki jih Capcom vzdržuje v želji po $$$ in nerazjarjenju dolgoletnih sledilcev. Če si vajen elegantnejših tretjeosebnih akcijad v slogu Dead Space in Max Payne, kaj šele Vanquisha, se boš moral nekaj časa fejst truditi, da te ne bodo vznejevoljili za Biohazarde tipični hakeljci. Kdor je mislil, da bodo v šestici uredili kamero, se je zmotil, saj je ta postavljena ravno toliko preblizu nadzorovanega lika, da je pregled nad okolico slab, nakar začne pri bližnji nevarnosti morskobolezensko migati, krožiti in preskakovati. S tem sicer izbolj­ša vzduš­je, a povzroči neljube smrti. Premikanje lika ni tako tankovsko kot v Evilih prve generacije, ravno poskočno in svilnato gladko pa tudi ni. Zlasti ko uvidiš, da moraš za vsako plezanje po lojtrah ali poteg na višji predel stisniti gumb. Inventar je posodobljen, a ne preveč - ne pobiraš paketov prve pomoči, marveč rastline, ki jih predelaš v tablete, ki jih goltaš. Mumile z žlico jedo tile Tokijci, vam rečem.
Novodobna pridobitev so sekvence QTE, ki jih ne manjka. Z njimi odpiraš vrata, se otepaš sitnob in se rešuješ pogibeli. Zakaj? Zato, ker hoče biti RE6 interaktivni film, in noben element ne vpije bolj 'jest sem interaktivni film!!!' kot QTEjčki. Pretirana raba v RE6 je smešna, saj moraš krožiti z gobico, drkati X ali pravočasno stisniti gumb v skladu z navodilom na zaslonu, da se zgodi nekaj povsem arbitrarnega, na primer, da se lik po padcu potegne na varno. No, važno je, da je občutek kinematografski. Si ziher, da sem že omenil Michaela Baya? Skratka, potrpljenja boš nucal nekako toliko kot za njegove filme.

Če te zbijejo po tleh, še nisi pripravljen na pogreb. Leon in Helena sta tu manj spretna, Chris pa se zna rolati sem ter tja.

J'avo? Javohl!
A se ti zna splačati. Šur, navaditi se boš moral še na kako 'posebnost', denimo na redko avtomatično sh­ra­njevanje položaja (napis checkpoint NE pomeni, da je igra posnela pozicijo!), ne pretirano raznoliko okolico, ki je zaljubljena v kamen ter kovino, in na določeno mero reciklaže prijemov ter situacij iz štirice in pe­tice. Na rovaš tega gre konkretna dolžina, ki sega tja v dvajset ur in več (za tremi osnovnimi kampanjami čaka še ena, Adina). Za tako glomaznost je vrst sov­raž­nikov nekoliko premalo in je totalna linearnost prehuda.
Vendar RE6 ima svoje čare in jih vse bolj razkriva. Resda imaš MOČ, a streliva ni na pretek. Že na normal­ni težavnosti moraš biti s svincem v pištolah, revolverjih, šotgankah in snajperkah gospodaren. Tako kot z zažigalnimi granatami, bombami, ki jih postaviš in nato sprožiš, ter zdravilnimi tabletami. Ne le, da so zombaklji sposobni vpiti konkretne količine metkov, če jim jih ne plasiraš v betice, obdarjeni so z zvitimi vzorci premikanja, kjer RE6 preseže predhodnice. Kar delaj headshote na gravžu, ki se maje, opleta z bu­čo, se izmika, pada po tleh, se plazi, vstaja in te nazadnje naskoči. Temu lahko kontri­raš s pravočasnim stiskom gumba, vendar moraš na­pad videti, kar ni lahko, če se ti ogabneži istočasno pribli­žu­jejo iz več smeri. Naučiš se ceniti tako zaloge krogel, ki jih dobivaš po poti, kot seznam veščin. Te kupuješ s skill pointi, ki so takisto razmetane naokoli oziroma jih za sabo puš­čajo pobiteži. Naenkrat imaš lahko opremljene tri, segajo pa od večje natančnosti do boljše zaščite. Z njimi ali brez njih, boji mešajo nadzor množice in bolj prostodušno streljanje ter so ponavadi hudi. Saj ne, da hvalim pamet, a mrliči vsekakor niso od muh. 

Tempo je boljši, kot je v igrah navada. Izmenjevanje divje ak­cije in kri ledenečega hororja je pazljivo načrtovano.

Zanemariti ne gre niti točkovanja in beleženja rezultatov na Residentevil.net, niti večigralske plati. Tekmovalnega multija ni, je pa sodelovalni modus mercenaries, kjer s še tremi ljudmi po internetu ali s še enim na kavču uničuješ valove kadavrov ter je lahko odlična zabava. Tako ali tako je špil sceloma za­snovan co-opersko, kajti vse tri osnovne kampanje imajo zmerom po dva lika. Na sodelovanju temeljijo tako družna odpiranja vrat in držanja ravbarske kot lahkotne uganke, ki terjajo istočasno pritiskanje gumbov, vle­če­nje ročic in postavljanje kipcev na piedestale. Finejša je odklepabilna skritost, ki ti omogoča, da po spletu vpadeš v igro neko­ga in tam nadzoruješ enega od mutantov vrste J'avo. Guglaj 'RE6 agent hunt' ali čekiraj spletni priročnik, ker je priloženi tako zanikrn, da ne moreš verjamet.
Potrpljenje je božja mast
Japancem je uspela zanimiva kombinacija, ki hkrati navduši in para živce. Če bi bil Resident Evil 6 sposoben dokončno opraviti s preteklostjo, bi dobili manj okorne like, boljšo kamero in nekaj več od zgodbe, ki jo sedaj raje geekovsko konzumiramo v temi svojih čumnat, da ji ne bi prisostvoval kdo normalen. Ob teh staromodnostih se včasih zdi, da so modernejši prijemi pridruženi nekoliko na silo, zlasti ker je toliko poklonov minulim delom in ker vnovič šopamo mercenaries. A z nekaj privajanja in potrpljenja špil razkrije množico napetih bojev in srhljivih prizorov ter še enkrat pokaže, kako zna človeštvo zaradi božjega kompleksa uničiti samo sebe. Daj mu razumno priložnost in znabiti te bo prevzel.

Špil te občasno pretrese tudi drugače, kot bi bilo prav, recimo z omejenim skakanjem med poglavji in kakim tečnim hroščem.

Resident Evil 6
Capcom za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 231
oktober 2012

78