Revija Joker - Gravity Rush

IGROVJE
stranka » igrovje » PS vita » Gravity Rush
Gravity Rush

Ko Sneti v luft vrže whiskas, čudna maca prileti mimo in vsega požre.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje opeval golo premikanje v kaki igri. Najbrž Vanquishevo, morda Kid Icarusovo na 3DSu. A v prav tako japonskem Gravity Rushu gibanje moram izpostaviti, saj me navdušuje celo po dvajsetih urah, kolikor sem v to zavber vitino ekskluzivo že vložil.

Mangaste vmesne sekvence niso le stilistično kras­ne, temveč lahko prizore vrtiš z nagibanjem vite. Fino.

Taka in drugačna mačka
Igraš kot od zadaj gledana mladenka Kat, ki se znajde v nenavadnem, pravljičnem mestu med oblaki. Tam po zaslugi skrivnostne črne mačke, ki se vede kot daemoni v povestih Philipa Pullmana, dobi sposobnost frčanja. Le stisk podkazalčnega gumba R je potreben, da se Kat požene v zrak in med šuštenjem vetra ter izrisovanjem hitrostnih črt spektakularno odleti proti kraju, kamor si pomeril z muho. Vmes jo lahko uravnavaš z levo gobico in obračaš s sukanjem vite, za resno spremembo smeri pa je treba zopet uporabiti R ali gibanje povsem ustaviti z L. 
Sistem terja nekaj privajanja, saj se punca mimogrede zasuče na bok ali na glavo, kar vidiš po okoliških stavbah in njenih laseh, ki visijo navzdol. Če ti slabost vzbuja že običajno premikanje po hodnikih iz prve perspektive, boš tu kozlal kot vidra bolj kot njega dni v Descentu. A čar je ravno v manku občutka popolne kontrole. Z 'gravitacijsko kraljico' Kat je treba ravnati natanko tako paradoksalno kot z žensko: nadzorovati jo na ta način, da se čuti svobodna. Škoda, da v resničnosti ni gumbov za to. Ko njeno divjost sprejmeš kot del izkušnje, postane letenje krasno, četudi nagnjen za 165 stopinj treskneš v zid ali z betico navzdol strmiš v brezdanji prepad in orjaškega črnordečega sovražnika. 

Kljub rahlo samoumevni naravi znajo biti boji napeti, saj Mavericka nadomesti pravljična McGilliska.

Vladarica gravitacije
Kat se namreč tudi tepe. Veliko. Sanjsko dimenzijo ogrožajo neprijatelji v obliki strdkov črnočrne teme z imenom Nevi, na katerih so rdeči stekleni izrastki. Te je treba raztreščiti – bodisi tako, da uporabiš enega od napadov med letenjem, kot je spiralni zapik, bodisi da se spustiš na tla, kjer goniš gumb za brco in se izmikaš s potegi po prednjem zaslonu. Manjše tečnobe imajo eno ranljivo bradavico, zajetnejše več. Pri nekaterih čudaških oblikah, kot so žirafe s pestmi namesto glav in leteča kača s čelado iz prve svetovne, so razporejene po hrbtih, dočim jih sukajoče se morske vetrnice ščitijo pod trebuhom. Največ izrastlin je na korpulentnih šefih, naj govorimo o laserskem krapu ali frčeči železni krogli. 
Naprednosti suvanju ne morem pripisati. Ono na tleh je z ritmom brc-brc-izmik-brc-brc in mankom naprednih kombinacij zelo simpl. Med letom, od koder kot blondinast fokker odstraniš večino nadlegovalcev, pa se ponavlja. Naštimaš muho, stisneš gumb za zapik, se oddaljiš na varno razdaljo, ponoviš. Bolj kot v spretnosti je vic v previdnosti in vztrajnosti. Navsezadnje imaš na razpolago več specialnih napadov, med njimi samodejno treskanje v več bradavic zapovrstjo, za katere se energija obnavlja samodejno. Sčasoma ti že rata, medtem ko se lahko nekaterim spopadom ogneš ali zbežiš. Smrt ni dokončen fail, temveč nevšečnost. Vseeno pa je tepež soliden. Črnikave ogabe so zanimive, raznovrstne in znajo biti nevarne, če nisi zbran in manevrov ne izvajaš natančno. To je direktno povezano z letenjem, ki je kaotično na najboljši način in zna vzdrževati napetost. Med drugim zaradi pojemajoče moči, ki jo obnoviš s počivanjem ali pobiranjem modrih simbolov v luftu. 

Ti Neviji se razširijo v špičaste nakaze, ko se jim približaš, in te znajo med letom prav lepo perforirati.

Zdaj nindža, zdaj turistka
Delež bojevalne pomanjkljivosti odpustiš zaradi odprte narave igre. Rush izven sosledja glavnih misij namreč ni premočrten, ampak je postavljen v odprt svet, ki kot roža narašča in se razcveta okrog tebe. Kako žensko. Tako nenehno užitkarsko kruzaš po zraku in raziskuješ bogato okolico. Opekasto mesto z ozkimi uličicami kmalu dopolnijo tovarniška, zabavniška in visokotehnološka četrt, ki jih lahko razbrskaš tudi od spodaj, pod trebuhi. Tam so punce navsezadnje najbolj zanimive. A to še ni vse, kajti Kat čakajo docela sanjske dimenzije, naj govorim o temačnih podzemnih kavernah, gradovih med oblaki ali sinapsastih predorih, kjer pridejo na misel kadilska pljuča. Vagina ne. To bi bilo pokvarjeno. Povsod opaziš, da se v krasni obrobljeno risankasti grafiki tipično japonsko prepletata fantazija in tehnologija, ki se močno spogleduje s kiberpankom. Nakar avtorji iz Studia Japan vse skupaj potresejo z mrvicami daljnjevzhodne robotike. 
Četrti, ki so zvečine povezane z javnim prometom in bližnjicami skozi kanalizacijo, lahko prečesavaš turistično ali bolj zagnano. Slednje ni nujno, a se splača, saj s tem po strehah, pod napušči in na stenah nabereš veliko dodatnih škrlatnih delcev. Z njimi nadgrajuješ sposobnosti in postajaš hitrejša, dlje zdržiš v zraku, imaš močnejše brce in podobno. To koristi tako pri spodobnih stranskih zadolžitvah, kjer dirkaš na čas in mlatiš zahtevnejše valove Nevijev (nekaj jih je na voljo tudi kot parevrski plačljiv DLC), kot v razpletanju zgodbovne niti. 
Osrednje naloge v njej so občasno nekam mile, saj ne greš recimo sesuvat sovražne trdnjave, marveč iščeš izgubljena pisma nesrečnih zaljubljencev. A to se sklada z metaforično naravo zgodbe, ki jo spremljaš skozi čudovite stripovske sekvence, še bolj kot ostalo narejene v slogu japonskih stripov. Na eni ravni spremljamo, kako se skuša dimenzija v oblakih braniti pred Neviji, kar prinese vedro zanimivih likov. Med njimi našo Kat, ki je normalna, posrečeno simpatična punca z zajedljivimi komentarji in ništrcem za igre običajne profane, joškate seksualnosti. Pod tem tečejo metafore o umazanih politikih, vračanju k naravi, iskanju sebe ter analizi bivanja, kot kaže nevromantski digitalni nivo. Nezgrešljiv anime. 

Mesto si lahko ogledaš med letom, s tekom po ulicah in zidovih stavb ter s hrbta vlaka, ki povezuje četrti.

Volare kantare di blu
Določenih pomanjkljivosti ni moč spregledati. Zadolžitev je v primeri s kako titansko peskovniško igro, kot je Grand Theft Auto, nekam malo in niso zares raznovrstne, čeprav občasno izgubiš sposobnost letenja in moraš biti navaden mario, khm, navadna Marija, vsebina pa se sem in tja reciklira. Boj ni globok, Kat ne nabira novih moči, temveč le krepi obstoječe, dočim je konec odrezan ter te pusti lačnega nadaljevanja. Čisto po babje. A kljub temu je tridesetevrski Gravity Rush posrečen naslov, ki si drzne zagnati novo, zasanjano serijo z izvirnimi prijemi. Močno se nadejam dvojke, v kateri se bom še bolj kot sedaj drl “Volaaaareeeee ...” S sopranom, Kat na čast. 

S pritiskom na gumb s krožcem lahko s sabo trogaš predmete in ljudi, kar je ključno za nekatere misije.

 

Gravity Rush
za PS vita
objavljeno: Joker 234
januar 2013

82

 
 
 
sorodni članki