Revija Joker - SimCity

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » SimCity
SimCity

Je v Šiški še kaj odprtega? A v Mostah še kdo da? Sneti pravi: Vprašaj kar EA.

Tri milijarde in pol prebivalcev. Šestnajst milijonov ustanovljenih mest. Sto sedeminpetdeset tisoč storjenih zločinov. Šeststo šestnajst milijard enot v zrak spuščenega in v zemljo odloženega onesna­že­nja. Milijon osem­sto pogašenih požarov. Trideset milijonov turistov. To je aktualna in globalna statistika novega, ličnega, vedno povezanega Sim­Cityja. Fajn. Le na eno cifro je založnik pozabil. Na tisto, ki pove, koliko mehurčkov pene je zletelo iz ust igralcev, preklinjajočih frdamani nedokončani špil. Namig: precej večja je od naštetih. Skupaj.

To ni režirana slika, marveč shot iz igranja. Maxisov pogon Glassbox je sposoben pričarati resnično fantastične in resnici zveste velemestne prizore.

Naskok na mestno hišo
Osnova je znana. Postaneš nadzornik zaplate zemlje, kamor iz vrtljive božje perspektive vržeš ceste in med njimi zarišeš cone. Zelena je stanovanjska, rumena industrijska in modra trgovinska. Vanje pridejo ljudje in sami zgradijo hiše, tovarne ter štacune. Več kot je folka, več denarja prejmeš od davkov, ki jih grabiš vsako uro. A prebivalci stalno nekaj terjajo. Ni jim prav, če jim pred vrati zaudarjajo smeti, če so bolni, če zraven gori, če jih obiskujejo vlomilci. Trgovci jamrajo, da nimajo strank, fabrike pa nucajo delovno silo. Radodarnejši kot si pri vlaganju v ceste, bolnišnice, gasilske domove, javni promet, šole, letališča in podobno, bolj so srečni. To pa vse stane, kot enkraten izdatek ter toliko in toliko na uro.

Starograditelji bodo na tej podobi takoj opazili ukrivljene ceste. Prostorsko niso najbolj gospodarne, botrujejo pa dosti bolj naravnemu videzu naselbin.

Morda se sliši kompleksno, vendar ni zares. Od SimCityja 4, zadnjega pravega dela serije (Societies ne šteje), je minilo deset let in tale novi del brez petice v nazivu je tipična igra za novodobno, manj pozorno in zavzeto občinst­vo. Kar je bilo njega dni zahtevna županska simulacija, kjer si žongliral z ducati elementov, je postalo lahkotnejša reč z manj krovnimi dejavniki. Od tebe resda hoče, da iščeš ravnotežje med njimi. Ampak v primerjavi s štirico in nekaterimi drugimi sorodnimi izdelki, kot je City Life, do njega ni prav težko priti. Manjka namreč obilica naprednejših in zahtevnejših prijemov, ki so znali biti tečni, a so žanru dajali čar. Spomnim se, kako mi je v prejšnjih SimCityjih cvetoče mesto nehalo delovati, ker sem si drznil neposrečeno poseči v davke. Pre­den sem ugotovil, kaj je krivo, je bilo že prepozno. Ali pa sta bili dve tovarni preveč zaslužni za to, da se je rulja masovno izseljevala.
Preoblikovanja terena, pri katerem si lahko prebil ure, ni več. Onesnaženje, ki je javno mnenje obrnilo proti tebi, je površinska postavka. Podzemne železnice ni na spregled. In ni se ti treba ubadati z daljnovodi in cevmi. Za vse to poskrbijo ceste, katerih vrsta po novem odreja gostoto cone in prenašajo vse, od prometa in štroma do vode in sračkanja. Je pa dogajanje na njih užitek opazovati, s čimer so si Maxis dali veliko opravka.

Izbire težavnosti ni, zato bo marsikoga, ki si želi resničnega županskega izziva, presenetilo, kako odpustljiva je igra do dejavnikov, kot je onesnaženje.

Pod lupo
SimCityje smo od vedno igrali od daleč, kakor bogovi, ki jim volitve ne morejo do živega. Sveži del je drugačen, kajti nemalokrat si po­že­liš, da bi se spustil na cestni nivo. To ni inovacija, kajti špeganje v nakupovalne vrečke je zvrst že uvedla. A ne na tako všečen način.
Zavrtljaj miškinega koleščka botruje urnemu približanju pogleda, ki s šviganjem in blurom razkrije detajlno mesto. Vtis je tak, kot bi oži­ve­la skulptura iz legic. Simčki gomazijo, ulice so polne vozil, ki se trudijo pričarati vtis realnega odvijanja prometa, gasilci špricajo goreče stavbe, zmikavti bežijo pred kapsi, na noč se v stavbah ter po ulicah ena za drugo prižgejo luči, v tovarno pridejo delavci in se poženejo tekoči trakovi. Vse to spremljajo pristni glasovi, naj gre za šolski vrvež, trobljenje ihtavih šoferjev v gneči ali sopihanje čistilne naprave. Societies je bil okej, SimCity je naravnost čudovit.
Ko zavrtiš kolešček nazaj in se znajdeš med oblaki, si želiš le nečesa: kdaj boš spet imel prost trenutek, da se boš vnovič spustil k podanikom. Gori na tronu je mrzlo in samotno ...

Vmesnik je res krasen. Takoj ko izbereš postavko, kot je voda, mesto prekrije mreža, s katere takoj razbereš, kako gre z oskrbo in kje so težave.

Urbi et orbi
Bržda je SCjeva odpustljivost tudi posledica te vizuelne simpatičnosti. Bilo bi žleht, če bi taka milina propadla zaradi vzrokov, skritih globoko v simulacijskem srcu. Stari mački in tisti, ki iščejo izziv, ne bodo očarani. Toda če iščeš manj kaznovalno politiko in bi se rad predvsem imel lepo ob razvoju slastno žive metropole, boš nad srcem dosti bolj navdušen. 
S tem, da vseeno ne bo šlo z levo roko. Dasiravno so porezali nemalo sestavnih delov, jih je ostalo dovolj za tvorbo lepe količine odvisnostnih niti. Primer so ceste. Če jih je preveč, je ozemlje razdrobljeno, če premalo, je neizkoriščeno. Dokler so nizkopretočne, so stavbe ob njih majhne, avenije pa nudijo rast, vendar za sabo potegnejo potrebo po elektriki, vodi in snagi ter gostijo ljudi, ki ne marajo visokih davkov. Poleg tega so lahko tudi ukrivljene, kar naredi videz nekoliko manj ameriški. Drugi primer so specializacije, ki nudijo rudarjenje, turizem, kockanje in podobno. Vsaka ima svoje pluse in minuse - rudniki dajo hiter denar, a onesnažujejo, kazinoji pa prikličejo turiste in mafijo.
Skoraj vsaka sprememba ima posledico, ki sicer ni tako resna kot v nekdanjih SimCityjih, a to ne pomeni, da jo lahko mirno prezreš. Kasnejše faze gradnje zahtevajo dosti mikromenedžmenta, ki je tolikanj bolj fin zaradi učinkovitega, intuitivnega vmesnika, ki že ob kliku na cone, ceste in stavbe v meniju spodaj pokaže ustrezne parametre v glavnem oknu. Pa zato, ker poznaš vsako stavbo in se tako res počutiš kot vseveden župan.

Z zavrtljajem miškinega kolesca se spustiš na ljudsko raven. Tam te objamejo velemestni zvoki in prisostvuješ, kako strički denimo gasijo hišo. Lepo.

Zavzetemu ubadanju na mikroravni v največji meri botruje omejen prostor, ki zagotavlja, da ga boš ob nekoliko agresivnejši širitvi napolnil v nekaj urah. To je posledica preusmeritve pozornosti z ene same orjaške prestolnice na več ločenih, manjših, med sabo povezanih mest. Princip je enak kot v SC4: en okraj recimo prodaja drugemu štrom in od njega uvaža smeti. Je pa ta plat bolj dodelana, kajti možnosti izmenjave so se namnožile. Naj gre za turistično obiskovanje po železnici ali reki, izvoz in uvoz plastike iz reciklaže ali lopove, ki iz s kriminalom infestiranega kockarskega brloga preskočijo k sosedu. S skupnimi močmi je takisto laže zgraditi veliko regijsko znamenitost nalik Civilizationovim čudesom, kot je futuristična naselbina. To je istočasno stvar ponosa in razbremenitve mesta, ki zaradi tesnih meja le stežka konkretno zraste, če se zanaša le nase. Sploh ko ga začno pestiti kastastrofe, kot so meteorji, potres in alienski napad s sondami za riti. Pojavi se tudi godzila, velikanski dinozavrski kuščar, ki taca po zgradbah in nato ponikne. Katastrofe so naključne in lahko za sabo pustijo veliko opustošenje, za sprožanje na lastno pest pa jih moraš odkleniti.
Več mest lahko furaš na lastno pest in med njimi preskakuješ (čas se v nedejavnem ustavi) ali pa izkoriščaš naselja drugih ljudi v regiji. Oziroma, bolje rečeno, bi jih izkoriščal, če bi ta plat delovala. Ampak ne. Tako kot še marsikaj drugega v tem pofavlanem diamantu.

Vidiš, kako podobne so si zgradbe? Dobe in s tem razni arhitekturni slogi so preteklost. Po 10 EUR lahko na Originu dokupiš evropske zunanjosti.

SimCity
založnik: Maxis / EA
objavljeno: Joker 237
april 2013

40
nalezljivo župansko ubadanje na mikroravni
fantastično vzdušje ob občudovanju razvoja živega mesta
izvrsten vmesnik
poenostavljenost številnih krovnih plati
rezanje samotarskih elementov zaradi itak nedelujoče spletnosti
morje nezaslišanih tehničnih težav