Revija Joker - Toybox Turbos

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Toybox Turbos
Toybox Turbos

Sneti avto divje piči, bagra dva pri tem uniči, gre čez toast, preskoči lavo, zavru pa odbije glavo.

Videti je, da iger Micro Machines zaradi zapletov z licenco ne bo več. A izvirni založnik Codemasters se ni dal motiti. Ko je zavohal želje nostalgikov, da bi zaigrali preprosto, barvito, takoj dojemljivo in adrenalinsko od zgoraj gledano dirkanje, je naredil nov špil po starem zgledu. Toybox Turbos se mu reče, naprodaj je digitalno za PC, PS3 in X360 ter stane 15 evrov. Kot tak je idealen za merico starinskega preganjanja z avtočki. Celo preveč starinskega ...

Kdor je bil zaljubljen v Micro Machines, bo očaran nad podobno hecnostjo. V Toyboxih ne voziš po resnobnih dirkališčih, temveč po umivalnikih.

Lej, kaj mi nori po zvočnikih!
Od sorodnih arkadnih dirjalnic so se Micro Machines svojčas ločile po dvojem: vozilca so bila igračke in okolica hišna. Toybox povzame oboje. Petintrideset je lahkih dirjalnikov, ki jih kupuješ za sproti prisluženi denar v prav takih embalažah kot na trgovinskih po­licah, naj gre za bagerček, kombajn­ček, policijsko vozilce, avtobusek ali piči-miki športaša. Z enostavno nadzor­no shemo, ki obsega zgolj smer, plin, zavoro in uporabo pobranega bonusa, jih vodiš po krožnih progah, speljanih po sobah premožnega doma. Malčki šibajo po štedilniku, umivalniku, deški sobi, pisalni mizi, osnovno­šols­kem laboratoriju, mizi za biljard in podobnem. To je vzdušno in nekaj posebnega. Pač je samosvoje drveti med čuhapuhajočimi vlakci, skakati čez po­sodje v spenjeni vodi in se prebijati mimo plastičnih dinozavrov v fantovski čumnati. Ter se ogibati pastem, kot sta vulkan, ki nenapovedljivo bruha zaplate lave, in helikopter, čigar zračni vrtinec te zna odnesti s steze.
Nekaj časa sicer traja, da se navadiš na odnašanje riti vozilc in samodejno popravljanje smeri, ki ga računalnik ali konzola izvajata zato, da manj izkušeni nimajo večjih težav. A prav kmalu uči­nkovito pičiš okrog vogalov, ki jih je nič­koliko, saj so proge kratke in polne zavojev. Ti znajo biti do neke mere pasji, ko bi rad ubral kako bližnjico. Toda večjih težav kot žanrski veteran nisem imel. Me pa čudi, da v tako širokogrudni in splošni publiki namenjeni igri ni izbire težavnosti, saj niso vsi tako podkovani. H koncu linearne kampanje, kjer s 'tabličnim' nabiranjem zvezdic odklepaš nadaljnje dirke in vedno hitrejše razrede avtočkov, znajo manj spretni naleteti na konkretne težave.

Powerupi so vidni na vozilih, tako da na pogled veš, da se nasprotniku z macolo ni dobro približevati. Je pa res, da računalnik bonuse uporablja bolj malo.

Vrzeli na policah
Moderna fizika je glavna Toyboxova pri­dobitev glede na stare čase, saj bist­veno prispeva k nepredvidljivosti. Enkrat avto po drsenju po robu pohištva pade v globino, drugič mu uspe ujeti ravnotežje. Včasih predse do­bi frnikolo, ki ga upočasni. Občasno to botruje nepravičnim situacijam, sploh ker ni gumba za reset na progo. Toda prav fizika je ključna za posodobljen občutek glede na Mikrostrojčke. Iz slednjih so prenesli tudi možnost ancientnega pogleda od zgoraj, ki lahko nadomesti predelanega nagnjenega, in začasne powerupe, ki jih prejmeš naključno, ko zapelješ čez ikonico darilca. Dobiš lahko strojnico, kladivo, mino in magnet, s katerim se pripneš na spredaj vozečega in se odfedraš v vodstvo. Če si igral Micro Machines V3, se boš počutil kot doma.

Del čara je kupovanje novih šajtrgic. Te se po voznih sposobnostih ne lo­či­jo bistveno, ampak občutek, ko se odpre škatlica, je otroško uživantski.

Boš pa hkrati opazil, da kljub lični, pisani grafiki in radostni muziki Toyboxu glede na stare čase manjka gradnikov. Da ni nekaterih ikonskih dirkalnih podlag, kot je znamenita straniščna školjka, bi še šlo. Ni pa v redu, da je osemnajsterica stez z okoljskega stališča tako umirjena in brez inovacij. Čemu se ne zapeljemo po strehi, kjer bi padli v raufenk, tik mimo zaudarjajoče greznice, po notranjosti hladilnika in po maminem firtahu, ko sesa? Mladinske izbe in otroške knjige smo v Mašincah videli dostikrat. Slično omejen je nabor vozil, med katerimi so zgolj štirikolesniki. Saj jih je dosti, a so si po lastnostih jako podobni, naj gre za formulico ali tovornjak. Ne sedemo v gliserčke, ni motociklov, ne letal ali zrakomlatov. Se mi zdi, da bi lahko igra s tako raznoliko osnovo kljub dokaj nizki ceni glede tega posegla dlje.

Retropogled iz čiste ptičje perspektive je v redu za starinski občutek. Vendar sodobnejši nagnjeni razkriva več proge in je zato koristnejši.

Udinjanje starini
Podobno velja za neizkoriščeno več­ig­ralstvo, ki se sceloma naslanja na minuli mikromašinski čas. Puščavništvo traja kake tri, štiri ure (nekaj več, če hočeš dobiti vse zvezdice) in rotira med tipskimi vrstami dirk - zmagaj, prehiti dano število tekmecev, dosezi čas, beži pred vodo. Najbolj zanimivi so šefovski obračuni s posebej hitrimi delovno-dirkalnimi stroji, kjer točko dobi tisti, ki nasprotnika pusti toliko za sabo, da izgine z zaslona. Modus je fajn, a edini, ki je na razpolago v spletnem oziroma lokalnem multiplayerju za do štiri sodelujoče! Tako je bilo sicer tudi v Micro Machines, vendar bi se leta 2014 spodobilo imeti še kaj drugega razen tega raztrganega načina, polnega premorov in instantnih fentanj, saj je dirke v trenutku konec za tistega, ki 'pade' z ek­rana. Ni kakršnekoli druge vrste dru­žab­nega udejstvovanja in razdeljenega zaslona. Včasih je retro le preveč retro.

Toybox Turbos
založnik: Codemasters
objavljeno: Joker 257
december 2014

68
zadosti nos­talgiji po dirkanju z malimi avtočki
za­bav­na, pisa­na in dos­topna
ozko od­merjena vsebina
neverjetno neizkorišče­no večigralst­vo