Revija Joker - Mad Max

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Mad Max
Mad Max

"PRIČAJTE!" se dere Aggressor, ko krvavih oči in kromanega gobca divja po cestah Pustinje.

Kot ščurki in podgane so se stiskali pod razbeljenim kamenjem, shirani in zlomljeni. Svet je bil uničen, polja spremenjena v pesek, bučanje valov davno pozabljeno. Kot stekli psi so se obrnili eden proti drugemu in z odtrganim mesom je izginjala človečnost.
Rezko žvižganje kompresorja interceptorja je gotovo ena poglavitnih privlačnosti Mad Maxov. A nič manj udaren ni moreči občutek izgubljenosti v uničeni, opusteli postapokaliptični Avstraliji. V pustinji mora Max žreti kuščarje in če najde konzervo pasje hrane, je že praznik. Cestam vladajo tolpe divjakov, ki so očitno vsi mahnjeni na ekstremni pirsing, lederšerif modo, sadomazohizem in irokezo. Redke enklave normalnih ljudi so oblegane v nenehnih spopadih za nafto in vodo. Preživi le tisti z najtežjim stopalom na plinu in naboji v šibrovki, ki ne zatajijo ...

Mad Max ni špil po filmu, je pa dober skupek svobodnega dirkanja po zdelanih avstralskih pustinjah in mlatenja banditov po gobcih.

Kar je naravnost odlična okolica za špil! Pri Warnerju so bili istega mnenja. Razvoj so zaupali hiši Avalanche, kjer imajo spričo serije Just Cause z odprtimi svetovi in odbito akcijo veliko izkušenj. Tam so igro zastavili kot tretjeosebno peskovniško akcijado (pesk-ovniško, a štekaš?) in zanjo ustvarili svobodno, odprto pokrajino, kjer ima Max več kot dovolj prostora za divjanje. Če smo doslej dobili simulacije čefurja, kavboja, kolovratenja po černobilski coni in klanja orkov, lahko naposled stopimo v škornje nekdanjega policista z najhitrejšimi kolesi na vasi ter nezdravo količino travm v glavi.

Mišičasta banda ni kaj prida brihtna, a to nadoknadi s številčnostjo, kajti največkrat te naskočijo v grupi po pet ali več.

Nato je med izgubljene duše prišel On. Z jekleno roko jih je dvignil iz pepela uničenega sveta. Pokazal jim je luč, njegovo veličanstvo V8, ki jih bo odpeljalo pred vrata Valhale, kjer bodo vozili večno, kromirani in bleščeči.
Maksi v Mad Max gejmu ni ne Mel Gibson, ne Tom Hardy. Špila niso od vsega začetka razvijali ob boku Fury Roada, marveč so mu namenili lastno pripoved, za katero je v dokaj odprti mitologiji dovolj prostora. Kljub temu je okolica tesno povezana z izročilom filmov, najbolj prav z zadnjim. Dogaja se v nedoločenem času pred Furiosinim pobegom. Gigantsko mesto rafinerij Gas Town je še v oblasti Scab­rou­sa Scrotusa, enega od sinov samodržca Immortan Joa, ki vlada iz Citadele. Tamkaj je Scrotus vzgojil last­no, posebej fanatično privrženo kliko War Boysov. Bojevnikov, ki zaradi mutacij in ostalih neprilik v zastrupljenem postkataklizmičnem okolju nimajo dolge življenjske dobe, kar skušajo nadomestiti s 'polnim' življenjem. Kar pomeni bučen odhod v onostranstvo, po možnosti z veliko eksplozijo in karambolom jakosti naleta vlakov. Hecni fantje.
Njihove poti se na štartu nasilno križajo z Maxovo. Nekdaj policist Rockatansky, zdaj mojster preži­vet­ja za vsako ceno, je tudi v špilu nemalo premak­njen možakar. Četudi ne izkusiš prividov iz Fury Roada, ga stalno preganjajo smrt družine in vseh ostalih, ki jih je srečal na potovanjih. Zato beži proti Planjavam tišine, kjer naj bi našel dušni mir, četudi ni jasno, ali je to resničen kraj ali pa plod njegove poškodovane psihe. Kakorkoli, Maksi je tudi v igri samotarski volk v usnjeni jakni, ki žre podgane, nosi šibrovko za pasom in raje žrtvuje naključne mimoidoče banditom kot jim pomaga, če bi ga to lahko ogrozilo. Ni ravno zabaven na žurkah.
A kljub temu mora po sili razmer stisniti roko lokalnemu mehaniku, grbavcu Chumbucketu, in ga vzeti s seboj. Skoraj kot v Fury Roadu mu namreč Dečki vojne na štartu zdemolirajo interceptorja, kar je v Maxovem slovarju smrtni greh, za katerega zločinca preganja do konca njegovega bednega obstoja. Chumbucket pa je psihotično obsedeni st­rojnik, ki je na avteke religiozno navezan in v Maxu prepozna primernega voznika za svojega magnum opusa, največjo vozno stvaritev vseh časov. Težko bi se našla bolj primerna norca.

Karamboli in eksplozije so serijski. Različnih avtekov je veliko, tovornjakov in mopedov pa žal ne. Lušten detajl je volan na desni strani!
Toda izza vročinske meglice je prišel Popotnik. Govori se, da je bil prej policist. Zdaj je razvalina, ki beži tako pred živimi kot mrtvimi. Ime mu je Max. Njegov svet sta ogenj in kri.
Da bi Max prispel do Planjav Tišine, nujno potrebuje dirkalnik z osemvaljnim agregatom. In da si ga pridobi, mora za War Boysi v Gas Town. Ob tem se Max in Scrotus v uvodnem spopadu dobro premlatita in prvi drugega nagravžno poškoduje. Scrotus zaradi tega milo rečeno popizdi in svoje divje pse vojne naščuva na vse sosednje dežele. Znajdemo se torej v že tako zdelanem okolju, ki ga banditi zdaj tudi po naši zaslugi totalno vržejo iz ravnotežja. Norci s kantico nitra preveč čepijo za vsakim kamnom in če nisi nadvoznik Rockatanskyjeve sorte, se ti slabo piše.
Ampak O MARIJA KAKŠEN SVET je tole! Kamor nese pogled, sega puščava, ki jo prebadajo poklapani ostanki nekdanje civilizacije. Iz peska se dvigajo okostja ladij, podmornic in rjaste pristaniške konstrukcije. V daljavi pa se rišejo polomljene vetr­ne elektrarne, zrušeni mostovi in razrvane stolpnice. Rjavo panoramo prebadajo stebri črnega dima, ki označujejo še en grozljiv konec v plamenih. Najbolj noro je, kako veliko je vse skupaj. Igral sem skoroda vse peskovniške naslove, kar jih je, ampak še nikjer ni bil občutek gromozanske obsežnosti tako hudo zabit v tvoj fris. In ker boš gotovo takoj vprašal - ne, za poganjanje ne nucaš geforcovega titana. Celo na nekaj let starih grafičnih karticah špil na najvišjih nastavitvah teče presenetljivo gladko! Igra, ki je ob izidu ne pesti kup tehničnih nevšečnosti? A to tudi obstaja??

Sovragi niso vljudni in te kresnejo v hrbet, medtem ko si zaposlen z enim od njih. Z zaporedji udarcev se Maxu naposled strga, da pade v 'fury mode' in divje kosi vse pred seboj.

Skratka, do zdaj je bila Stalkerjeva Cona zame najbolj domišljen postkatastrofični univerzum. Odslej nisem več tako siguren. Maxova Avstralija oziroma tisto, kar je od nje ostalo, je morda še kanček bolj pristna od Cone ali Falloutove Amerike, saj je v njej precej manj nadnaravnega. Kar najdeš mutantov, gre za žalostne človeške zdruzke, kot je Chumbucket, in ne za Falloutove gorile. Tudi fizikalnih anomalij ni. Med naravnimi neprilikami je prisoten peščeni vihar, zelo nalik onemu iz Fury Roada, ki te hitro poškoduje, če ne najdeš zavetja v kaki utrdbi. Težko pa bi igro oklical za 'preživetveno', ker se ti s futranjem in pitjem ni treba nujno ukvarjati. Oboje ti samo povrne zdravje, ki ga izgubiš v boju, dočim od žeje ne moreš krepniti, četudi ti v fris nabija sonce. Razen, ko se spusti mrak, kajti opazuješ lahko res luštno menjavanje dneva in noči, ki riše prelestne zore.
Kolesa apostola in svetnika nezadržno nosijo po poti njegove svetosti, angela notranjega izgorevanja. Za enega je to sredstvo odrešitve. Za drugega način, da obudi magnum opus, najhitrejšo stvaritev človeštva.

Če odšteješ viharje, ti glavna nevarnost preti s strani bandi­tov. Ti pridejo v treh pasmah. Najprej so tu običajni cest­ni razbojniki (roadkills). Sledijo buzzards, podzemni Rusi­™ - to so tisti odpuljenci s špraho v grabljicah in naježeno oš­pi­če­nimi avteki, ki na štartu filma naskakujejo Furiosin konvoj. Najmočnejši pa so Scrotusovi vojščaki, ki vladajo ne le cestam, marveč imajo po pokrajini raztepenih sila veliko postojank, nadzornih stolpičev in totemov. Njihove ostrostrelce, spomenike in utrdbe je treba nenehno ravnati z zemljo, saj tako warlordu kratiš vpliv v regiji in ga vračaš v roke tamkajšnjih zavezniških oblastnikov. Ti so nastanjeni v lastnih utrdbah, kjer imaš zavetje. Svoje trdnjave ne premoreš, lahko pa omenjene zavezniške okrepiš tako, da v izplenu najdeš načrte za njihove izboljšave. Na ta način zastonj prideš do vode, hrane in bencina. Oziroma povečaš zbiranje ropotije (scrap), ki je glavna valuta za kupovanje nadgradenj za avto in opremo.

Od strelnega orožja s seboj trogamo zgolj šibrovko, dočim imamo na avto prišvasan večji arzenal. Snajperski top usmerja Max, s harpuno rokuje mehanik.

Če Max zaradi neljubega srečanja s Scrotusom začne skorajda gol in bos, si skozi vztrajno plenjenje pridobi vse od dobre stare lederjakne do boksarjev, večcevne šibrenice, oklepa in hipsterskih očal. Na koncu izgleda kot komandos. Sploh utrgano je kajpakda pri prevoznih rečeh, ki so se jim avtorji srečoma izdatno posvetili. Na ogrodje svojega magnum opusa lahko montiraš najrazličnejšo kramo, od uplinjačev do amortizerjev in koles. Ter, ker smo v post­apokalipsi, tudi ošpičene prekle, rezila in plamenometalce na feltnah, harpuno (!), ročni top (!!) in tiste eksplozivne sulice iz Fury Roada. Vse to moraš odkleniti z nižanjem prisotnosti banditov po ozemljih. Verjetno mi ni treba poudarjati, da boš res ogromno naskakoval Scrotusove baze, se serijsko karamboliral v stolpe s snajperji in mukotrpno iskal minska polja. Pri slednjem ponucaš kužka, ki ti iz džipa laja v smer, kjer so mine. Fajn ideja, ki pa je zamudno izpeljana, ker moraš menjati avto v džip, saj drugih vozilc pesjanar ne mara.
Prav zamudnost je glavni Maxov problem. Enostavno preveč je teh postranskih zadatkov, ki v bistvu niso čisto postranski, ker nekatere od njihovih pridobitev nucaš za osrednjo štorijo potovanja proti Gas Townu. Karta jih je polna kot trupla zabubljenih gosenic. Predvsem pa niso zadosti raznoliki. V prvih dvajsetih urah vidiš vse vrste postojank in minišefov, s katerimi so se avtorji trudili poživiti izzive. Ti zveni znano? In tudi je, kajti zemljevid z vsemi označbami je skorajda povsem podoben Far Cryjevim. Še ena takšna malenkost: posamezne dele pokrajin si lahko ogledaš z opazovalnih balonov, kar je Maxova inačica stolpov iz FC3 in 4.

Popotnik sreča množico zanimivih likov, s katerimi v enem dialogu spregovori več besed kot Hardy v vsem filmu. Vendar govorance ne ponujajo izbire med več možnimi odgovori.

Njegova palica je bruhala ogenj, njegove pesti so lomile kosti. Bil je neustavljiv, kajti njega je usmerjal angel notranjega izgorevanja, ki mu je bil V8 podrejen.
A v bistvu dolgo ne začneš zehati spričo ponavljajočih se nalog, kajti mlatenje tako na kolesih kot peš je brutalno, kot smo od Maksijeve igre želeli. Medtem ko je v filmih mo­žakar kot riba na suhem, če ne sedi v avtu, tule obvlada krav mago bolje kot Sam Fisher in Jason Bourne hkrati. Njegovi udarci lomijo roke, trejo lobanje in spreminjajo ledvica v kašico. Boj je precej očitno povzet po Batmanu oziroma večini nedavnih sorodnih mlatilnih akcijad. To pomeni, da stiskaš v glavnem tri knofe (udarec, blok, izmikanje) plus sem in tja kakšno kratko QTE zaporedje. Ob tem Maxa razmetava naokrog kot umetnostnega drsalca, Hulka Hogana in Bruslija v eni osebi. Ni, da ni - krožne brce, komolčki, rokoborski premeti in natikanja na špice v okolici. In kamera, ki zna zadevo prikazati tako, da še tebe zaboli.

Pomagalo v boju peš je še šibrenica, ki pa učinkuje le na blizu. Pobrati je takisto moč priložnostna hladna orožja in z macolo tako kresniti sovraga, da ga trikrat obrne. Je pa bedno, da z izjemo malih nožičkov krepelc ne moreš nositi s seboj. Hkrati to pomeni, da je bojni sistem dokaj nedeljski. Če bi se rad mlatil za kratkočasenje, je odličen. Če iščeš globino Dark Souls, pa raje niti ne poskušaj. Tudi tiholazenja ni. So pa mlatilski nasprotniki zadovoljivi in med sovragi najdeš vse živo, od spretnih izmikačev, kjer moraš čakati na njihov udarec, do težko oklepljenih hrustov, kjer si boš polomil pesti, ter minišefov s kladivom, velikim kot tovornjak. No, vseh se priučiš v nekaj poskusih. Pa norenje z motorko sem pogrešal, šmrc.

Bolje je na kolesih. Ne zaradi voznega sistema, ki je podobno plitev in ima za višek prijemov obračanje z ročno. A toliko bolj zaradi adrenalinskega divjanja, ob katerem imaš usta ukrivljena v psihotičen nasmeh in si kot Nux ponavljaš "What a lovely day!" Enostavno se gibanje kamere, navit in bombastičen zvok ter predimenzionirane eksplozije združijo v simfonijo uničenja, ki ti premeša drobovje. Ni čudno, da greš nič hudega hoteč na nek kvest, nakar srečaš patruljo malopridnežev in sledi spontano dvajsetminutno preganjanje nekam v tri krasne, ker je umetna pamet banditov v avtekih precej pasja. Pohvale avtorjem. Sedeš lahko za volan vseh vozil, ki jih srečaš, toda največ časa si v sedežu magnum opusa, ker ga lahko edinega nadgrajuješ.

Chumbucket je s teboj samo v magnum opusu, a je tamkaj nepogrešljiv. Popravlja ma­ši­no, strelja s harpuno in sulicami ter ob romantični polni luni recitira pustinjsko poezijo.

Pravijo, da bo Popotnik večno prečil pustinjo, tudi ko ne bo več v angelovi službi. Večno v begu pred tistimi, ki jih ni mogel rešiti.
Chumbucket v plejadi bizarnih likov z usnjem ali brez v bist­vu preusmeri pozornost z Maxa. Ne le, da ti med predahi popravlja avto, marveč izdatno komentira celotno dogajanje. Njegove vzklike, ko žuga banditom med ruvanjem na cesti, je užitek poslušati. Hkrati je zaradi tega še toliko bolj očitno, da so nekateri deli pripovedi podhranjeni. Osrednja rdeča nit popotovanja v Gas Town je hudo premočrtna. Vzporedno se glavni junak sooča z notranjimi strahovi, ki mu jih pomaga razlagati skrivnostni ša­man Griffa. Ta ima hkrati vlogo trgovca z izbolj­ša­vami Maxovih statis­tik, kot so zdravje, izkoristek vode in podobno. 'Že­tone' za šamana dobiš z izpol­­nje­vanjem izzivov oziroma po domače dosež­kov, spet podobno Far Cryjem. Dokaj podobno Fury Roadu bogastvo pripovedi torej spet ne leži v os­rednji niti, marveč v postranskem dogajanju, ki si mu priča. Griffove filofovske eskapade, Chumbucketovo religiozno žlobudranje in mnogi tragikomični dialogi s prebivalci ti lahko dajo misliti, če se potrudiš in dodajo k vzdušju. Kar je malce v nasprotju z nedeljsko usmeritvijo špila.

Naključneži v pustinji znajo dati podatke o dragocenem plenu, kot je zelo redek rumeni avto.

Nasploh je užitek v Mad Maxu v mnogočem odvisen od pričakovanj, ki jih od njega imaš. To ni Fury Road: The Game in žal ne premore Millerjeve briljance. Naspidiranih skriptanih sekvenc in podatkov o Immortanu je malo. Ogromno - preveč - je tlačanjenja v ponavljajočih se čiščenjih banditov s pokrajine. Bojni sistem ni globok, je pa slikovit in za­dovoljiv, če rad gledaš boleče udarce. Podobno velja za vožnjo. Res zadosti je raziskovanja, saj je postojank in skritih kotičkov toliko, da samo vanje mimogrede vložiš več deset ur. Po tistem, ko si jih toliko že v dirkanje v banditi, zato se ti po multiplayerju sploh ne kolca.
Skratka, špil ima podoben problem kot Shadow of Mordor, Far Cryji in še kaj: njihov svet vleče, a so dejavnosti v njem prevečkrat nenavdahnjene. Najbolje je v igro iti brez pričakovanj in se po vikendaško prepustiti surovi, neizprosni pustinji. In nemara te V8 pripelje pred vrata Valhale.

Mad Max
založnik: Avalanche / Warner Interactive
objavljeno: Joker 266
september 2015

81
o­gromen, presunljiv svet
od­lič­no vzdušje
podivjan boj
nadgrajevanje vsega
tek na PCju
mehanik z grbo
enolično tlačanjenje
ne­deljska globina mlatenja
luknje in neumnosti v pripovedi