Revija Joker - Star Wars Battlefront

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Star Wars Battlefront
Star Wars Battlefront

Snetiju je vseeno za Anakinovo trpljenje in politične konotacije. Čas je za blasterske šuse v frise in Silno krotovičenje mednožij!

Tolažilna hrana, kot so sladoled, kolački in čips, je preprosta in te spravi v dob­ro po­čut­je, vendar od nje telo nima kaj prida. Isto velja za tolažilne igre. Brž padeš vanje, ne terjajo pretiranega vložka časa in truda ter so primerne za neobvezno zabavo in instantno pozabo resnič­nosti. Ne nudijo pa globine in v večjih količinah povz­ročajo lenobo ter utrujenost. Natanko tak je les­ketavi novodobni Battlefront, predvsem internetna večigralska streljanka, ki za udarno in lično kuliso ne skriva ogromno. A dokler strelsko-žaromečni obed traja, je okusen, in pogosto te zgrabi želja, da bi vnovič použil njegovo cukrno peno.

Ker je ta jurišnik računalniško voden, me ne skrbi preveč, saj belčki ciljajo nekako tako natančno kot v filmih. Druga pesem bi bila, če bi bil to nalinijski sovrag …

Nismo več dvainštiridesetega!
Medtem ko Skywalker, Palpatine, Kenobi in ostali (ne)junaki Vojne zvezd v filmih s ključnimi potezami odločajo o galaksiji, se naokoli godi marsikaj obstranskega, toda vseeno vznemirljivega. Odvijajo se pehotne bitke, po nebu tega in onega sveta se spopadajo letečniki, naokoli topotajo gromozanske samohodke in podobno. Navse­zadnje Lucasov univerzum obsega na tisoče svetov in mno­go jih je zapletenih v vojno. Na tovrst­no 'vsakdanje' dogajanje se osredotoča Battlefront, z vojs­ko­vanjem naphana pucačina z licenčnim ži­gom Star Wars. Naredili so jo švedski DICE aka Digi­tal Illusions CE in jo okvirno postavili na temelje svojega proslavljenega Battlefielda, kakor so to pred enajstimi leti storili Pandemic. A če je bil tedanji 'Front precejšnja kopija 'Fielda 1942, ima sodobnejša inačica več lastne identitete in ni le ponov­ljen aktualni Battlefield 4 oziroma Hardline. Isto­čas­no ne gre za nadaljevanje Battlefronta 1 in 2 s sredine minulega desetletja, mar­več za vnovičen zagon.

Dogajanje je zelo hitro in bežečega tekača boš imel na muhi kvečjemu sekundo ali dve. Tudi zato je treba pogosto vreči oko na radar levo spodaj, ki rahlo nedoločno kaže, kje so capini oziroma od kod se bližajo.

Pravzaprav je način conquest, kjer v družbi spletnih sotrpinov osvajaš nadzorne točke in se jih trudiš obdržati, kot ena temeljnih vezi z Battlefieldom potisnjen v ozadje. Prvi peš treningi ti zaukažejo čisto normalno luknjanje zlikovcev, iz katerih padajo navidezni kovanci, ki rabijo kot točke. Nakar se v uvajalni letalski misiji kot pilot X-krilca podaš med ob­­lake streljat kravatne lovce. Tudi ko opraviš s tutoriali in prosto izbiraš moduse, je conquest le eden iz­­med njih. Po priljubljenosti ga neseta klasični ekipni deathmatch, imenovan blast, kjer se deset im­pe­rial­cev spoprime z desetimi medzvezdnimi par­­tizani, ter doslej nevideni fighter squadron, kjer se prav toliko Vaderjevih pilotov na nebu udari z enako količino uporniških frčalcev.

Leia je najmanj spektakularna med heroji, vendar je ne gre zanemariti. Njen blas­ter je hudo precizen, energijski ščit pa prekrije kamerade, ko jim gre za nohte.

Rdeče petice
Tu se prebudijo stari spomini na Rogue Squadron in slične arkade, ko skušaš z X- ali A-wingom pri gverilcih oziroma TIE fighterjem obdržati nasprotnika v vizirju zadosti dolgo, da lahko zanesljivo izstreliš torpede ali ga presvetliš z laserji. Nadzor je simpl kot pasulj, saj moraš samo zavijati in občasno prilagajati hitrost, jemanje na muho pa je samodejno. Zato se je moč nebesnega onegavljenja priučiti hit­ro, medtem ko nadzoru enakovredno rabita miška in joypad. Stran, ki prva zbere sto sklatenj, zmaga, vmes pa nekateri dobijo priložnost pilotiranja Tisočletnega sokola oziroma Sužnja 1, onega lete­če­ga čevlja od Bobe Fetta.
Po tem ali preteku desetih minut se znajdeš v meniju, kjer lahko sam ali v skupini do osmih prijateljev vnovič zaupaš hitremu in zanesljivemu iskalniku partij, da najde soigralce. Svojemu borcu lahko za z igranjem pridobljene kredite kupiš novo orožje ali op­­remo, kot so drugačne granate, in mu ozaljšaš zu­nanjost s svežimi kožicami. Udejstvovati se moreš v omejenem single playerju ali pa skočiš v kak drug omrežen modus - walker assault, cargo, hero hunt ... Skupno jih je devet, kar je solidna cifra, in so pohvalno raznoliki.

Samohodka AT-ST se je sposobna v teku podati v lov za tabo in te lasersko ugonobiti. To je primerna razdalja.

Jaz Han, ti Solo
Blastu se med žanrsko že videnimi načini pridružijo droid run, inačica standardnega modusa king of the hill, le da so 'hrib' tu trije droidi, ki se ležerno vozakajo po karti ... temu slični drop zone, kjer se boriš za reševalne čolniče, ki padajo na površje iz orbite ... in cargo, preimenovan lov na zastavo, kjer prapora nadomeščajo škatle z dobrinami. Battlefieldov conquest se tu imenuje supremacy in na velikih pod­ročjih v bitkah za pet nadzornih točk združi štirideset nastopajočih (v preteklosti je bila najvišja cifra 64). V glavnem so peš, a takisto pilotirajo winge in TIEje, tacajo z manjšimi AT-STji, streljajo iz velikanskih AT-ATjev in turbolaserskih stolpičev ter se levijo v ikonske heroje. Uporniki imajo možnost pos­tati Han Solo, Luke Skywalker ali Leia, dočim imperialce čaka skok v kožo Dartha Sidiousa oziroma Boba Fetta. Vsak je nadmočnež s samosvojimi veš­či­nami, zaradi katerih ume z žaromečem avtomatično odbiti sleherni laserski strel, frčati z raket­nim ruzakom ali streljati neprekosljivo precizno.
Ti specialni liki so docela v ospredju v lastnih dveh načinih. V 'heroes vs villains' se spopadejo po trije na vsaki strani, pri čemer jih spremlja prgišče navadnih vojakov. V hero huntu pa en igralec prevzame vlogo junaka in ga sedmerica ostalih lovi; kdor ga pokonča, napreduje v polbožanstvo. Naposled je tu še modus walker, prav tako namenjen štirideseterici. V njem morajo uporniki z nadzorom ključnih postaj in obstreljevanjem ustaviti samodejno in nenehno napredovanje dveh AT-ATjev, medtem ko ju Palpatinovi polpetniki ščitijo.

Kakšna bi bila vojnozvezdna igra brez žaromečnih spopadov? V Battlefrontu jih ne manjka, niso pa ravno tehnični in zahtevni. Folk v glavnem besno mlati in to je to.

Brzopeto in odločno
Navedeno mnoštvo načinov povezujeta ključna dejavnika. Eden je preprostost udejstvovanja, ki je bodo veseli predvsem tisti, ki nimajo zadosti časa za resne večigralske streljanke. Black Ops 3, Battlefield 4, Halo 5 - vse te za razumno udejstvovalsko spretnost terjajo nemalo sedenja pred ekranom. V Battlefrontu se odločiš za eno samo osrednje orožje, ki ga dopolnjujejo trije predmeti v roki. To so lahko eksploziv, ostrostrelska pištola, začasna okrepitev strela in podobno. Ko jih uporabiš, se čez nekaj ča­sa samodejno napolnijo. Prav tako temeljna krepelca, ki se razlikujejo zlasti po dometu in moči, nimajo omejenega streliva, marveč temeljijo na pregrevanju. Če pretiravaš z nažiganjem, za nekaj časa odpovedo poslušnost.
In to je vse. Če znaš teči, skakati in počepati, znaš igrati Fronto. Pomeriš, ustreliš, umreš, oživiš in ponavljaš nekajdesetsekundno zanko, dokler petelini ne zapojo ali mati ne znorijo, karkoli je prej. Orožja so uravnotežena in najmočnejšega v vseh situacijah ni, tako da si konkurenčen z osnovnim blasterjem. Dočim nadgradnje, kot so namerilni stolpiči, raketni udari, levitve v heroje in skok v vozilo, pobiraš v obliki ikon na bojnem polju in so naključne. Ker ni krvi ter raztelešenj, ni skrbi glede kvarnega vpliva na desetletnike. Dejansko je tale špil poleg Splatoona za wii U najbolj dostopna večigralska nažigalka in bo sedla tako fotru, ki po službi nima energije za študij Evolva, bi pa rad kljub temu šel rundo prvo- ali tretjeosebnega rešetanja (med pogledoma svobodno preklapljaš), kot najstniškemu sinu, ki mu dogaja Star Wars.

Če se spomniš stare vesoljske simulacije TIE Fighter, se boš ob prvoosebnem pogledu iz imperijskih kabin raznežil. Vedi le, da je modus fighter squadron čista arkada, ki jo je še bolje kot z miško igrati z joypadom.

Amidalska prelest
Navdušena bosta oba, kajti vojnozvezdno vzdušje je izvrstno. Res je, da nikjer ne streljaš rancorja, ne re­šuješ se iz polzenja v sarlaccov gobec v pustinji, ne presenetijo te ledene nakaze in pod streli ne padeta ne Ewok ne jastrebski peščinar, ker pač ne smeta. Sta Georgij in Walt naročila. Takisto je hecno videti, da Vader in kompanija umrejo in da Palpatine kot imperator sploh sodeluje v nekih pritlehnih bitkah. Kako se to sklada z novim kánonom, kamor špil sodi, ne vem.
A na tovrstne zamere pretežno pozabiš, ko prisost­vuješ masovnemu supremacyju, kjer v duhu starega Battlefronta švigajo zavese laserskega ognja, tla se tresejo pod gaženjem titanskih štirinožnih oklepnikov, nad glavami oglušujoče tulijo TIE-lovci in X-krilci, cela območja zasipajo orbitalni udari, med pehoto pa harajo heroji, ki za sabo puš­čajo opustošenje. Pridružiti se Sidiousu, ki je sposoben z udari temne energije scvreti po deset upornikov, ali Luku, ki z žaromečem poseka garnizijo jurišnikov, je enostavno doživetje, ki ga kot vojnozvezdnik ceniš. Da ne omenjam skokov pod Vaderjevo čelado. Prej omenjena mati ob čudaškem hropenju iz tvoje sobe že kličejo strokovno pomoč.
K občutku vsekakor pripomore izvrstna izvedba. Zvočna podlaga je pristna in polna znanih efektov, legendarne glasbe (Imperial March!) in govora v redu posnemovalcev. Grafični pogon Frostbite tretje generacije pa z nekaj novimi elementi prispeva fantastično podobo, polno detajlov, ki teče gladko tudi na ne tako na­prednih PCjih ter zmore 60 sličic v sekundi na PS4 in xboxu one. Peščene vlečke nad sipinami, žarka luč silovitih eksplozij, vlaga in meglice v džungli, astmatikov vihrajoči črni plašč, obrazi in telesne značil­nosti herojev, na nebu preteče viseči zvezdni rušilci ... Zunanjost je prekrasna in ob Battlefrontu je zadnji Call of Duty videti hudo zastarel.

R2-D2 je začasni bonus, vendar žal ne moreš igrati v vlogi tega simpatičnega robotka. Prav tako kljub nekaj uničljivim objektom pozabi na razsuvanje vsega.

Kar je očem skrito
Še nekaj gre v Fronti izrecno pohvaliti, in sicer prizorišča. Z zemljevidi so se DICE potrudili, in sicer ne le grafično, marveč glede tega, kako so sestavljeni. Predvsem ustvarjajo odlično sinergijo z lastnostmi orožij, saj vsi prehajajo iz področij, kjer so boljša tis­ta za od blizu, v območja, kjer se izkažejo ona za na daleč. Lep primer je imperialno oporišče, ki ima odprt sredinski del, okrog njega pa dolge hodnike. Gibanje in streljanje je treba torej vedno prilagoditi tistemu, kar nosiš. Takisto ni varnih kamperskih točk, od koder bi lahko nadarjena šotorska krila nenehno sejala smrt in igro zagnusila sleherniku.
So pa lastnosti še subtilnejše. Ledeni planet Hoth denimo ustvari izvrstno atmosfero s tem, kako se iz njegovih temačnih votlin skozi rove prebiješ na bele planjave in griče. Kamniti Tatooine ima ozke kanjone in nedaleč od njih skalne otočke, ki terjajo ploš­čadno spretnost, da prideš nanje. Tehnološki Sullust zd­ru­žu­je skalne obronke in jekleno oporišče. Gozdnati Endor pa ima rad skrivanje po gošči in je bes­no tekanje po njem kontraproduktivno, saj se razkriješ sovražnikom. Seveda se velikost prizorišč prilagaja mo­dusu in privzeti količini igralcev, tako da nikdar nisi obsojen na dolgotrajno iskanje zlikovcev. Opaziš tudi, da so scenariji vzeti iz stare trilogije in da je druga izvzeta, dočim je naknadno izdani, brezplačni DLC z bitko na Jakkuju pripravil teren za film Force Awakens.

Ko po nebu vodiš X-krilca, imaš poleg streljanja torpedov na razpolago začasno zaščito pred laserji. Vsa plovila poznajo tudi avtomatične izmikovalne manevre.

Pomanjkanje Sile
Vendarle je čez čas težko prezreti, da so Battlefrontove strelske vaje zelo klasične, saj si ne drznejo inovirati kakor denimo Titanfall, in dokaj preproste. Eno samo orožje v roki brez preglavic s strelivom, enaka krepelca za obe strani, samodejno obnavljajoče se granate in ostali bonusi, naključno pobrane mogočnosti, kot so vozila in bombardiranje, hitre smrti in takojšnja oživlja­nja, da si čimprej znova v akciji ... To so značilnosti precej nedeljskega šuterja, ki spočetka udari močno, a se zadiha hitreje kot bolj kompleksna žlahta. Omenjeno velja celo za supremacy, ki je tudi v velikih in povezanih skupinah hud clusterfuck. Raba žaromeča pa je daleč od kakega tehničnega, preciznega početja, marveč gre bolj za kaotično opletanje. Pozna se, da je založnik ciljal zlasti na casual občinstvo.
In čeravno je poudarjena širina namesto globine, so v njej vrzeli. Nedvomno bi bil dobrodošel širši nabor ciljev v nekaterih načinih, saj se začne statična struktura ponavljati. Kar pri modusu vidiš v prve pol ure, boš gledal naslednjih petdeset, naj gre za bitke junakov, ki so ob vseh svetlobnih re­zilih, močnih pištolah in nebesnem šviganju zmeda za vikat, ali za fighter squadron, kjer točno veš, kakšno bo sosledje dogodkov. Dodatni cilji ali naključni gradniki ne bi škodili, tako kot ne več zemljevidov, saj jih je z Jakkujem vred štirinajst, kar ob devetih modusih v resnici ni dosti. Škoda, da ni kakih vesoljskih bitk. DICE vse to kakopak vedo, a so se odločili za predvidljivost in varen objem znanega. To pa sta prav lastnosti sprostitvenih, tolažilnih iger. 

Dogajanje je zelo hitro in bežečega tekača boš imel na muhi kvečjemu sekundo ali dve. Tudi zato je treba pogosto vreči oko na radar levo spodaj, ki rahlo nedoločno kaže, kje so capini oziroma od kod se bližajo.

Vojna nagona s pametjo
Upoštevaje, da slično (ne)globino nudijo mnogi strelski free 2 play naslovi, da je enoigralstvo švoh in da sezonska vstopnica za naknadno vsebino pri 50 evrih (!!) stane toliko kot sam špil, igra ni počez vredna klanjanja. A tudi obed pri McDonald'su ni primerljiv z domačo in visoko kuhinjo, pa te kljub temu zmerom znova vleče k big macu. Je pač v tem džanku neka privlačna skrivna sestavina in dasi Škot svoje ne razkrije, je pri Battlefrontu na dlani: to je Star Wars.

Pojma nimam, kako sem živel zadosti dolgo, da sem naredil sliko Sidiousovega udara temne energije iz take bližine. No, sekundo kasneje sem crknil. Ponovi vajo.

Star Wars Battlefront
DICE / Electronic Arts za pc, playstation 4
objavljeno: Joker 269
december 2015

74
dosti raznolikih načinov udejstvova­nja
odlična prizorišča
krasna po­doba
vojnozvezdni spek­takel
dokaj plitka in ponavljajoča se
pozabe vredno enoigralstvo