Revija Joker - The Battle for Middle-Earth

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » The Battle for Middle-Earth
The Battle for Middle-Earth

Impresionirani Sneti izreče hrumeč nasvidenje (najbrž) poslednjemu prstanovskemu špilu.

Počasi bo dovolj. Česa, z dvignjeno roko sprašuje čitavec v prvi vrsti (piflar! buu!) - Jedrske frajtonarce? Oderuških najemnin? Mozoljev? Vsekakor obojega trojega. A takisto iger z Gospodarjevo licenco. Jacksonova filmska trilogija je upravičeno naredila raztur, zakaj ni ga, ki mu ne bi Golum z ribo v zobatcu vsaj enkrat priskutil spanca, da o statusu legendarne bukve špreham ne. Vendar se je licenca za Tolkienovo zapuščino raztegnila kar na dva konca, Electronic Artovega (filmi) ter Vivendijevega (knjige), in kufer se je, žuljavo roko na čarobnjaško palico, napolnil. No, se pa s koncem dospevanja kinematografskih in bajsiploščkovnih inačic pripovedi o malih kosmatih špilavni prstanovski plaz ustavlja, saj za dvajurjevo-plus-pet ni napovedanih novih tosmernih izdelkov. Tolikanj primerneje bomo torej fenomen, ki je zaznamoval zadnje Božiče, na večno pot pospremili z nečim kakovostnim, kakršna je pričujoča Bitka za Srednji svet, ne s poflom a la The Fellowship of the Ring (J112, 4.1) in povprečnostjo War of the Ring (J125, 68).

Teren nima neke pomembnejše vloge, čeprav je naskok po hribu navzgor za pehoto malce počasnejši, kar zna prispevati k padcu kakega soldata več.

Nazivu primerno The Battle for Middle-Earth ni simulacija hobitovskega poskakovanja iz The Hobbita (J125, 73), klasična frpjka tipa The Third Age (J137, 68) ali hodi-naprej sekljačina v stilu The Return of the King (J124, 81), marveč se osredotoča na realnočasovno poveljevanje orjaškim armadam. Na dosegu miške so poštene zaloge postavnega mišičevja, zanikrnega špeha in vraščenih nohtov (te imajo oboji) dobričin ter grdičin, se pravi na eni strani Gondorja in Rohana, Ajzengarta - to ime, če ne veste, pomeni 'železni dvor' - ter Mordorja na drugi. Slog igranja je znan, med drugim zato, ker je pogon z grafiko in spodaj ležečo logiko delno prevzet iz Command & Conquer: Generals, ki se močno naslanjajo na prejšnje dele niza C&C. To pomeni, da je Bitka akcijska resničnočasovna strategija, ki taktično globino iz naprednejših predstavnic zvrsti - Rome, Kohan 2 - pretežno žrvuje na račun hitrega dogajanja, takojšnje zadovoljitve morilskega nagona ter spektakularnosti. In spektakel tole je, fantje in dekle! Tak raztur in dar-mar je bila v žanru doslej sposobna prikazati zgolj serija Total War, s tem, da tam ni gromozanskih pošasti in impresivnih urokov. Prečiščeni motor iz Generalov je čudovit sam po sebi; ozemlje je razgibano in raznoliko, z vodo bi se kar odžejal, tako življenjska je videti, stavbe so izrezbarjene do najmanjših podrobnosti, rastje bujno in pozibavajoče se,

V privjujih smo videvali slike, polne strumno postrojenih oddelkov, ki so bile seveda režirane. Taka je realnost Bitke.
elementarni učinki (ogenj, meglice, svetloba, mrak) otipljivi, enote doterane v nulo. Na konjenikih vihrajo plašči, pehota tolče s kopji ob ščite, troli hihitajoč se (no, ja) treskajo drug po drugem, olifonti dvigajo okle in trobce, orki režijo, lokostrelci natančno napenjajo loke ... Nivo podrobnosti je neverjeten in izvedba resnično seka, zlasti če si eden tistih, ki so mu filmi nadvse dogajali. Spretno so namreč v celotno sliko vpeti licencirani elementi, kot so epska glasba, posebej za igro posneto gobcanje Gandalfa v dobri in Sarumana v zli kampanji, fotografirane in poligonske podobe teh dveh ter ostalih junakov in njihove enovrstničnice, vrtenje napisa z Edinega Prstana kot podlaga menija in prikaz posnetkov iz filma namesto mini karte ob ključnih dogodkih (napad vojske mrtvih pri Minas Tirithu, prihod orlov ...). Skorajda polni devede ali kupek CDjev nista nafilana s kupom lahkotno stisnjenih sekvenc iz filmov, temveč z dejansko vsebino, med katero malodane prednjači fantastični zvok. Če imate kakovostno zvokuljo, po možnosti podpiralko standarda EAX3, in pojoče šatuljice s certifikatom THX, boste ob kristalno jasnih krikih, čveku in muziki špricnili do neba. Obenem je to najboljši način, da izkusite surovo energijo bojišča, ki jo igra tako izvrstno posreduje. Naenkrat se tepežka dobesedno na stotine različnih enot in ko konjenica ali olifont - BAM! - treščita v pehoto, da se ta razleti na vse strani, to prav začutiš, tako zaradi natančne razčefuk-animacije kot tresočega zvoka. Ko nazgul zgrabi nesrečneža, z njim poleti pod nebo in ga odvrže, da nesrečnik boleče udari od tla, ti ga je kar malo žal; in ko se v ognjenem slapozublju iz tal dvigne balrog, da se bližnji mali-in-bedni ob njegovem demonskem visočanstvu razletijo kot trsje ob hudi burji, se zasolzi celo oko Rima. Ni kaj, The Battle je daleč od hitro vkup vrženega licenčnega sranja, saj se vidi, kako je EAjev losangeleški studio, v veliki meri sestavljen iz ruševin Westwooda, cenil dano mu podlago.

Vdor v citadelo povzroči, da vse enote, ki prilezejo iz stavb, sveže naskočijo vaše bržda zdelane bojevnike. Toda če so ti izkušeni, iz prvih nastane mleto meso.

The Battle for Middle-Earth
založnik: Electronic Arts
objavljeno: Joker 138
januar 2005

83
igra se lepo
uživantsko večigralstvo in posamezni spopadi
gromozanske, čeljust spuščajoče bitke
ubijalska izvedba
spreminjanje dogodkov iz knjige in filmov
veliko igranja za svoj SIT
razpotegnjeni kampanji z mnogo enoličnimi nalogami in bednima koncema
manko preživetvenega nagona pri prijateljskih enotah
občutek že videnega

 
 
 
sorodni članki