Revija Joker - Deus Ex: Mankind Divided

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Deus Ex: Mankind Divided
Deus Ex: Mankind Divided

Aggressor se ga nalije s češkim pivom in omotičen ponesreči podre nekaj sten. Pardon. Da bi se odkupil, pretepe lokalne gangsterje in jih zapre v kanalizacijo.

Sanjam, da se bo nekega dne ta narod dvignil in zaživel v samoumevnosti, da so vsi ljudje enakopravni.
Sanjam, da se bo nekega dne celo Češka, ki trpi v nepravičnosti in zatiranju, spremenila v oazo svobode in pravičnosti.
Sanjam, da bodo moji otroci nekega dne del naroda, ki jih ne bo presojal po njihovih kibernetskih izboljšavah, marveč po njihovem značaju.
Sanjam, danes.

Mankind Divided je nadaljevanje Human Revolutiona ter hkrati časovno prekvel enice in dvojke. Zato so bionične izboljšave tu še primitivnejše, očitnejše in takole molijo iz glav. Razen Jensenovih očal. Ta so absolutno vedno kul.

Deus Exov nikdar ni bilo strah načenjanja kočljivih družbenih dilem. Ta serija kiberpankovskih prvoosebnih iger nas že od začetkov neumorno potaplja v večplastne politične spletke in vprašanja narave človečnosti. Vse skupaj se je sicer rodilo, ker se je Warrenu Spectorju preprosto zdelo fajn, da bi v izvir­niku igralca zapletel v teorije zarot z vseh vetrov, od Iluminatov do Cone 51. Toda podobno kot fascinantne ideje zaživijo po svoje, je tudi Deus Exov uni­verzum prerasel v takšnega, ki je začel siliti iz pr­votno začrtanih okvirjev. To je še posebej moč ob­ču­titi v Mankind Divided, četrtem delu serije in drugem iz Eidosa Montreal, ki je brž­kone od dozdajš­njih najbolj samosvoj. Brez strahu: še vedno gre za navdušujoč spoj streljačine in frpjke z veliko ig­ral­če­ve svobode, postavljen v futurističen svet z droni in varnostniki, ki te obmetavajo z elektromagnetnimi granatami. Toda težišče je premaknjeno in ob­čutek je resnobnejši, temačnejši. Drugačen.

S pritiskom tipke se je moč zalepiti ob zidove in streljati s pogledom izza ramen. Toda zaklonu navkljub te znajo falotje dobro naciljati.

Ikarjev padec
“Okej, očitno si nek frajer, ker imaš prepustnico. Ampak to ne pomeni, da te bom lepo gledal. Poberi se mi izpred oči, žvenketalko.” Adam Jensen, kibernetsko izboljšani superagent, je dve leti po dogodkih trojke, Human Revolutiona, še vedno totalen badass. V kovinskih rokah skriva nanorezila, skače s stolpnic in z umetnimi očmi gleda skozi stene. Tak­­isto kadi kot Turek in se ne boji raka, ker mu sapnik filtrira nezdrave reči. (Tudi mastne prdce v dvigalih.) Pa še vedno ima tako hud suknjič, da grem z vlakom potovat samo zato, ker takrat špil lepo pokaže, kako stoično srepi v daljavo. Ne da bi se mu bilo med vožnjo treba držati za ročke. Ker je frajer. 

Prav vsa sovražna srečanja omogočajo neubojne rešitve. Običajno z vrsto orožij za omamljanje, kot je tale šokerski vsadek, ali celo s pogovarjanjem.

Toda v svetu Mankind Divideda, v letu Gospodovem 2029, Adam Jensen ni čislana, marveč v sp­loš­­­­­nem osovražena oseba, čeprav je v službi medna­rodne policijske organizacije Interpol. Zato, ker je ki­borg oziroma 'aug' – augmented person, z bionič­nimi nadgradnjami umetno izboljšan človek. Human Revolution se je namreč zaključil z največjo sa­botažo v človeški zgodovini, ko je zločesti signal po nareku Iluminatov v večini kiborgov sprožil slepo podivjanost, spričo katere so napadli in pobili ali poškodovali veliko nič hudega slutečih bližnjih. Raz­vitejša mesta, kjer je bilo nadgrajencev največ, so jo grdo skupila in Dubaj, preplavljen z delavci s tež­kimi gradbenimi bioničnimi vsadki za prenašanje masivnih tovorov, je postal množično grobišče, ki še v '29 smrdi po krvi in smrti. Incident, kakor imenujejo dogodek, ki je pustil milijone mrtvih, je globoko zarezal v zaupanje javnosti do tistih, ki so se odločili za strojne izbolj­ša­ve telesa – pa četudi kot posledico nesreče ali bolez­ni.
Sedem milijonov kiborgov, ki so preživeli pogrom, postane cilj izrazite sovražnosti, skozi katero se oblikuje novodobni apartheid. Tako hočejo ločiti one z vsadki in tiste brez, “da prvi ne bi drugim spet česa naredili.” Augi, ki jih običajna populacija zaničljivo kliče ropotalčki (clanks), so odrinjeni v geta in z večine javnih površin. Na vlakih morajo v lastne vagone in za gibanje po mestih potrebujejo mnogotere dovolilnice. Kot da ne zadostuje že to, da za nemoteno delovanje vsadkov potrebujejo stalne doze dragega zdravila neuropozyne, sicer začne telo hardver zavračati.

Praga je dejansko polna Čehov, ki govorijo in pišejo češko, kdo bi si mislil! Ulice bratsko slovanskega mesta so nam zato še tolikanj domačnejše.

Dve strani ograje
Praga, kjer se odvija velik del Mankind Divideda, je zato vse prej kot svetleča podoba srednjeevropske razvitosti, saj ščemeče spomni na Half-Lifov opresivni City 17. Pod bleš­čečimi pročelji bank brenčijo policijski droni, sicer simpatič­ne ulice sekajo železne kontrolne točke in miličnikov je skorajda toliko kot sprehajalcev. Pri tem gre za težko oklep­ljene oborožence, ki so pripravljeni na boj s tankovsko ofenzivo. Pred incidentom je bilo namreč to mesto eno naj­živah­nej­ših središč nadgrajenih osebkov, zato ga je grozljivi dogodek zelo prizadel. Če upoštevaš, da lahko augi s kovinskimi okončinami boksajo zidove in skačejo z balkonov, je op­remljenost policije lažje razumeti.
Za razliko od Mesta 17 ti varnostniki niso alienske sorte, marveč so zelo človeški – nagnjeni k zlorabi avtoritete. Ker je Jensen s svojimi v fris vsajenimi črnimi očali že navzven očiten kiborg, te nenehno ustavljajo in zahtevajo prepustnice. Zaradi statusa medvladnega agenta si zvečine nedotak­ljiv in potem zanalašč sedaš na vagone za naravneže, samo da razpizdiš nestrpneže. Drugi popravljeni ljudje pa niso tako srečni. Nenehno so podvrženi pritiskom in na ulici vidiš spontana varnostna pretipavanja ter aretacije. Kiborgi so zaradi težavnega iskanja služb in zapravljanja za zdravila potisnjeni v nižji sloj, ki se zapira v hiše ali zateka v revnejše četrti, stran od oči. Ali pa so getoizirani v Golem Cityju, velikem slumu blizu Prage, ki je drugo igrino urbano središče.
V prejšnjih Deus Exih si takšne drobce okoliškega utripa spoznaval iz poročil in pogovorov. Tu pa vseobsegajoča nestrpnost buta iz malone sleherne scene, dokler ni že prav nadležna. A tako je v bistvu prav, saj družbena segregacija pač ni prijetna, če si na depriviligirani strani. Treba je reči le, da ta temačna nota malo poduši tiste klasične grandiozne mahinacije korporacij iz prejšnjih delov. Mankind Divided se manj ukvarja z vplivom skritih centrov moči, kot so Iluminati, in več s tem, kako udarijo navadnega človeka.

Ena sama napačna beseda je dovolj, da moraš sredi ulice potegniti šibrenico na plan. Nakar bežiš še pred policijo, ki sploh ne ločuje med strelci!

Skozi ulice in jaške
Ko sprva stopiš iz praškega stanovanja, so v vseh smereh vidni stop znaki in ograje ... kar pa slehernega veterana serije zgolj podžge, da skuša najti pot mimo, pod ali skozi njih. In tu futuristična češka prestolnica docela navduši. Ozke uličice se odvijejo do kontejnerjev, s katerih je moč skočiti na nadzidke in od tam skozi kakšno okno. Ali do trgovinic, ki imajo v ozadju zapahnjena vrata z računalniško klju­čav­nico, ki kar sama kliče, da se je lotimo. Oziroma se kon­čajo s pokrovom kanalizacije, pod katerim se skriva svet podzemlja s klošarji in laboratoriji za varjenje drog. Prehodi, prezračevalniki in mostički skozinskoz prepredajo četrti velikosti ljubljanskega starega središča z okolico. Področje je razdeljeno na dve karti, spojeni s podzemno železnico. Gre za precej večji hub, kot sta Detroit in Hengsha iz predhodnika, dočim je barakarski Golem City manjši, obstranski.

Način breach ima takšen, jako posrečen stiliziran videz. Glavna naloga je kraja podatkov iz kvadrastih strežnikov, kakršen je za naslednjimi vrati.

To je tisti klasični Deus Ex, kjer vlomiš sosedu v stanovanje, mu izprazniš vse platoje s češkim pivom in sef za stensko sliko ter smukneš skozi prezračevalni ja­šek navzdol, nakar se naslednji trenutek znajdeš v podzemni garaži trdno zastražene banke, z mitralješkimi stolpiči pred nosom. Ker v tem svetu so te stvari pač tako povezane in se v kanalizaciji ne skriva govno, marveč skrivne baze teroristov. Ej, to je aksiom. Vlamljati moreš čisto poljubno, a običajno te na takšne odročne lokacije pošiljajo stranski kvesti, ki se jih tare. Ali celo samo čenče, ki jih tvoje superobčutljivo uho ujame na ulici. Šele s temi zgodbami mesto z vsemi svojimi st­rahovi in travmami zares zaživi, saj se loti mnogih usod, ki so jih tragično zaznamovali časi po Incidentu. Hkrati v bistvu predstavljajo večino igre, saj obsegajo približno štirikrat toliko vsebine kot osrednja pripovedna nit! Mankind Divided vdihne Deus Exovemu svobodnjaštvu novo dimenzijo, saj ga je brezveze igrati, če nisi pripravljen vtikati nosu v vsak kot, tudi oziroma predvsem samoiniciativno. Kdor je radovedne baže, se bo na čeških počitnicah počutil naravnost imenitno, ker ti intrigantne skrivnosti delijo kot lokalni diler heroin.

Večino strelnega orožja je moč nadgrajevati in puškam nadevati dodatke, kot so dušilniki poka, laserski namerilniki in povečana zaloga municije.

Besede bolijo
V večino prostorov se je moč prebiti na več načinov. Če je pred teboj nevarna prasketajoča elektrika, potrebuješ razvit vsadek za zaščito pred električnim udarom. Ni pa nujno, če v sosednji steni rentgenske oči odkrijejo šibkost, nakar jo zrušiš z dobro merjenim udarcem in si napraviš bližnjico. Ključavnice sefa se moreš lotiti neposredno, ali nemara kombinacijo najti z nekaj obračanja predalov okoli – ali v lastnikovem računalniku. Hekanje je podobno kot v Human Revolutionu: izometrična strateška miniigrica, v kateri si prisvajaš mape sistema, dokler ne dospeš do izvornega (root) sektorja in prevzameš nadzora nad mašino. Na poti ti stojijo skriti požarni zidovi in če te obramba izvoha, sproži alarm. 
V kolikor so na poti ljudje, šele postane zares zanimivo. Ker je Jensen mož postave in kljub emočrnini prav fajn družba, ne kaže slehernega problema reše­vati s kroglo med oči, saj tedaj dobiš za vrat celotno mesto. Pogovor je precej ustreznejša opcija, pa še strelivo prihraniš. In cinični možakar v črnem je sposoben iz rokava stresati takšne, da padaš s stola. V dia­logih so na voljo do štirje odgovori, ki segajo od žaljivih do laskavih in ključno vplivajo na izplene kvestov ali smeri, v katere se bodo odvili. Važna novost je, da se lahko besedno lotiš šefovskih karakterjev, namesto da bi bil omejen na nasilje kot v trojki! V kolikor imaš vklopljen tozadevni modul, ti vsadek pomembnejšega sogovornika analizira in svetuje okoli pogovornih izbir. Takšni jezikalni dvoboji so ponekod še bolj napeti kot pokanje, predvsem pa odprejo mož­nosti, ki jih drugače ne uzreš, ker mrtvi osebki pač bolj malo vplivajo na prihodnost.

Z metanjem mimogrednih predmetov je moč privabiti stražarje, da se lo­čijo od kameradov, nakar jih izza hrbta potihem zakolješ. Ali vsaj uspavaš.

Po drugi plati špil ne pozna kakšnega formalnega sistema karme kot na primer Fallouti in si pri odločit­vah, ki jih nihče ne vidi, čisto svoboden. To pomeni, sleherniku lahko povsem mirne duše do kraja izpraz­niš stanovanje, tudi če na njegovem računalniku najdeš podatek, da se mora prodajati za stanarino. Nadalje Praga in Golem City kljub odličnemu vzdušju nista pravi simulaciji življenja in prehod v noč je denimo skriptan, prebivalci pa živijo zgolj navidez. Če lastnemu pilotu vdreš v skrbno zakamuflirano varno sobo in mu brskaš po naj­večjih skrivnostih, te ne bo nekaj ur pozneje vrgel s helikopterja. To izkušnjo malo otopi, četudi predvsem zato, ker so ostali elementi okolice tako luštno napravljeni.

Že res, da je Jensen superčlovek, toda pod kožo je poleg kovine še vedno kri. Na začetku igre te takšna situacija z več sovragi hitro stane glave.

Kiborška okrog kepe
Ko vse ostalo odpove, moraš vendarle pritisniti petelina in ga držati, dokler na drugi strani cevi nič več ne stoji pokonci. In tu je Jensen zaradi bioničnih vsadkov strašljivo učinkovit. Napraviti se more nevidnega in policistom v fris kazati osle; dvigniti hladilnik in ga vreči falotu v naročje; s sistemom tajfun razmetati mo­rilske bombice v krogu okoli sebe; in še in še. Kot v trojki nadgradnje odklepaš z izkušenjskimi točka­mi, kar je v novejših Deus Exih glavni način napredovanja lika. Toda že kmalu po začetku Jensen ugotovi, da mu je po koncu Human Revolutiona nekdo naskrivaj v telo vgradil dodatne eksperimentalne igrač­ke. Kot je upočasnjevanje časa. Ali brezžično hekanje na daljavo. Pa v podlahti vgrajen taser, ki grupno omamlja sovrage. A preden se začneš manično krohotati, moraš vedeti, da je vklapljanje teh augmentov tvegano, saj te pregrevajo in posledično poškodujejo, če hkrati ne izklopiš katerega od starih. 

Ogovoriš lahko sleherno humanoidno bitje na ulicah in za takšnimi čeb­ljanji se skrivajo tudi kvesti. Ne moreš pa prijateljic noči odpeljati v noč.

Ker so eksperimentalni umotvori hudo učinkoviti in si jih želiš, moraš na začetku v telesu izvajati rošade, ki dejansko od tebe zahtevajo umne odločitve. Šele kasneje, ko potom dodatne nadgradnje sistem malo sprostiš, si jih lahko omis­liš več. Takrat Jensen postopno postane še hujši uživaški hodeči tank in v drugi polovici igre se tudi z gručami nevarnejših nasprotnikov dobesedno poigravaš. Celo v primeru, da se jih lotiš pacifistično, neubojno, saj plinske granate, s prirejenim tajfunom vred, serijsko uspavajo vse pred teboj. Kar niti ni napačno, ker se igra tako precej razvije. Spo­čet­ka, ko si ranljiv in je že par nasprotnikov nevaren, se nam­reč dosti poslužuješ tiholazenja. Običajno v tretjeosebnem načinu čepenja v zaklonu, ki ti omogoča boljši pregled. Stiskanje za zidce je moč izkoristiti tudi za streljanje, vendar je to še vedno kanec nerodno. Mankind Divided je pri reše­ta­nju bliže čistokrvni streljanki kot Gears of Warom, saj se je iz prve osebe lažje bojevati.
Kasnejši nasprotniki so kar pasji, saj se navadnim policistom in gangsterjem pridružijo bojevniki v eksooklepih in sovražni kiborgi, ki se jih je treba lotiti na posebne načine. Najprej z izbiro streliva, kot je protioklepno ali elektromagnetno za onesposabljanje strojev. Kljub temu se sovragi ne razvijejo dosti, saj v bistvu nikdar ne srečamo tako potentnih kiborgov, kot je Jensen, da bi nevidni delali kroge okoli nas in nam metali radiatorje v glavo. Nasploh niso neki možganski hrusti. Namečkoma bi terjal bolj raznolike pihalnike, saj poleg standardnih avtomatskih pušk, pištol in šibrovk med eksotiko najdeš kvečjemu metalec granat. Toda po drugi plati ta slabost zaradi svežih bioničnih vsadkov ne boli zelo, saj imaš navsezadnje arzenal vgrajen v roke. 

Hodečih minišefov v eksooklepih ne moreš uspavati izza hrbta (lahko pa poskušaš, kar je smešno). Zato potrebuješ stalno zalogo prebojnih izstrelkov.

Slepe ulice
Toliko besed o praških ulicah, pa nisem še ničesar povedal o tem, kaj Jensena tja sploh pripelje! Osrednjo štorijo puš­čam za konec iz banalnega razloga: enostavno ni kaj prida. Nezaslišano! Kaj pa počno Rockefellerji in lizardmeni, ki nad nas sipajo chemtraile in izvajajo zarote s patrijami, o če­mer smo na veliko razglabljali v preteklih dogodivšči­nah? Še vedno so tu in zaplet ima precejšen potencial: nesojeni kiborški junak je specialec Interpolove vojaške enote TF29, predhodnice Unatca iz enice, in istočas­no sodelavec podtalne hekerske skupine Juggernaut Collective, ki se bori proti Iluminatom – stricem iz ozadja, ki so zakuhali večino lumparij. To pomeni, da si dvojni agent, kar te ponekod v resnici pahne v izbiro med služenjem policiji in odpadnikom, kar zna dosti vplivati na finale in več možnih koncev! A ta rdeča nit je prekratka in preplitva glede na sloves serije, da bi se mogla preplesti v pravo vase srkajočo prigodo. Ko odstraniš zadnjega šefa, ki je hkrati prvi konkretno mo­čen, in meniš, da se je igra dobro začela, doživiš neprijetno spoznanje, da je Mankind Divideda v bistvu konec. Safr, stari.
Tudi zato pravim, da je štirica med vsemi najbolj samosvoj Deus Ex. Medtem ko je bila v prejšnjih zgodba glavni element, ki je vlekel dalje, je tu v resnici postranska zadolžitev med tem, ko kolovratiš po Pragi in skozi okna špegaš ljudem v spalnice. To samo zase niti ne bi bilo napak, če bi bil naslov deležen zaokroženih zaključkov, saj je celokupno v njem za prek petdeset ur prav fejst vsebine. Še dodatna se skriva v povsem ločenem modusu breach. Ta ima obliko krajših samostojnih misij, kot so v nekaterih Call of Dutyjih covert opsi. V breachu igraš vlogo superhekerja, ki v ob­rambni sistem megabanke vdira v okolju navidezne res­nič­nosti. Pri tem uporabljaš jako podoben lik z vgrajenimi izbolj­šavami in zalogo strelnega orožja, kot je Jensen, in proti­vdorna obramba je sestavljena iz vojakov ter dronov. Toda breach odstrani govorance in raziskovanje ter pristope omeji na boj z neposrednimi pomagali, kot sta šunjanje in hekanje. Stopnje so tako malo ugankarske in malo bojevalne, z uspehi pa odklepaš tako močnejše veščine kot zahtevnejše levele. Ta hip je reč še dokaj osnovna in naj bi jo stalno razširjali, se pa da z njo zamotiti za nekaj uric.

Spisek augmentacij vsebuje vse od hekerskih do filtrov dihanja in stabilizatorjev streljanja. Pobeljena je deveterica eksperimentalnih nadgradenj.

Šibki člen?
Iztek Mankind Divideda te pusti nekoliko nepote­šenega, 'visečega' in z neprijetnim občutkom, da so dosti reči na silo prihranili bodisi za neizbežni tretji del Jensenove pustolovščine, bodisi za kak DLC. Sploh ker si je Square Enix privoščil več ne­umnosti in denimo dolpotegljivo vsebino veže na eno shranjeno pozicijo. Če začneš z drugo, si ob njo. Upam, da se motim in je štorija podhranjena zgolj zato, ker so se trudili z okolico, kakrš­no v ig­rah redko uzreš. Ter da kanijo breachu dodati še veliko mesa. Ali bioničnih nadgradenj. Sicer jim bom prišel v črnih očalih strmet skozi okno.

Deus Ex: Mankind Divided
založnik: Eidos Montreal / Square Enix
objavljeno: Joker 278
september 2016

84
vzdušne praške ulice
skrivnosti v vsaki luknji
eksperimentalne veščine
večplastna, glo­boka igra
način breach
Jensenov plašč
kratka, mlahava zgodba
umetna pamet ni napredovala
nekaj DLC-neumnosti
okvirčki:

Kiborgi med nami