Revija Joker - Zelda: The Minish Cap

IGROVJE
stranka » igrovje » gameboy advance » Zelda: The Minish Cap
Zelda: The Minish Cap

Sneti

Zelda se nepoučenemu bržkone zdi malce butasta in otročja akcijska frpjka, kjer nek fante zamahuje po pošastkih iz Baby Centra ter se zraven dere kot jesihar, nakar neznosno simpatično govoriči s še bolj neznosno simpatičnimi liki in pocukrano rešuje luštkane uganke. Vendar je serija, ki prebiva na Nintendovih sistemih, galaktično daleč od trapaste. Nenehno povedana zgodba o princesi Zeldi, ki predstavlja Luč, nedolžnem fantu Linku, ki uteleša človeka (Prometeja), in venomer porajajočem se Zlu je čudovito preprosta, a večna, ter pravljično nesmrtna, medtem ko malodane isto velja za način igranja. Iskanje naravnih elementov za izpopolnjenje takisto venomernega čarobnega meča, čvek, sekljanje nebodijihtreba, raba predmetov in možganov za premagovanje puzel - vse je vedno tu, ponavadi z ravno prav variacije in ne preveč pretresljivih novosti (okarina iz Ocarina of Time, vetrna piščal in potovanje po vodi iz The Wind Wakerja, časovne mahinacije iz A Link to the Past, četveroigralstvo iz Four Swords), da deluje tako znano kot sveže. Da, Zelda je samozadosten, pazljivo oblikovan, tradicionalen svet, tako kot Dungeons & Dragons in Final Fantasy. Navidezna hecnost ročne konzolice pri tem ni nobena ovira.
The Minish Cap, Linkovo najnovejšo avanturo, so ustvarili pri Capcomu, ne pri Nintendu, vendar se izdelovalec, ki je bil itak vzhičen nad to izjemno častjo, ni drznil izneveriti pričakovanemu receptu. Zato se špil začne, nadaljuje in konča na tipičen način: Link se zbudi, Zelda je v nevarnosti, Link nabere elemente, skuje meč in skuša razbiti negativca (tokrat je to vešč, ki skozi prevaro zadobi mogočne sposobnosti - prispodoba je menda jasna). Tako kot v izvirniku iz serije

Šefovje ni niti pod razno tako zafrknjeno kot v A Link to the Past. Čemur bodo mnogi celo hvaležni.
NES Classics in A Link to the Past junačka po deželi Hyrule vodimo iz ptičje perspektive. Pri tem navduši grafika s pazljivo narisanimi notranjostmi stavb in fantastično animacijo glavnega lika. Risankasti vpliv Wind Wakerja z gamecuba je nespregledljiv in svet je tako čaroben ter privlačen prav po zaslugi izredne podobe.
In kakšen je pričakovani kavelj pri igranju? Tokrat je to pomanjševanje. Link se lahko na določenih krajih s pomočjo pokrivala iz naslova zdruzne na velikost bolhe, s čimer pridobi sposobnost dostopa do raznoraznih prehodkov, sobic in ječ, v katerih je vse guliversko večje, od dežnih kapelj do pikapolonic. Pristop ni tako skrajen kot epsko spreminjanje v Majora's Mask in v bistvu nudi raziskovanje še enega, minaturnega sveta, ki obstaja v okviru večjega. To pomeni nemalo obiskovanja enih in istih prostorov v dveh oblikah, kar zna malce zamoriti, in se ne čuti posebej prelomno. Takisto ni baš morilska novost nabiranje kosov amuletov, ki jih pri različnih likih ali na določenih lok

Poglavitna finta nove Zelde je kapa, ki jo ima Link na glavi in ki ga miniaturizira. Pršice ahoj!
acijah združimo z ustreznimi drugimi deli, nakar se razkrije kaka skrivnost. Je pa igranje vsekakor nadvse privlačno in nalezljivo. Izvzemši tradicionalen manko namigov, kam iti in kaj storiti (na kakih dveh krajih je to problem, saj napreduješ ne zaradi pameti, temveč bolj sreče), je The Minish Cap obrtniško spretno, pazljivo vkup dana frpjska pustolovščina. Uganke so povečini kar zahtevne - zopet pravim, ne pustite se prevarati Zeldinemu risankastemu videzu, kajti to so špili za pametne odraščajoče in velike, ne majhne otroke - ter nucajo veliko logičnega sklepanja, raziskovanja in poskušanja. Nakar se počiš po čelu in si zadovoljen, da si našel rešitev. In čeprav je začetek kar preveč tradicionalen, v nadaljevanju odkrivaš vedno več izvirnosti, ki ti na ustnice privabi nasmešek: vetrovni vsesovalnik, ki omogoči prevažanje z listom po vodi, preobračajoča palica, krtove zapestnice, zmerom boljše temnice, ki sčasoma postanejo že kar genialne. Bi pa bili šefi lahko težji in bi ne jemali toliko zamisli iz Wind Wakerja.
The Minish Cap ni eksperiment, ki bi postavil na glavo Zeldin univerzum in predstavljal radikalen odcep od začrtane smeri, vendar navduši z vsesplošno prijetnostjo. Kak element bi lahko bil bolje zastavljen, reset določenih puzel zahteva preveč dela in tisti, ki so vajeni nepopustljivosti A Link to the Past, bodo igro morda imeli za prelahko. Toda v splošnem je to dvajseturna zadevščina, ki te zgrabi in te ne izpusti, dokler Zelda in Hyrule nista rešena; nakar hočeš več, hočeš nov cikel, nov pisani ples. Nič bati, prišel bo.

Zelda: The Minish Cap
Nintendo za gameboy advance
objavljeno: Joker 138
januar 2005

86