Revija Joker - Rive

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Rive
Rive

Sneti na izust našteje ducat referenc, ki mu jih servira ta hrumeča arkada. A radost ima grenak priokus, ko tvorcem za vedno pomaha v slovo.

Holandska garažna firmica Two Tribes ne sodi med prepoznavnejše v poslu, zato ob novici, da zapušča področje videoiger, tla ne bodo erodirala od poplave solza obupanega občestva. Smo pa otožni tisti, ki poznamo njihov zanimivi, simpatični in inovativni opus, od risankave miselnice s čiknom Toki Tori do prisrčne taktičnice Swords & Soldiers. Zdaj se bo končal, kajti divja arkada Rive je imenu ustrezno ('trgati srce, razcepiti, razklati') njihova zadnja igra. Tričlanski studio meni, da na eni strani ne more več tekmovati s poplavo novih iger, na drugi pa se ni sposoben prilagoditi spremenjenim pravilom igre. A morda je špil tako dober prav zato, ker so vanj vložili vse svoje znanje in ideje ter se niso ukvarjali s črnimi mislimi na prihodnost v branži.

Opaaa, so se Irem in Tresure končno zmigali in naredili nov R-Type oziroma Gradius? Nak, le Rive se začne kot poklon njima in se k temu še večkrat vrne.

Strelnik plus skočnik
Venomer od strani gledani Rive se že začne vznemirljivo, z vesoljskim tankom, ki na poti do sumljive vesoljske križarke uleti v polje smrtonosnih astero­idov. Po njem šviga kot nabrit in po zgledu twin stick shooterjev z miško ali desno gobico strelja v polnem krogu. Toda ko se prebije izmed skalovja in se vštuli v orjaško medzvezdno plovilo, se izkaže, da ne bo šlo za gol šuter. Ob vklopu gravitacije namreč pajkasti tank presenetljivo sede na tla in se gomazeč odpravi naprej, kot bi šlo za futuristični insekt. Mogoče za robotsko kobilico, saj je naprava posrečeno okroglastega dizajna sposobna visokega in celo dvojnega skoka. 

Kroglotank privzeto vsebuje hekerski žarek, s katerim odpira vrata in na svojo stran pridobiva module ter robote. Označujeta ga upočasnitev in zelenilo.

Tako se oklepniček odpravi na raziskovanje širne kovinske notranjosti, ki žal ni peskovniško odprta ali urejena po zakonitostih metroidvanije, da bi nedostopne dele zapored odklepal z najdenimi predmeti. Pot je na žalost docela linearna, pri čemer je vsebina ostro ločena na stopnje, z vmesnimi zatemnitvami in sporočili o točkovnem izidu. Taka staromodnost se zdi zamujena priložnost, saj bi bilo razprostranjeno plovilo kot nalašč za pravo raziskovanje, kot smo spomladi videli v odličnem Axiom Vergu. Zaradi tega se tudi nadgrajevanje posebnih orožij, kot sta roj raket in šotganka, med misijami čuti nekoliko omejeno.

Rive kot "riveting", "napeto"
Ampak izdelek to krovno pomanjkljivost nadomešča na področjih, ki res štejejo: zabavnosti, razgibanosti in udarnosti. Gre za skrajno adrenalinsko arkado, ki tempo umiri le za krajša obdobja in ji skorajda ne zmanjka idej, kako te presenetiti s čim novim oziroma sveže zmiksanim starim. Še najbolj tipična situacija je, ko uletiš v novo sobano, vrata se zapro in naskočijo te tehnološki sovražniki, od rdečeučnih kovinskih netopirjev prek sledilnih robotejev do miniranih samohodk. Eh, klasika, porečeš. Okej, kaj pa, ko se jih moraš s 360-stopinjskim re­še­tanjem iz zveste strojnice znebiti tako, da se pri tem ogibaš orjaškim krožnim žagam in smrtonosnim laserskim žarkom? Ko isto počneš nad in pod vodno gladino, kjer ne moreš streljati? Ko se ti gibalno polje skrči na mehur, viseč sredi ničesar, kamor te skušajo zriniti raketni ovni? Ko moraš za preživetje napade odbijati na strehi drvečega vlaka? Toliko o klasiki :).

Letečneži so nemalokrat zaščiteni s pregrado, od katere se odbije vse, zato moraš počakati na pravi trenutek. Ritem, človek. Aja, pa pod vodo orožja ne delujejo.

To nikakor niso vsa presenečenja. Obilica jih je pri skakalni plati, kjer moraš recimo sredi padcev sprožati hekerski žarek, s katerim prevzemaš nadzor nad sondami (udarjalna, zdravilna, strelska). Pri okoljski, saj se znajdeš na številnih ozadjih, od vsemirske zunanjosti prek kanalizacije do nadzornega centra in vlakovne postaje. Pri ugankarski, koder je treba pravilno pretikati stikala in ugotoviti, kako prinesti okoli premočne sovrage. In navsezadnje pri zgodbeni, kjer ukvarjanje s čudaško nadzorno umetno pametjo zgradi večplastno fabulo. Osrednja kleč je ta, da ne izkusiš še dobro enega pristopa, že ga zamenja drugi, in ko se vrneš k nečemu, kar ti je kobajagi jasno, avtorji zamenjajo sestavine, spremenijo zaporedje ali ti zavdajo kako drugače. Zato se zdi, da Rivovih pet, šest ur traja dvakrat toliko, tako bogato so Nizozemci naphali ta samotarski špil. Med drugim s speedrunnerskim in enokreditnim modusom ter spletnimi lestvicami.

"Like in an obscure Japanese shooter!" se v igri priduša risankavi bradatež, in res je dosti scen takih, kot bi brskali po ropotarnici žanra. Le da so avtorji iz Evrope.

"Hudo, kot v Star Foxu!" 
No, in seveda zato, ker umiraš po tekočem traku. Kakor je Rive zanimiv, je tudi nepopustljiv. Spo­čet­ka gre, a v drugi polovici je heca konec in pod jeznoritimi capinskimi naskoki ter okrutnimi pastmi crkuješ kot za stavo. Sicer je nadaljevalnih točk obilo in življenj neskočno ter na razpolago je več težav­nosti. Toda kaj ti to pomaga, če ne moreš čez posebej zajebano sekvenco, kjer je treba na desetinko sekunde natančno izvesti niz skokov ali brez napak zaši­bati skozi vedno ožji prehod, sicer te kovinski strop stre kot hrošča? Obvoza ni, lahkega modusa in pomoči takisto ne. Rive bodo tako končali predvsem vešči oziroma izkušeni igralci. 

Je pa res, da je naslov namenjen prav takim. Posebej tistim s kilometrino, ki bodo od njega odnesli največ. V vsebini lahko sicer zlahka uživaš brez posebnega znanja o področju videoiger. A pri tem zg­rešiš kopico namigov, referenc, šal in prispodob, ki igri dajejo poseben okus in jo spremenijo v nekak­šen fetiš za hardcore igralce. Na pripovednem nivoju se režiš ob samozavedajočih se izjavah bradatega geeka v tanku, ki se z robotskim overlordom meni o tem, kakšne špile imata rada, in okolico ter dogodke secira s tem znanjem v mislih. "Vau, tole je kot hodniška streljanka!" "Še dobro, da gledam od st­rani in streljam ritensko. Ne vem, kako prvoosebni­ki preživijo." Če igro pavziraš po smrti, vidiš amigin guru meditation error, v temnih koridorjih slišiš pritožbe o preživetvenem hororju in občutek imaš, da si veliko kosov okolice že nekje videl. Si to ti, Super Meat Boy? Z igralne perspektive pa občutiš nešteto spoštljivo povzetih vplivov. Med njimi so Geometry Wars, Velocity in celo večni Tetris. Um ti eksplodira, ko vidiš, kako elegantno je padanje tetrominov vkomponirano v strelsko-skakalno akcijo. Kljub zazrtosti v preteklost pa je lastnih idej in prepoznavnih elementov zadosti. Prav tako ni pikslasto čiptjunaste estetike, marveč sodobna poligonska grafika z mnogimi učinki in vzdušno elektronsko glasbo.

Tulipanski priboljšek 
Sladka točka, na kateri Rive najbolj vžge, je sicer precej drobna. Da ga dojameš v polnosti, moraš biti spreten, izkušen arkadnež z veliko širine in kilometrine, najraje v japanskih šuterjih včerajšnjika. Ostali ne bodo deležni polne izkušnje. Grajam tudi malce rutinske šefovske obračune, kjer raketni megaoven in zaščitena desantna ladja niso na nivoju ostale vsebine. Toda če si stranka, ki so si jo zamislili v Amersfoortu na Nizozemskem, boš deležen dvorazsežne poslastice deluks. Take, ki je bila kljub odhodu avtorjev s prizorišča že deležna več nadgradenj, kot so vsakodnevni izzivi in bojne arene. Tribovce bomo pogrešali, kajti z njimi odhaja romantika.

Na nekaterih mestih, verjetno tudi v plavžu, boš ugonobljen serijsko. Špil ve, da te drka v glavo, nakar te še zbada s ciničnimi sporočili, kot je A boš že stisnil knof?

Rive
založnik: The Two Tribes
objavljeno: Joker 282
januar 2017

84
nepopustljivo kopitljajoča mešani­ca akcijskih pristopov
praznovanje igralske sedanjosti in zgodovine
suh, samozavedajoč se humor
škoda, da ni odprtega sveta
adios, neznalski in nespretni