Revija Joker - Gravity Rush 2

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Gravity Rush 2
Gravity Rush 2

Sneti ima rad mačke in muce, le­teče in ležeče. Tale mu pa zavda.

Dodobra smo vajeni v tesne trikoje odetih herojev in heroin, ki si kot prvo postavko na spisku dolžnosti vnaprej zapišejo 'Pomagaj človeštvu'. Rešimoževstvo in rešiženstvo imajo zapisano v DNK ter jih definira na malodane vseh ravneh. Dobrodušna vrsta superjunaka je znana po vsem svetu in izdelke z ustreznim tonom dobivamo celo z Japonske, čeprav njihovi pri­jemi botrujejo svojstvenemu okusu. Takemu, s kakršnim je postregel prvi Gravity Rush.
V tej igri, ki je sprva domovala na viti in kasneje v olepšani obliki prišla na PS4, smo kot leteča mladenka Kat čistili odprto mesto pokvarjenih vla­darjev. Vendar punca ni raketno frčala kot Supergirl, marveč je zaradi magične sposobnos­ti bolj ’padala’ v želeno smer, celo navz­gor, vmes pa se ustavljala in zavijala. Tudi borila se je, predvsem tako, da je z visokimi petkami kot topovska krogla letela v črne spake z občutljivimi toč­kami. Občutek je bil precej svojstven, saj se zaradi prostorske dezorientacije nismo nikdar docela počutili v sedlu. A manko perfektne kontrole je prispeval edinstven čar in deloval na metaforični ravni, ker take so pač ženske. Zmagali smo le, če nam je uspelo Kat nadzorovati na tak način, da se je počutila svobodno …

Kat je mlada coprnica, ki ji čarobni maček daje posebno sposobnost padanja skozi zrak, ne glede na to, kje je zares dol. Na ta način se premikaš po velikem, odprtem mestu.

V čarovniško deželo
Začetek neposrednega nadaljevanja bo za igralce prvenca izpadel čudaško, saj se vsled učinka gravitacijske nevihte znajdemo med hecnimi ru­še­vinami, kjer nabiramo kristale. A kmalu se vr­ne­mo v znano metropolo med oblaki Hekseville, ki je med našo odsotnostjo dodobra zrasla in postala bolj navdušujoča. Žal se isto ni pripetilo z zgodbo, ki vnovič nastaja predvsem skozi lične stripovske strani z besedilom, govorjenim v izmišljenem jeziku. Večplastna, dokaj kompleks­na, prispodobna štorija je bila močna plat prvenca in je obravnavala težke teme, od umazanosti politike do iskanja sebe in analize bivanja. Fabula v dvojki se osredotoča na premagovanje druž­be­nih delitev med razredi, ki sobivajo v Heksevillu, pri čemer pozabi domala na vse ostalo. 

Začetnemu črnemu kostimčku se kmalu pridruži rdeča obleka džezovske dive, ki jo dobiš v finem prizoru Katkinega petja. To pa nikakor še niso vsi odklenljivi gvanti!

Nekako izven žarometov je celo sama dekla Kat, ki je bila v enici bolj simpatična in življenjska. Še vedno je sicer radostna in poskočna, vendar sedaj na poti do obračunov z dežurnimi tirani ubogih siromakov komajda najde čas za humorno pripombo ali debato s podpornim likom. Teh je takisto bolj malo in so za nameček zvečine pobrani iz enice. V njej je punca opremljala čumnato v kanalizaciji, se pretegovala med zbujanjem in z izrazitim navdušenjem raziskovala mesto. Vse to je izpuhtelo na rovaš čimprejšnje akcije in bolj nabrekle štorije, ki na kraju pove manj kot predhodna. Nemalokrat me je imelo, da bi razvlečene stripovske panele kar preskočil, kar se mi prej ni zgodilo niti enkrat. Ja, manj je včasih več. 

Čeprav lahko stojiš na tleh in brcaš, je bistveno bolj učinkovit postopek ta, da med letenjem sprožiš zaletavanje v tarčo. Žal tudi tu nagaja kamera, mlatež pa je plitek.

Hujšanje in debeljenje
Verjetno me je pri tem enostavno imelo, da bi se čimprej vrnil v predelani Hekseville, ki je zdaj resnično paša za oči in čute. Gre za mesto med oblaki, ki ga tvori niz tematsko obarvanih otokov. Peš ali leté se je moč podati domala kamorkoli, od osrednjega otoka s tržnico in pristaniščem prek ločenih bogataških dvorcev do slumov daleč spodaj. Nad prizoriščem visi sprva nedostopna, ogromna vojaška trdnjava, tu so ruševine z dragocenimi kristali, razpoke v resničnosti pa omogočajo selitev v nekoliko morasto dimenzijo. Kamorkoli se podaš, okolica jemlje sapo, naj bo z golo velikostjo, kjer med otoki včasih drveče frčiš po minuto in več, ali z edinstvenim grafičnim slogom. Nekaj posebnega je Gravity Rushev svetli, židani, a tudi mrakobni in preteči svet. Postavljen je na tanko linijo med realnost in sanjavost, med magijo in tehnologijo, kjer se med navadnimi ljudmi sprehajajo coprnice z zvezdnimi živalmi, črnikaste pošasti Neviji, oboroženi stražarji in vojaški roboti. Sicer gre za metanje številnih že videnosti v en kotel, toda nastala jed je unikatna in okusna. Hkrati spodobno nadgradi vizijo iz enice, ki je bila omejena s skromno močjo PS vite. Playstation 4 je avtorjem nasprotno dovolil, da so razširili krila. 

Spopadi postajajo vse bolj bombastični, vendar nabor Katkinih sposobnosti temu na žalost ne sledi. Od prve do zadnje minute Nevije garbaš pretežno enako.

Taisto velja za Kat, ki ni več omejena le na en slog 'letenja'. Temelj je dobro staro padanje, ki se mu kljub početni nenavadnosti kmalu privadiš. Kat ob pritisku na gumb omahne v zamegljeno drvenje proti želenemu cilju, medtem pa se radostno prekopicuje in vidno uživa. Resda je omejena s količino gravitacijske moči, a ta se po sekundi ali dveh padanja obnovi. Takisto zmore hojo po vsakršni ravni površini, naj bo postavljena postrani ali navpik, in celo surfersko drsenje. Z le-tem najlaže pobere povsod razmetane energijske kosce, ki jih vlaga v odklepanje novih veščin in krepitev starih. Prinaša pa nadaljevanje še dva gravitacijska sloga: takega, kjer dekle postane lahko kot peresce in je uporabno za zelo dolge skoke ter lov na hitre, zmikljive sovražnike, ker onakega, kjer se obteži in siloviteje mlati. Ob tem si je moč nadeti številne talismane, ki okrepijo te in one sposobnosti, na primer dajo več življenjske energije. Japonec = rpg, nimaš kaj.

Ko večjega sovraga zadosti poškoduješ, lahko sprožiš samodejno usmrtitveno animacijo. V njej Kat sama ali v družbi z Raven spako spektakularno pokonča.

Fly me to the Moon
Na krovni, idejni ravni je Gravity Rush 2 zanimiv špil, bolj kot enica, ki ji je nekoliko primanjkovalo raznolikosti v opravilih. Premočrtno nanizane zgodbene misije tvorijo rdečo nit, ki ti naloži številne zadolžitve. Daleč od tega, da bi samo nabiral kris­tale, špilal kurirčka in bil varuh prebivalstva. S spraševanjem ljudi slediš lopovom, trudiš se ostati skrit, re­šu­ješ zapornike, loviš balone, iščeš izginule ladje in še in še. Pri tem obiščeš vse predele sveta in se dodobra privadiš tako gibanju kot bojevanju. Sproti se ti odpre plejada stranskih zadolžitev, v katerih skušaš v tekmi s posnetkom nekoga drugega čimhitreje opraviti z barabini, nakar se rezultat zapiše na spletno les­tev. (Večigralstva sicer ni, naslov je samotarski.) Nabiraš tudi no­ve talismane, dragulje in oblačila ter se greš lov na zaklad, kjer prisluškuješ zvokom in se tako bližaš skrinji z dragotinami. Dejansko se je marsikdaj prijetneje kot oprav­ljati temeljno zaporedje sneti s ketne in raziskati bazen neobveznega. 

Svet med oblaki je odraz našega. Zgoraj so bogataške vile, kjer se premožni vsakodnevno dolgočasijo, spopad pa umazane, smrdljive favele za neprivilegirane.

Je pa res, da je slednji manjši in plitkejši kot v zahodnjaških prvakih odprtosvetovnega 'žanra'. Nalog je številčno dosti, vendar se začno po ustroju in namenu kmalu precej ponavljati, kot bi moral v Grand Theft Autu stalno zgolj dirkati in streljati nebodijihtreba. Prav tako bore malo vplivaš na svet, ki je statičen in neživljenjski. Lutkasto animirani ljudje na glavnem otoku rutinsko tavajo, ulice pa so prazne in otete dogajanja. Kaj šele stransko otočje, kjer pred hiško sem ter tja kdo sedi, vse ostalo pa je zapuščeno. V enici na viti je to šlo razumeti, v dvojki na PS4 pač ne. Najbolj pa me je nadaljevanje razočaralo po bojevalni plati. Ne terjam, da je vsak špil s coprnico v glavni vlogi napreden kot Bayonetta, čeprav bi bilo to res kul. Toda kar se mlatenja tiče, je GR2 skoraj povsem na ravni enice, ki je bila vznemirljiva, a definitivno ne globoka. Spopadi so zdaj bolj raznoliki in predvsem večji, saj uletijo dobesedno kolosalni Neviji, pa tudi roboti so kar nabriti. A na kraju gre le za to, da švigaš po nebu, se zaletavaš in spet švigaš, kar postane tekom blizu petnajsturne igre kar enolično. 

Sanjavo-morasta dimenzija, ki obstaja vzporedno z resnično, daruje prvi alternativni gravitacijski slog, kjer heroina postane nenavadno lahna. Uporaben je malokrat.

Prehiter naval
Kljub temu bi Gravity Rushu 2 prisodil sedmico, če me ne bi s tehnične plati tako zafrkaval. Nažirajo že dostikrat nejasni cilji misij, saj igra slabo razloži, kaj se dogaja. Nato so tu hrošči, ki so mi večkrat skvarili napredek v večdelni misiji, ki znajo trajati po pol ure in več. Tiho­­lazenje je bedno in nima enega samega naprednega gradnika. Največji minus pa je katastrofalna kamera, s katero se boriš dlje in jače kot s katerimkoli sovražnikom; zaradi nje mi je bilo na več mestih dobesedno slabo. Dokler si na odprtem, nekako gre, čeprav je stalno ravnanje pogleda tudi tam naporno. Zlasti v topgunovskih bojih z manjšimi šefi, ki besno drvijo okrog tebe. V zaprtih, količkaj tesnih prostorih, kamor te igra rada pos­tav­lja v drugi polovici, pa se oko nenehoma postavlja preblizu, se samodejno suče in spastično trza. Mnogokrat se zara­di tega ujameš med skalo in kanaljo, nakar si deležen pogleda v Katino telo, kar je veliko manj seksi, kot se sliši. Sicer razumem prirojeno kaotičnost sistema, na katerem špil temelji. A to daleč presega vsakršno zabavnost in prijetnost. 

Na trenutke zna biti špil že kar malce srhljiv, vendar pri tem županu večina groze odpade na upravljanje s kamero v dokaj tesnem prostoru. In še na poti do njega!

Res neverjetno, da se je treba s čim takim ubadati leta 2017 v visokoproračunskem, polnocenovnem naslovu, ki bi bil brez tovrstnih kapric soliden. Tako pa moram za to akcijsko avanturo dati mnenje, da počakaj na znižanje oziroma morebitno vsebinsko ali izvedbeno zaplato. Edinstvena superjunaškost, Katine mačkaste sposobnosti in fina estetika gor ali dol – če te ima, da bi med igranjem ugriznil v joypad, ne more biti vse v redu! 

Gravity Rush 2
Sony za playstation 4
objavljeno: Joker 283
februar 2017

69
okvirčki:

Demoni ali daemoni?