Revija Joker - Moto Racer 4

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Moto Racer 4
Moto Racer 4

LordFebo ga tako piči po dveh kolesih, da vidi le svoj hrbet!

300 na uro in po zadnjem kolesu! V ovinek! Med tovornjakoma!! V nasprotno smer!!! Moto Racer 4 je v meni prebudil miniflorjane ali kaj so že tiste jedijske amebe, ki ti dajejo Silen potencial in zavoljo katerih je Ani lahko fural tatooinsko formulo. Drugače ne znam razložiti, da ob tako brzinskem slalomu med avtomobili, ob katerem mi zavest plapola sto metrov za mopedom, uspem zadeti še rampo za skok čez rečno strugo. Tale igra že v prvih etapah zarosi zrkla, nakar jih uviha, dokler šestdesetkrat na sekundo prestreljene oči ne kričijo napomagaj. Če si šleva, popustiš in greš igrat kaj počasnejšega, recimo Wipeout. Toda vztrajanje daje rezultate. Drvenje do neke mere odpušča stike z og­rajo in izvoze s ceste, motorji pa se pri priči nagnejo z ene strani na drugo. Ko se naučiš filigranskega premikanja gobice za dolge ovinke in izogibanje prometu, motocikel na avtocesti ni več kot odbijajoča se kroglica v marjanici. Divjanje s pocestniki in kroskami po raznolikih krajinah postane uživaški izziv.

Divljenja nad okolico Moto Racer ne pozna. Pri 275 kilometrih na uro in po zadnjem kolesu gledaš le cesto, pa še to komajda dojemaš. Špil je res hiter, a uživaški.

Zajahaj svojo hondo!
Serijo mopedščin Moto Racer je spočel izdelek pariške hiše Delphine leta 1997. To je bila tisti čas kakovostnoplodna delavnica, ki je pričela s klasičnimi pustolovščinami, nakar nas je presenetila z nepozabno grafično akcijo Another World. Sledilo je manj stilizirano, a igralno kompleksnejše nadaljevanje Flashback, ki se je v Guinnessove anale vpisalo kot najbolj prodajan francoski špil. Kasneje so Delfini ustvarili še Darkstone, izvrsten klon Diabla. Vmes pa so za demonstracijo svoje širine izdelali tri Moto Racerje, katerih prva dva sta kar memorabilna. Enka je docela osvojila naše uredništvo – v Jokerju 43 je dobila 88 – in smo jo velikokrat igrali LAN-druženjih. V Idriji, recimo, do koder je bilo mnogo ovinkov. Že takrat, na prvih pentiumih brez 3D-pospeševanja grafike, je igra letela kot sneta sekira. Od Seginega Super Hang-Ona ni bilo tako izvrstne motociklistične arkade. Turbo do daske! Ajd, skini tu dasku! 

Štirica je ravno tako francoska, toda ne od istih ljudi. A vseeno jim je uspelo ustvariti čistokrvni Moto Racer, kakršnega imam v spominu. Špil ni postal nekaj čisto drugega, marveč ostaja enostaven združek dveh slogov mopediranja. Z neprestanim tišča­njem turba, kajpakda. Ta ima po novem par ekstra možnosti, ki dodatno pospešijo pospešek. Prav tako so v šodrastem modusu dodani zračni triki, ki nadalje višajo hitrost. Takih malih nadgradenj je še nekaj, med njimi izboljševanje motocikla in suvanje sotekmovalcev, vendar ni prenaphanosti in posiljenosti s svežimi možnostmi. Vključen je razdeljen zaslon, ki bo zagotovo prodal kak izvod več, medtem ko je spletni multi možen celo v enajst. Ker se računalniško vodeni dirkači ne obnašajo prav nič življenjsko in praktično nikoli ne padejo, je drvenje z živimi lederšerifi precej bolj napeto in do cilja neodločeno. Dodana je še eksperimentalna VR-možnost v posamičnih dirkah, toda grafika je švoh in privlačnosti ni. Baje avtorji kanijo komponento za šlem dodelati, vendar dvomim, da se jim bo posrečilo.

Kros skoki niso višek akrobacij, saj je trikov le par. A superman, kan kan in slične figure dajejo pospešek ob pristanku. In v Moto Racerju se vse vrti okoli pospeška!

Prehiti kavasaki!
Proge sicer niso prav nič fantazijske, a tudi povsem normalne ne. Mnogo je skakalnic, suhih korit in cepitev. Omembe vrednega dogajanja po okoliških puščavah ali gozdovih ni, saj po njem ni potrebe. Osredotočenost je na hrbet dirkača in vitje ceste pred njim. Že pogled na zemljevid zna pri cestnih motorjih botrovati napaki. Te lahko rezultirajo bodisi v časovni izgubi na rovaš drg­njenja po plankah ali zavoza v pesek, bodisi v čelnem zabitju v redek promet ali izletu v prepad. Krosiranje je po drugi strani po­časnejše, a zavoljo tega nič lažje. Piste so ozke, ovinkarjenje nema­tematično in premikanje izrazito triosno. Zračne karafeke niso same sebi namen, saj dajejo bonus pike in turbo. Padci so v tem načinu redki, ampak na času se pozna vsaka zavora, celo ne­idealen pristanek ob skoku. Gonje čez drn in strn so speljane skozi slikovite terene, recimo letalsko pokopališče in džunglo s templji. Oba razreda, ki  sestojita iz osmerice različnoterenskih prog, imata svoj privlak. Težko bi se odločil za omiljenega, je pa kros gotovo manj jezljiv.  

Prvih nekaj rund je čisto nesposobnih in špil se zdi kot generična dirkačina slabega nadzora. Toda zasilno obvladanje pride dovolj naglo, nakar se Moto Racer 4 izkaže za lepo presenečenje. Stane vsega 30 evrov, za kar nudi dovolj kilometrov in raznolikih pristopov. Da mopedi nimajo licenc, marveč zgolj vidno spominjajo na kavasakije in motoguzzije, ne moti. Grafika na slikah je precej bedna, a podoba je pač podrejena 60 fpsom, ne bogatiji. Sem pa pogrešal duhca, posnetek najboljšega kroga; zaradi njegovega izostanka ni mogoče pošiljati rekordov oziroma izzivov prijateljem. Prav tako bi si želel kakšno krajšo stezo in dirkališče ter bolj eleganten multi brez dolgih čakanj. In kariera, ki sicer ni linearna in daje zvezdico tudi za tretje mesto, bi lahko bila še bolj sproščena. Pogoji za napredovanje so ipak kar zajebani in pretirano ponavljanje ene in iste dirke zna po mojem komu prej priskutiti kot stimulirati. Ampak če / ko znaš, se da mojstrsko vijugati in sčasoma gas pozna le vrednost 1, medtem ko brzino v resnici določa knof za turbo. Zato ne bi imel nič proti 400 na uro! 

Razdeljeni zaslon zna ustvariti nekaj sokavčne zabave. Škoda pa, da ni duhca, ki je v arkadah vedno koristil lovu na rekorde. Prav tako bi v dirkačinah moralo biti privzeto pošiljanje časov prijateljem.

Moto Racer 4
Artefacts Studio za playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 283
februar 2017

75