Revija Joker - Resident Evil 7

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Resident Evil 7
Resident Evil 7

Medtem ko Sneti v mislih spleta povezave z drugimi Evili, prsti in krvni obtok delajo nadure. Na obare in vampe bo odslej gledal bistveno drugače.

Utopično je pričakovati, da bo tako dolgometražna serija, kot je Resident Evil, s sedmim delom osrednjega niza postregla z nečim napredno imenitnim, kar bi preseglo ali celo pretvorilo klišeje. Jasno, kajti Nevidno zlo je na njih utemeljeno! Zombiji, vanje spreminjajoči virus, zlobne korporacije, biološka orožja, osamljeni junaki in junakinje, strici iz ozadja … Pa zapuščene vile z zapletenim notranjim ustrojem, uganke, nevarni spaki, okultna znamenja, čezlesni ljudje in otipljiv srh. Vse iz druge povedi smo v nizu že videli in nam je vnovič servirano v sedmici, le da tokrat iz prvoosebnega pogleda. Ter s svežo, sprva ostro zamejeno zgodbo, za katero se izkaže, da se vklopi v širši RE-univerzum in ga vsaj do neke mere izvleče iz prostega teka okrog večne korporacije Umbrella.

Familija iz biblijskega pasu je nadvse gostoljubna. Škoda le, da ti postreže s človeškimi vampi! V njihovih telesih in glavah se skriva nekaj, kar je zavdalo tudi tvoji izvoljenki, da o tebi odslej razmišlja kot o hrastovini za posek.

Južni niso gladki
Hudo je, če ti nekje v močvirjih ameriške zvezne države Louisiana izgine baba, in morda še huje, če ti čez tri leta pošlje video, iz katerega sklepaš, da je še živa. Kakopak oddirjaš na lokacijo – pustimo ob strani, zakaj to zamolčiš oblastem, kajti razmišljati o vzrokih in logiki je v grozljivkah na splošno kontraproduktivno – in sam samcat hrabro vstopiš v navidez zapuščeno propadajočo hišo. Napaka. V njej naletiš na prifuknjeno rdečevratno familijo Baker, ki žre organe ugrabljencev, kriči o smrti in momlja o Njej, ki bo uničila vse. Ali nekaj takega, koga briga, ko se spotikaš po praznih hodnikih, krvaviš iz odrezane roke in v kleti naletiš na črvivo trupelce. V prvem štuku pa na po vsem sodeč mumificirano staro mater na invalidskem vozičku. O fuj. 
Toda norost se s tem šele začenja, kajti kot ti mora postati jasno že po pol ure, je posredi nekaj nadnaravnega. Nekaj, kar je obsedlo telesa in ume južnjaške familije ter jo spremenilo v pošasti, ki so človeške le še na zunaj. Frišna nevarnost za svet je morebiti še hujša od starega virusa T, saj bradati pater familias Jack hitro dokaže, da v boju proti njej ne pomagajo ne ogenj ne tradicionalni streli v glavo. Halucinacija in regeneracija sta ključni besedi prikritega zla, ki je preželo hišo in dodobra zagrozi prišleku. Tebi.

Gnila vila
Čeprav tokrat prvič v seriji neprestano igraš iz oči, je občutek sila zvest prvotnemu Evilu. Tistemu, ki je stavil na samotno grozo, preden ga je odneslo v strelske vode. Bajta, ki je sprva videti majhna, se izkaže za graščino, polno sprva nedostopnih, a medsebojno povezanih predelov, ki jih na več mestih nelinearno raziskuješ. Dostop do njih si odpreš z iskanjem ključev za zaklenjene duri in posebnih emblemov, kot so kovinske pasje glave. Ter z reševanjem tipskih residentevilovskih ugank, kjer je treba v svetlobi iz projektorja obračati kipec, dokler se na steni ne pojavi senca živali, objekte zavrteti v pravilnem vrstnem redu ali na oltar postaviti želeni predmet. 
Te zlagaš v sila omejeni inventar, preostanek pa kakor v prvencu shranjuješ v varnih sobah, tokrat v kasetofon namesto na pisalni stroj. Na srečo omejenih 'trakov' ni več. Med naokoli razmetano robo najdeš starodavne kovance, zdravilne zeli in tekočine, ki jih me­šaš v bolj potentne arcnije. Takisto je tu municija za kar lepo zalogo orožij, od sekire in pipca do pištole, puške in bruhala plamenov. A streliva v splošnem ni dosti, zato je treba z njim biti pazljiv. To je velika razlika glede na epizode od štirice dalje, sploh na RE6, ki je mutiral v hollywoodsko akcijado s pretepi in rešetalskimi obračuni, vrednimi Johna Wicka. Čeprav se mi ta špil osebno ni zdel slab, so bili avtorji mnenja, da so se zaplezali. Od tod vrnitev h koreninam.

Bojevanja je obilo, tako proti bakterijskim mutantom s čekani, ki ne poznajo zobne nitke, kot fotru, ki se smeji plamenom. Višja kot je težavnost, manj je streliva in obližev za rane ter bolj se moraš truditi z natančnim merjenjem.

Nehvaležni gost
Če odšteješ druščino Marelinih specialcev in tretjeosebnost, se ti dejansko zdi, da si padel v direktno nadaljevanje enice. Vstalih kadavrov ni na spregled, zato pa v nedrjih vile in širše na barjanskem posestvu, kjer recimo odkriješ nasedlo ladjo, najdeš drugačno grozo: več vrst črnikavih plesnivcev, ki so mutacijsko nastali iz pobitih žrtev nore družine. Nekatere od daleč še zmerom humanoidne nakaze te napadajo s kremplji, druge skačejo nate, tretje te skušajo pobruhati. Številčno jih je manj kot starih trupelc, psov in pajkov, a so močne. Zato je treba dobro ciljati, najraje v betice ali ude, ki lahko odpadejo. Na nižji in običajni težavnosti, ki sta odprti spočetka, to ni večji problem. Na odklepljivi zahtevnosti madhouse pač je, in tu se RE7 izkaže za pošteno preživetvenico, kjer štejeta malodane vsak patron in koreninica. 

A še nevarnejši in grozljivejši od bakterijskih monstrumov so člani familije, ki se neprestano pojavljajo. Po možnosti ravno tedaj, ko ti zmanjkuje lekadolov in petard. Prideš v kopalnico, pobereš stuf … in skozi vrata se primaje napol uni­čeni foter Jack z lopato v roki. Tisti, ki si ga malo prej zrešetal, povozil, eksplodiral in poscal. Sicer se premika počasi, toda če te zgrabi, se ti ne piše nič dob­rega. Prav tako te zna loviti in te vmes besedno zajebavati ter patruljirati. Medtem njegova zmešana žena na več mestih neumorno lazi za tabo z brlivko v roki in moraš pred njo skrivati. Ker je familija vsled zla v zaodrju domala nesmrtna, dolgo časa vžge samo beg. Vendar sčasoma le dobiš priložnost, da poravnaš račune, in sicer v šefovskih bitkah, kjer porabiš nekajkrat toliko municije kot v vsem dogajanju predtem, saj so zmutirani rednecki prave gobe za krogle. Ti boji so dolgi, polni kroženja in izmikanja ter ne vsebujejo QTEjev. Niso pa prav kompleksni in so mi šli v bistvu na jetra, saj so razpršili siceršnjo grozljivo tesnobo. Nasploh se špil proti koncu že začne spreminjati v nažigačino in s tem bržda nakaže pot, ki jo bo ubrala osmica. Znabiti gre celo za neke vrste mehki reboot, kjer bo obvezni RE8 napram sedmici (ta se prodaja odlično) kot dvojka v primerjavi z enko. Kakšnih petnajst ur oddaljeni konec že cika na to.

Občasno te zna RE7 dvigniti s stola, bodisi z vještico, ki pokuka skozi režo, bodisi s plesnivcem, ki te naskoči. Vzdušje še izboljšaš s šlemom PSVR, s katerim lahko preigraš ves RE7. Čelade za PC pa še niso podprte.

Krompir in človeški šnicel
Striktno samotarski Resident Evil 7 je solidna grozljivka s taktičnim elementom pazljive uporabe nabranega, na splošno mračnim, mestoma bizarnim vzdušjem in efektivnimi trenutki strahogroze. Plesnivkoti so jako neprijetni sovragi in več kot dostojno nadomestijo zlajnane zombaklje, sploh na najvišji težavnosti, kjer spoštuješ slehernega. Fino je tudi, da se tempo spreminja, saj se bojna področja izmenjujejo s takimi, kjer zadihaš in se posvetiš miselnim orehom ter raziskovanju. Pa čeprav se ti med slednjim nenehno zdi, da na koncu hodnika vidiš enega od zblojenih kmetavzov. 
Vendar igro na poti do odličnosti ustavi prav zgledovanje po naravi serije Nevidno zlo. Klišeji so znova in namenoma njeno bistvo, namesto da bi bili stopni­ce do nečesa višjega in večjega. Vse, s čimer postreže RE7, je že videno, bodi­si v teh igrah bodisi drugod. Ob krovni štimungi južnjaških lunatikov v moč­vir­ju, ki ugrabljajo ljudi in jih kuhajo, sem se zgolj nasmehnil. Kje sem že videl ta film? Hm, povsod! Takisto sem zavijal z očmi ob postavah, ki se pojavijo v vid­nem polju in gredo za vogal, nakar jih ni več, in podobnih utrujenostih. Zvočna plat je poenostavljena, niti mi ni ugajala grafika, ki je zamegljena in nepodrobna. Osebe so videti kot voščene lutke in vse je prekrito z ne­ko mokroto. Naj bo v podzemlju, da pa je cela hiša videti, kot bi jo poškropil, je brez zveze.  
Špil enostavno bistveno bolj zanima klanjanje preteklosti kot pogled v prihodnost. Ne terjam inoviranja na vseh področjih, a po urah residentovskih fint in for, od tečno omejenega ruzaka do tlačenj točno določenih reči na točno dolo­če­ne piedestale in iskanj ključev za strohnela vrata, mi je ta tradicionalni sis­tem začel nekoliko presedati. Takisto je bilo premalo UAU-trenutkov v slogu segnitih psov, ki uletijo skozi okna, in veletarantele, ki ti cepne na glavo. Predvsem pa naslov ne gradi srhljive, nemočne atmosfere kot denimo Amnesia in Evil Within, marveč raje poudarja cenene trike. Nihaš od celokupne ogrože­nos­ti do nezanemarljive založenosti s krepelci ter strelivom. Taki so pač Resident Evili in sedmica je kljub prvoosebnosti njihov polnomasten, polnokrvno komercialen primerek. Zabaval in tresel se boš, naprednosti in sladokusja pak tu ne išči.

Ena plat igre je umirjena, raziskovalna in uganke reševalna. V soju žarometa denimo sučeš takle lesen kipec, ki si ga našel med žvarovino v banji. Drugi obraz pa je adrenalinsko napet, kar prispevajo zlasti šefovski boji.

Resident Evil 7
založnik: Capcom
objavljeno: Joker 283
februar 2017

73
tesnobna, napeta atmosfera
vznemirljivi obračuni s plesnivci in kmetavzi
ljubitelji serije bodo navdušeni
gleda nazaj na­mesto naprej
naslanjanje na klišeje
nevšečna podoba in nenavdihnjena slušnost

 
 
sorodni članki