Revija Joker - For Honor

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » For Honor
For Honor

Sneti komaj čaka naslednji poklic: slovenski kmjet s cepcem, velnico in pralco!

Borilne igre so mi bržkone najljubša zvrst, toda slep bi moral biti, da bi prezrl enostavno dejstvo – st­ra­šans­ko jim manjka inoviranja. Velika večina se zgleduje po japonskih avtomatnih klasikah, tako da vedno znova nadzorujemo lik v pogledu od strani ali v 3D-areni, kjer brez poškodb, krvavenj ter zlomov pobiramo energijo nas­­protniku. Prihajajoča Injustice 2 in Tekken 7 se bosta v srži igrala tako kot dedka Street Fighter in Virtua Fighter. Presenetljivo to velja tudi za marsikakšen špil, kjer so liki oboroženi. Je Soul Calibur bistveno drugačen od Dead or Aliva? Kje pa, le doseg je večji in pristopi temu ustrezni. A vsi le ne gojijo te štimunge. Tokijci so pred časom udejanjili Bushido Blade, kjer je mogel samuraj sovraga potolči z enim samim preciznim zamahom katane. Evropejci pa imamo tak stil, kjer sta jeklo in železo mnogo bolj smrtonosna od pesti, še bistveno bolj radi. Tradicijo, ki jo tvorijo naslovi v slogu Die by the Sword, Chivalry in Mount & Blade, zdaj podaljšuje For Honor.

For Honor je visokoproračunska večigralska sekljačina z nebrzdanim česnenjem betic in paran­jem trebušnih tkiv, kakršna nadvse sede med japanske pretepaške arkade in vsakdanje streljanke.

Meč prekaša pero 
Izbrati najbolj medlo plat Za časti ni težko. Po tradiciji fajterščin je to enoigralstvo, predstavljeno v obliki treh zaporedoma odklepljivih kampanj. Vsaka sprta stran ima svojo, torej vitezi, samuraji in vikingi, in v sleherni nadzorujemo vnaprej določenega heroja, 'najmogočnejšega bojevnika na Zemlji'. Ja, okej. Skozi skupno osemnajst misij tvorijo pripoved o ravsanju, ki ga sproži glavna nasprotnica vseh, poveljnica Črnokamne legije Apollyon. Štorija je do neke mere zanimiva zato, ker s treh vidikov kaže, kako zlobnica manipulira z agresije polnimi mišičnjaki, ki ne vidijo dlje od lastnih šlemov. Tudi sama negativka ni tako črnobela, kot se spočetka zdi, in ima razloge za početje. Ni pa fabula noben presežek celo v žanru, kjer pripovedi ne slovijo po globini in naprednosti, in škoda, da je prav ona kriva za zoprno linearnost. Če bi rad igral z vikingi, boš moral najprej postati vitez, dočim so samuraji najbolj odmaknjeni.  

Vizuelno je For Honor na nivoju. Inačica za PS4 teče s tridesetimi sličicami v sekundi, tista za pro je malo lepša, a ne preskoči na 60 fps. Za slednjo gladkost je treba zagnati PCjevo verzijo.

Leseni dialogi, nerodne animacije, plitki liki, splošna cenenost in precej robotska pamet računalniških nasprotnikov pomenijo, da levji delež zanimivosti samotarstva leži v nagradah, ki jih nato unovčiš v večigralstvu, učenju bojnega sistema ter vznemirljivosti dogajanja. V misijah je treba osvojiti ali braniti trdnjavo, pri čemer se vsenaokrog rušijo zidovi, se koljejo napadalci in branilci ter z neba padajo ognjene krogle, očistiti področje sovražnih sil, se spopasti z brdavsom ali se prikrasti v palačo. Spektakla ne manjka, saj pogon izrisuje velike osebe z obilico podrobnosti, pri stikih kovine s telesi pa ne štedi z brizganjem krvi. Kdor je svojčas igral Barbariana predvsem zato, da je lahko nasprotniku odrobil glavo, bo prišel na svoj račun, kajti vdelane so številne usmrtitve. Vendar niso mortalkombatovsko zapretiravane, saj bojevnik pora­ženca zgolj efektivno in brez ceremonij obglavi, prebode ali mu raztrga goltanec. Oziroma pusti, da pogine od ran. Morbidnemu fetišizmu na bojnem polju pač ni prostora, saj nikdar ne veš, kdo te lahko od zadaj začopati, ko se mu vdajaš. In če te v multiplayerju lahko, te tudi bo.

Vitezi so znani pod nadimkom The Legion in kakor ostali dve frakciji zazdaj nudijo štiri heroje. Warden predstavlja uravnoteženo klaso vanguard, conqueror je tank (heavy), hibridni lawbringer vihti helebardo in drži nasprotnika proč od sebe, peacekeeper pa je hiter ašašin, ki se zmore skriti z radarja.

Manj je več
Način udejstvovanja, ki ga Ubisoft najbolj oglašuje, je grupni dominion. Na razširjenem prizorišču se spopadeta dve ekipi s po štirimi igralci, ki ena drugi battlefieldovsko zavzemata nadzorne točke in nabirata točke, dokler mera ni polna. Ob tem pod utrdbami, po dvoriščih, stopnicah, sobanah in obzidjih gomazijo čete navadnih soldatov, ki jih nadzoruje računalnik in so v hecni stilistični potezi nekoliko liliputanski. Da osvojiš ključno območje, se moraš prebiti skozi horde njih. Posamičen crkne, če ga grdo pog­le­daš, vendar te umejo družno ovirati do te mere, da ti spodleti, sploh če je med njimi kak sovražen junak. Ali dva. Ali trije, ki se družno spravijo nate in te, če nisi res dober ali ne pospraviš šil in kopit, po hitrem postopku spremenijo v trupelce. 

Tistih, ki imajo ta modus radi, je sodeč po obljudenosti nemalo. Vendar sem mnenja, da je dominion preveč kaotičen in zblojen, da bi zmogel For Honorjevo bojevanje prikazati v najlepši luči. Prizorišča so solidno oblikovana, taktike nekaj je in usklajena moštva imajo pošteno prednost. Toda rutinsko, dolgovezno gaženje po vojacljih, napol slepo udrihanje po herojih, ki se skrivajo za malimi prijateljčki in redno bežijo, ko jim spiješ zadosti energije, skupinsko rejpanje tistih, ki se sami znajdejo pred več človeškimi nasprotniki … To so pripetljaji, namenjeni instantni privlačnosti za gledalce YouTuba,  ki vidijo megaraztur in rečejo, uaaa, to moram imeti. Oziroma za­ču­ti­jo sorodnost s streljankami, ki jo uvajajo odklenljivi perki, od metanja dimnih bomb do proženja puščic. Takisto tu pride do izraza boljša oprema, ki jo dobiš po bitki oziroma jo kupiš za virtualno valuto; le-to služiš predvsem z izpolnjevanjem dnevnih kvestov v slogu 'odigraj nekaj partij tega in tega modusa'. Druga pot je, da v zaslon vržeš evre, nakar frajariš z nadmočnimi pritiklinami. A dejstvo je, da bo tak puvaški igralec v spopadu z bolj znalskim nasprotnikom popušil. Tolikanj bolj, kolikor se bo odmaknil od nagužvanega dominiona in njegovih variant 'skirmish' (skupinski deathmatch brez zavzemanja in malih vojačkov) ter 'elimination' (mrtvi ostanejo na tleh), in se približal elitnejšima načinoma. Tistima, kjer For Honor odvrže navlako in očiščen zasije.

Kakor v samotarskih obračunih vlada precejšen kaos, je nekoliko nestabilen tudi sam ustroj špila. To ni nujno slabo, saj avtorji stalno izboljšujejo ravnotežje in poslušajo kritike ter zamisli skupnosti.

Cepini in capini 
Duel in brawl poudarjata spopade eden na enega oziroma dveh proti dvema. Ker ni več gneče in so nadgradnje bistveno manj pomembne, ostanejo le štirje oziroma dva bojevnika na dokaj omejenem prostoru. Tako se je moč orenk naposled posvetiti bojnemu sistemu, ki mu Ubisoft pompozno pravi 'art of battle'. V osnovi je preprost: svojemu vojšča­ku, ki ga gledaš od zadaj in od strani, z desno gobico na joypadu odrejaš, ali bo z orožjem udaril z leve, z desne ali od zgoraj. Taiste smeri veljajo za ob­rambo, pri čemer je capina priporočljivo vzeti na muho s tiščanjem pe­telina, da ga imaš nenehno pred očmi. Napadi so lahko hitri in šibki ali močni in počasni, seveda jih je moč preusmerjati. Paziti je treba na razdaljo in gibanje ter ne pretiravati z opletanjem, saj se zadihaš, ker ti zma­njka vzdržljivosti (stamine). 

Vikingi se kličejo Warborn in imajo taisto razporeditev klas kot vitezi, torej po enega vanguarda, heavyja, assassina in hybrida. Slednjo predstavlja valkira, ki so jo po dominaciji v beti brutalno nerfali, nakar so jo spet dvignili vsaj na spodoben nivo. No, noben heroj ne ume priklicati zmaja in ladje.

To so osnove, ki jih v teku ur in ur učenja, prilagajanja, mojstrovanja ter študiranja detajlov nadgradiš z mnogočim. S prediranjem blokad, ne­ubranljivimi naskoki, prijemi, kom­binacijami in ranami, ki s pretekom časa srebajo energijo. Pa s študiranjem prizorišč, ki vsebujejo smrtonosne globeli, stopnice in ozke brvi. Ter preučevanjem nasprotnikovih poz, vzorcev in lastnosti lika, ki ga je vzel. Dvanajst jih je, po štiri za vsako frakcijo, in segajo od hitrih, žokajočih conarjev, kot je tokijski nobushi, prek ryujastih punčk za vse potrebe v slogu viteškega wardena do mogočnih, okornih tolkačev, kot je vikinški warlord, ter hibridov. Raznoliko so videzni, hitri in oboroženi, od sablje in meča prek buzdovana do kopja in japonske naginate. 

Začetniki naj učno uro ponovijo vsaj dvakrat in se nekaj časa merijo z boti, preden se podajo na linijo. Drugače jih na količkaj višjih rangih čaka takale usoda. Za štart priporočam kak večnamenski lik.

Gradniki tvorijo resnično globok borilni sistem, ki s preklici, omoticami, frame trapi in sličnimi tehničnimi termini veliko dolguje avtomatnim arkadam. Vendar to staro srž predstavi na bolj okruten, visceralen in boleč način. V For Honor dejansko občutiš silo za udarci, ko težek meč prileti v tvoj blok in te med pršenjem isker ter žvenketom kovine skorajda premakne z mesta. Ali ko ti krogla na verigi prišvisti mimo ušes, ko si ravno odplesal tri korake vstran, da ti srce v navalu adrenalina kar vztrepeta. Ko krepelce najde cilj, je vtis neprimerno silnejši kot v radoživih drkalicah tipa Soul Calibur. DNK si igra deli s številnimi naslovi, najbolj prepoznavno z Dark Souls, pa s prvoosebnim Chivalryjem. Vendar take fizičnosti in mogote drugod ni.

Samurajski nobushi opleta z naginato, ukrivljenim rezilom na dolgi palici, ki nasprotnika spravlja ob pamet z dosegom in povzročanjem krvavitev. Na drugem koncu spektra je težki shugoki z nazobčanim kijem ('kanabo'). Najboljši je po mojem vanguardni kensei z velemečem nodachijem.

Za slavo, za čast! 
Kapric ni tako malo, kar kupca postavi pred staro dilemo: izbrati inovativnost in nepopiljenost ali zgledovanje po starem in zglancanost? Povezovanje ne uporablja namenskih strežnikov, temveč neposredne povezave med igralci, kar vodi v neprijetno dosti prekinitev, ko ljudje odhajajo in jih nadomeščajo boti oziroma gre po zlu vsa tekma. Pri likih je še nekoliko premalo širine, saj manjka zanimivih orožij, na primer rapirja, dveh mečev, mesarice, gorjače; res pa je, da pride šest dodatnih, kupljivih tako s pravo kot navidezno valuto. Kampanja bi morala biti boljša tako po vsebini kot zgodbi, dočim so masovni načini, kot je dominion, preveč zmedeni za dolgoročno zanimivost. Definitivno manjka ureditev, kjer bi se dalo na razdeljenem zaslonu ali kako drugače spopasti na eni konzoli. Globalna spletna vojna med frakcijami za ozemlja pa se mi ni zdela zadosti podprta in privlačna. 
Toda igro velja pohvaliti, ker je sveža in zabavna, ob čemer nudi nemalo borilne globine ter posledično dolgotrajne zanimivosti. Ob tem se kot novost podaja na neusvojeno, tržno negotovo področje. Biti nestandardna srednjeveška mlatilnica za polno ceno v času, ko so v ospredju streljanje teroristov, brezplačnost in večna nadaljevanja, ni najbolj ziheraška poslovna poteza. A Ubisoft si je upal, verjetno zaradi krovne priljubljenosti Igre prestolov. Morda je ravno For Honor tisto, kar iščeš, če rad fajtaš in ti uležane arkade presedajo. 

V načinu dominion vlada nepopisna gneča, saj se na bojnem polju znajde kar osem junakov (če človek odide, ga nadomesti bot) in množice malih drekcev pekcev. Te potiskajo frontno črto naprej in nazaj.

For Honor
založnik: Ubisoft
objavljeno: Joker 284
marec 2017

80