Revija Joker - Yakuza 0

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Yakuza 0
Yakuza 0

Sneti se ureže v prst in si potetovira levo ritnico. Beden jakuza, dober špil.

Znan kliše je, da Japonci nimajo originalnih idej, vendar znajo fantastično izpopolniti obstoječe. Vtis izvira iz njihovih barvnih televizorjev, ki so izboljšali ameriške, pa iz potovalnega sukalnika glasbenih trakov walkmana, ki je koncem sedemde­setih zmanjšal prenosni kasetnik. Toda v svetu iger so bili Tokijci zelo blizu zahodnemu pionirstvu odprtih svetov, kajti njihova Zelda (1986) in še prej Hydlide (1984) sta prišli le malo za 'našimi' prvaki tipa Elite in Mercenary. V Zeldi si lahko šel z junačkom Linkom domala kamorkoli, kar je sicer vodilo v smr­ti pod tacami premočnih sovragov, toda občutek je bil fenomenalen. Do te mere, da so se razvijalci ši­rom sveta zgledovali po njeni spuščenosti z vajeti.

To se je čez čas spremenilo, saj so se Zelde bolj povezale z zgodbo, tukajšnji Grand Theft Auto pa je postavil nove standarde. Prostost ni več zadostovala, bistveno je postalo, kaj vse lahko v virtualni dimenziji počneš. In tu so Japonci zaostali vsled fetiša na štorijo ter zavračanja nebrzdanega rešetanja (strelno orožje pri civilistu je tam še danes redkost). Red Dead Redemption, Far Cry, Just Cause, Assassin's Creed … Najslavnejši posnemovalci GTAja so zahodni, vključno z azijsko obarvanim Sleeping Dogs. Vobči popularnosti se še najbolj približa serija Yakuza, imenovana po japonskih gangsterjih, ki pa si izposodi le nekatere dele Velike tatvine. V najnovejšem delu, Yakuzi 0, občasno sicer imaš geteajevski občutek. A če pogledaš celostno izkušnjo, je to vse prej kot tokijski Vice City, temveč samosvoja kriminalna izkušnja. Taka, ki s čisto energijo preseže omejitve, ki jih nosi v sredici.

Yakuza 0 je igra z dvema likoma. Zgoraj gusarski Goro Majima nadzoruje osaško nočno četrt, spodaj pa gorilasti Kazuma Kiryu podnevi čisti tokijsko.

Baraba in pirat
Cifri ustrezno gre za preddel dolgometražnega niza (glej okvir), ki obelodani preteklost glavnega lika, gangsterja Kazuma Kiryuja. Sedemnajst let pred dogodki v enici je Kazuma v Tokiu ulična baraba, ki mu zavda ulični umor. Življenje se mu obrne na glavo, saj mafijska familija noče policijske pozornosti, v zakulisju pa se odvijajo umazane igre, povezane z visoko vrednostjo zemljišč v izmišljeni mestni četrti. Kazumov cilj je, da si opere ime in odstrani nože, usmerjene v hrbet svojega krušnega očeta, visokega oficirja v klanu. S tem so navdušenci nad serijo Yakuza deležni vpogleda v sam začetek in ozadje lika, ki ga že tako dolgo spremljajo. A to je šele polovica vsebine, kajti v izmenjujočih se poglavjih zgodbe prevzamemo nadzor nad alternativno osebo. To je Kiryujev dolgoletni znanec Goro Majima s prevezo čez uč, ki v Osaki fura obetaven nočni klub. 
Goro in Kazuma sta njega dni skupaj krave pasla, kot se reče, in čeprav njuni niti nista tesno prepleteni, je razkritje skupnih točk jako zanimivo. Isto velja za vso široko in globoko štorijo, ki si vzame čas, da se razvije skozi ducate ur. Tako Kazuma kot Goro sta vsak po svoje povezana z jakuzami, kar ju vodi v zmerom bolj kočljive situacije, dokler jima vse skupaj ne eksplodira v kremeniti faci. Čeprav sta oba za Japonca nenavadno postavna in čedna, širokih prsi in dolgih rok s kladivastimi pestmi, ju spor z mafijs­ki­mi voditelji in kažin z babo nepovratno zaznamuje. Nič čudnega, da se še v naslednjih epizodah mrščita.

Pretepanja je vsaj za polovico igre, tako da Y0 dostikrat daje vtis beatemupa v odprtem svetu. Popestrijo ga QTEjčki in posebne poteze.

Prijatelja noči
Osnovni igralni recept hitro postane jasen. Yakuza 0 se odvija na dveh izmišljenih, po resničnih mestnih četrtih umerjenih lokacijah. Po tokijskem predelu rdečih luči Kamurochu svobodno vandra Kazuma, po osaški ustreznici Sotenbori pa Goro. Prizorišči sta si slični – ponoči sta neonski in obljudeni ter podnevi nekako mrtvi in izpraznjeni. V primerjavi z velikanskimi območji v GTAjih ter novi Zeldi sta dokaj majhni, skrivata pa na širokih glavnih in zavitih stranskih ulicah vzdušno gnečo in številne ustanove, kamor je moč vstopiti. V štacunah kupiš pijačo in cajtenge, v restavracijah sneš suši, nudlje in hamburger, v karaoke barih se osramotiš z neposluhom. Naokoli postava veliko oseb, ki te prosijo za neobvezno pomoč v popestritev zgodbenemu vretenu, ki se odvija premočrtno. 
Sliši se po šimeljnu narejeno, toda Yakuza 0 je ipak samosvoj. Tu ne haraš po ulicah s pištolo, bazuko in še čim bolj odbitim v rokah, ne odtujuješ avtomobilov, ne garbaš kogarsibodi in se ne podaš v divjino, ker slednje ni. Niti ne skočiš na šinkansen ali rikšo v drugo četrt ali kraj, ker jih, uganil si, ni. Finta je v sle­denju pokazatelju za naslednjo osrednjo zadol­ži­tev ali iskanje nekega sprožilnika, pri čemer te na teh nevarnih ulicah stalno naskakujejo barabe. Teh ne postreliš, marveč jih je treba premlatiti ko vole, ker je karakungfu pač japonska pot in nadmočna zamenjava za smith & wesson. Na pot ti stopijo delinkventi, možje v črnem, pijanci, nadlegovalci nemoč­nih žrtev, ki jih lahko robinhudovsko rešiš ali pa tudi ne … Vsem tem moreš rebra šteti v ločenem arenskem modusu z internetnimi lestvicami, kjer pa nasprotnike vodi umetna pamet, saj je naslov enoigralski.

Medtem ko te vsakodnevna ulica ne obremenjuje pretirano s številčnostjo kanalj, te zgodba nemalokrat in vse pogosteje postavi nasproti pravim hordicam zagmašno napravljenih jakuz in drugih fajterjev. Da jih učinkovito nalomiš, se pri hecnih mojstrih, kot je belolasi čudak spodaj, učiš novih stilov in gibov.

Fu-jakuzi
Mlatenje je ena od goriščnic špila, saj ga je obilo tako v misijah kot izven njih. V prvem primeru je obvezno, v drugem načeloma ne, toda z bežanjem si ni­žaš možnosti v spopadih. V zameno za uspešno udrihanje namreč prejmeš predmete in jene, ki jih vložiš v krepitev Gora ali Kazuma in kupovanje novih potez v njunih borilnih slogih. Vsak jih ima po več in so razdeljene na take, ki se osredotočajo na hitrost in izmikanje, prek uravnoteženih do močnih ter počasnih. Kazuma je bolj normalen od dvojice, a zna kljub temu grabiti okoliške objekte in z njimi tepsti capine, naj bo to opeka, smetnjak ali poltonski harley davidson. Goro pa opleta s palico za baseball in breakdancersko muva, ob čemer se vedno znova nebeško zabavaš. Tako kot ob huronskih animacijah, ko tvoj borec nasprotnika prime za ksiht in ga kot vijak zavrti po zraku, ga brcne v rebra, da ga odnese deset metrov po ulici, ali mu s škornjem iz krokodiljega usnja pohodi žnable, da kri špricne kot iz lubenice. Občasno je treba stisniti kak gumb, kot veli navodilo na zaslonu, a QTEjev ni preveč. 

Dodeljevanje hostes v nočnem klubu je le ena od nenavadnih, pretežno nadvse uživantskih miniiger. Veliko jih je pretežih z japonskostjo, a saj je tak ves špil.

To so elementi, ki udrihanje razgibajo in naredijo bistveno znosnejšega, tako kot odklepanje svežih potez. Yakuza 0 je v goli srži erpejsko usmerjena prete­pačina, nagnjena v tlako, v katero so Japanci zaljub­ljeni. Od tod toliko ponavljajočih se spopadov kot v kakšnem azijskem igranju vlog, saj dejansko ne mine več kot pol minute, ne da bi ti kdo zatežil. Da nas­protnike največkrat vidiš, je slaba tolažba, saj cekine potrebuješ, zato se čiščenju čeveljčkov na reklcih premagancev ni modro preveč ogibati. A po drugi strani tepež ostane dovolj zanimiv. Predstavitveno je zelo filmski, igralno pa ne gre za slepi knofodrk, temveč moraš nemalokrat menjati slog. Sploh pri šefovskih nasprotnikih, kot je klanski vodja, pa ko te napadejo prave horde jakuz in tam, koder ne smeš preseči časovne omejitve. Ker ne moreš popri­je­ti za rešetalo ali katano, da bi vse pobil v nekaj sekundah, je treba blokirati, se ogibati in pametno izbirati žrtve. Orožje dobiš šele veliko kasneje v igri, in še to le za nekaj minut, ko iz avtomobila streljaš po talno-zračnih zasledovalcih v tradiciji lightgunovskih avtomatov. Nakar se povrneš k brawlanju, posejanem z lepimi vnaprej pripravljenimi animacijami in dolgimi dialogi v odličnem angleškem prevodu. Čveka je za krajši roman in včasih po deset minut pritiskaš X za naslednjo vrstico. Toda fabula, ki se zgradi, je vredna pozornosti in opcijskega nepreskakovanja. Prava mafijska drama je to, naphana z umori, izdajstvi in spletkami, le da v eksotičnem japonskem okolju.

Pri karaokah se liki radi spremenijo v nastopajoče v filmčkih. Pristno igralni avtomati pa so Space Harrier, Out Run, Fantasy Zone in Super Hang On.

Gejše za izposojo 
Prav dotično je zaslužno za poseben občutek. Špil je skozinskoz japanski, zaradi česar se tisti, ki ne čislajo Dežele vzhajajočega sonca, ne bodo imeli fino. Po eni strani je usmeritev vidna v osredotočanju na tamkajšnje gradnike, kot so očetovski odnos med šefi in podaniki pri jakuzah, barska dekleta, ki tam niso zato, da bi s strankami spala, temveč da jim pripravijo atraktiven večer, in podobno. Po drugi pa gre za tipično azijsko nihanje med skrajnostmi. Igra zna biti v enem trenutku resnobna in turobna, da je kaj, s crkoti dragih oseb in obeti mučenj v kleteh. Hvalabogu brez konkretnosti a la Trevor v GTA5. Nakar v naslednji misiji ali celo v okviru iste obrne ploščo in te zabava s karaokami, kjer se lik čisto vživi v vlogo rock pevca, odfukanimi spopadi mano a mano, kjer jih tolovaji mortalno skupijo s pnevmatiko ženskega kolesa, in neusahljivo zalogo hecnih stranskih nalog. Tam Kazuma in Goro večkrat kot ne nastopata kot klovna oziroma se udeležita bizarnih, občasno že prav nadrealističnih okoliščin. 

Res škoda, da nekoliko zastareli pogon ne zmore gladkega prehajanja med ulico in notranjostjo zgradb, kjer so restavracije, bari in totalno japanske štacune.

Prav tu, v oddihih od nekoliko grinderske rdeče niti, se Yakuza najbolj izkaže. Kakor sem v Final Fantasy XV užival v kuhanju obedov in druženju ekipe z ogledovanjem fotografij, sem tu komaj čakal, da bom deležen kakšne nove, izvirne zadolžitve. Ne gre le za igranje Seginih avtomatnih klasik. Pa za ostale miniigre, kot so ukvarjanje z nepremičninami, stave v ženskem wrestlingu, ribarjenje, dirkanje z avtomobilčki na daljinsko, disko ples, razporejanje hostes po mizah in nakazano drkanje na zbrane sličice mič­nih devojk. (Eni je nedvomno ime Temfuku Uza­di.) Še bolj so me navdušile samosvoje situacije: razdiral sem verigo mladoletnih prodajalk lastnega umazanega perila ('burusera'), posredoval pri davč­ni zakonodaji, se učil filmskega žargona, se menil s pederastom, ki rad v gatah tanca vsem na očeh, simuliral fanta neznani dečvi, da bi ji foter nehal težiti z zmenkarijami, snel plašnice z oči lokalni domini in pomagal fantu, ki so mu sunili izvod težko pričako­va­ne videoigre, za katero je dolge ure stal v vrsti. 

Podnevi sta tokijska in osaška četrt bistveno manj natrpani in videzno impresivni. Srečaš pa tudi v sončni luči nemalo dajalcev kvestov in nasilnežev, ki ti zatežijo.

Kot bi prispel na Narito
Ker Yakuza 0 traja ducate ur, nekatere njene pomanjkljivosti nažirajo bolj, kot bi v krajši igri. Predvsem mi je šlo na živce nerodno shranjevanje položaja, ki ga je treba vedno izvršiti na roko pri telefonskih aparatih (samodejnega ni) in tudi na PS4 zahteva večkratno potrjevanje iz dobe playstationa 3. Skrajno tečno. Takisto pogonu ne more biti v ponos, da si deležen prekinitve z včitavanjem ob slehernem vstopu v stavbo. Ob tem so nekateri dialogi govorjeni in drugi ne, kar ob veliki količini debatiranja izpade čudno. Pretepaška akcija se zna ponavljati in biti zaradi obilice ne prav različnih obraču­nov nekoliko enolična. Tisti, ki so vajeni zmerom bolj orjaških svetov, bodo nad dokaj majhnima področjema v Tokiu in Osaki bržda razočarani. Celokupna zasnova pa je ljubiteljem serije zdaj že dodobra znana in Y0 od nje ne odstopa. Več likov, zgodba, tepež, razvoj lika, stranske naloge, miniigre, to je to. Celo obe področji, Kamurocho in Sotenbori, smo že videli, in grafika na splošno ni nič posebnega. Pozna se hkratni razvoj za stari in novi playstation.  
A Zero ima veliko srce. Tepež vsled kinematografskega osredotočanja na spektakularne udarce ni nikdar postan, neonsko ulično vzdušje je kljub relativno majhnima četrtima sijajno, zgodbi pa se z upoš­te­vanjem noir zapuščine uspe dvigniti nad cenenost. Predvsem pa je špil zabaven in izviren, naj pleskaš stene s frisi barab, v plesišču odčitaš lekcijo Džoniju na Tri Volte ali kot namrgoden tetoviranec z zaplato čez oko sedeš za ritajočo mašino z Out Runom. Igraj Yakuzo, drugod tega ni. 

Yakuza 0
Sega za playstation 4
objavljeno: Joker 284
marec 2017

81
okvirčki:

Jake Yakuze