Revija Joker - Persona 5

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Persona 5
Persona 5

Sneti ugotovi, da mu je v igrici ime Joker. Usta se mu raztegnejo do ušes.

Letos se kakovostni japonski frpji usipljejo kot riž na poroki. Naj bo boybandovski Final Fantasy XV, postapokaliptično večkončni Nier: Automata, brutalni Nioh, tepežkarski Dragon Quest: Heroes II … More­biti bi lahko sem šteli celo Zeldo: Breath of the Wild, četudi je bolj akcijska avantura kot pravi erpege. A najbolj zanimivo je, da se vsi ti špili do neke mere poigravajo s pristopom, ki tako ni staromoden. Imaš torej te­ža­vo, če bi rad igral klasičen jrpg? Nikakor ne, kajti prav v to kategorijo se umesti težko pričakovana in upravičeno slavljena Persona 5. Igralno ta tretjeosebni potezni frp stavi na preizkušene vzorce, zato pa je napreden, celo eksperimentalen na številnih drugih področjih. Od šolskega življenja prek nadmočnega stila do tega, da se ob številnih prispodobah zamisliš nad družbo, soljudmi ter navsezadnje sabo. Za spremembo namreč ne rešuješ sveta od zgoraj navzdol s poraže­njem ultimativnega zlobca, temveč v nasprotni smeri – začenši pri konkretnih ljudeh.

Velik del Persone 5 tvori ubadanje s šolo. A ne boj se, klopi guliš le toliko, da odgovoriš na kakšno vprašanje. Ta segajo od matematičnih in filozofskih do jezikovnih.

Zjutraj čaka nas šola
Kakor je značilno za dolgometražno serijo Persona, je glavni lik razpet med dvoje početij. Eno je bojevanje po temnicah, drugo furanje vsakdanjega življenja. Tokrat se v vlogi ne najbolj prilagojenega mladeniča znajdeš v obtesanem, a prepoznavnem Tokiu. Molčeči protagonist, ki mu ime določiš sam, očalasto-lasate zunanjosti pak ne, se je v domačem okraju zameril velmožem, zato pride bivat k varuhu v prestolnico. Tu začne obiskovati srednjo šolo, kar pelje v razmahnjeno socialno plat. Špil je razdeljen na dneve, ki sledijo rutini: budnica na razmahani podstrehi neugledne okrepčevalnice, vožnja z vlakom v šolo, prisostvovanje pouku v skrajšani obliki z odgovarjanjem na kvizna vprašanja, interakcija z življem v razredu in na hodnikih šomošterske stavbe, spoznavanje novih ljudi ter tkanje vezi z obstoječimi. 

V piramidni palači se pogostost vstavljanja predmetov na prave vdolbine in sukanja delov sarkofagov in stenskih risarij opazno poveča. Ne, Persone 5 ne tvori samo akcija!

Ko opraviš s frendi in frajlami, je na vrsti plazenje po temnicah z obilico poteznega bojevanja. Pričakajo te zaklenjena vrata, nadstropja, običajni sovragi in takile velešefi.

Slednje vključuje tako prijateljstva s fanti kot romantiko s flenčami. Flirtati je moč s kar nekaj dekleti, kar pripomore k rasti nekaterih lastnosti in širjenju druščine. Njihove raznotere osebnosti in ustrezajo krovnim vlogam, ki sčasoma štejejo pri boju in razvoju, od 'ljubimke' prek 'cesarice' do 'odmaknjenke'. Dosti komunikacije op­­raviš prek mobilnika z instantnim sporočilnikom, kot sodobnosti pritiče, a levji delež je vseeno osebne. Več časa in truda kot vložiš v socialno interakcijo, lepše teče lazenje po temnicah in širši je tam nabor opcij. A v enem skozihodu ne moreš izkusiti vsega, saj v dnevu ni moč postoriti več kot toliko. Zato se moraš odločati, čemu se boš posvetil. Morda ti ni toliko do čveka in spoznavanja kot do denarcev, ki jih zaslužiš z delom (brez miniigre) v lokalni špeceriji. Ali pa ti babe ne dogajajo, temveč hengaš s svetlolasim kameradom, s katerim zato v bitkah bolje sodelujeta. Oziroma se za vse to sploh ne zmeniš in se posvetiš zgolj raziskovanju delno realističnih lokacij.

Tokio, kjer se znajdeš (prej v seriji so bila prizorišča manjša in izmišljena), žal ni napredno odprt, marveč ga tvorijo majhne, ločene lokacije. Nosi pa značilnosti resničnega.

Opoldne je čas za debato
Svet Persone 5 s tehničnega gledišča stežka konkurira modernim odprtim svetovom. Tvorijo ga številna mala, zamejena prizorišča, ki jih ločijo sicer ne dolga, a vseeno moteča nalaganja. Tek po štacunski ulici v predelu Shibuya se konča po pol minute in v katerokoli prodajalno stopiš, te čaka parsekundno včitovanje. Ni ravno GTA5, tudi zato, ker ni povsod ljudi z robnimi kvesti, ampak je napredovanje bolj navezano na rdečo nit. Potek je precej linearen in daleč od tega, da bi lahko kadarkoli odrajžal kamorkoli. Kakor pri Yakuzi 0 se pozna hkratni razvoj za PS3 in PS4, ki nima druge prednosti od višje ločljivosti. Po drugi strani pa so številne lokacije načeloma prepoznavne in ustvarjene po zgledu pravih, denimo postaja podzemne v Shibuyi, kar doprinese k vzdušju. Kasneje se lahko teleportiraš med kraji, trgovinami, obedovalnicami in prostori za šport ter relaksacijo. Na igrišču za baseball arkadno odbijaš žogico, pri sumljivi dohtarci kupuješ arcnije, štacuna za airsoft ima na zalogi orožja in oklepe … 

Zgodba lepo in logično napreduje ter te iz striktno šolskega popelje v drugačna območ­ja, kot sta zakuska s ciljem nažreti se ko prase in muzej, v katerem odkriješ novo ječo.

Ko govorim o temnicah in ječah, ne mislim na neke brezoblične kanalizacije in votline. Gre za razkošne dvorce, kjer z rentgenskim pogledom najdeš marsikako dragocenost.

Povsod se obilno pogovarjaš in spremljaš junakove miselne monologe v obliki okvirjev z delno govorjenim besedilom. Tega je nemalo in trajati zna celo hitro vrtenje debate naprej. Vsekakor špil terja pozornost in golta ure: govorimo o petdesetih za singularno preigranje in trikrat toliko za izkus kompletne vsebine. A v zameno dobiš nemalo. Deležen si zanimivih, raznolikih oseb in globoke pripovedi o tem, da zraven resničnega sveta ob­staja njegova senčna varianta, polna teme in spak. Oboje ustvarjamo in napajamo sami ljudje s svojim negativizmom, frustracijami ter sprevrženostjo. Osrednje in postranske temnice v igri domišljijsko predstavljajo 'gradove', ki so si jih v glavah sezidali čudaki. Od srednješolskega učitelja telovadbe, ki maltretira fante in nadleguje dekleta, do tečnih jakuz. Kljub krovni poanti vic ni v garbanju zlih sil, ki bi klišejsko grozile miru na svetu (kot da ta sploh obstaja), marveč v tem, da tvoja skupina 'Fantomskih zmikavtov' odrešuje soljudi. V tem početju bo pazljivejši, občutljivejši in bolj izobražen igralec zaznal nemalo prispodob. Začenši s samimi personami, magičnimi osebnostmi, ki živijo v glavnem junaku in drugih likih.

V fabuli nastopa še dosti stranskih oseb, ki so na tak ali drugačen način vpletene v krov-no dogajanje. Veproglavi ravnatelj gimnazije je že tak. Le kaj ima vampež za bregom?

Popoldne zmlatimo trola
Pod toplo odejo finega druženja in napredne fabule ždi jako soliden erpege s poteznim bojem in samodejnim razvojem herojev, kot veli nenapisan jrpgjski zakonik. Ko v štoriji dosežeš naslednjo osrednjo temnico, ki jo je treba obvezno končati, preden lahko greš dalje, imaš omejeno količino časa, da jo prebrskaš in opraviš z njenim šefom. Po sobanah, hodnikih, balkonih in dvoranah se giblješ v pogledu od zadaj. Lahko se greš komandosa in brž naskočiš slehernega vidnega capina ali pa si skrivaško prefrigan. Ob tem pritisk na gumb priročno sporoči, kako močna je kanalja. Ker je tvoja veččlanska odprava v osnovi tatinska, se je bistveno bolje huliti za stenami in kavči, opazovati ter čopatiti od zadaj. V obeh prime­rih se boj preseli na ločen zaslon, kjer je tvoja druš­či­na na eni strani in barabe na drugi. Če ti zasačiš njih, imaš prednost, in obratno. Tako ali drugače iz menija izbiraš postavke, da fizično tepeš, čaraš, streljaš in rabiš predmete. Pravljični sovražniki so izredno domiš­ljijski, na primer hudički, ki sedijo na vece školjki, bilderji s sovjimi beticami in zelenkaste penisne glave. Osrednji vic pa je v tem, da ugotoviš njihovo šibko toč­ko, na primer občutljivost na ogenj, štrom, veter … To je še zlasti važno pri obilnem mimohodu šefov, ki se niti malo ne pus­tijo zajebavati, a jim je moč dostikrat zavdati s kakš­no alternativno finto. 

Javno kopališče pripomore k očarljivosti, ki je predpogoj za pecanje. Škoda le, da dosti izbir v dialogih ne pelje po novi čvekalni poti, temveč ima enak učinek kot ostale.

Japonski šolarji brezplačno čistijo lastne izobraževalne in sralne prostore, ob popoldnevih pa nemalokrat opravljajo kakšno manjšo službico. Igra to odraža.

Vendar ni vse v tem, da kanalje potolčeš in dobiš denar, predmete ter izkušnje. Levji delež rokomavhov je moč spremeniti v podanike, 'persone', ki jih nato kličeš kot pomagače, jih razvijaš in pokemonsko zdru­žuješ v moč­nej­še. Za to moraš pravočasno napadati in se braniti, nakar jih prisiliš v debato. Če v njej zaigraš na prave note, se ti predajo, oziroma te pred smrtjo nagovorijo kar sami. Za niz Persona je to dobro znan element, ki pa v splošnem še zmerom deluje sveže, kajti drugod tega ne poznajo. Bitke lepo tečejo, rutinske je moč pohitriti in nemalokrat naletiš na obračune, v katerih je treba izkaza­ti obilico premisleka. Tudi zato, ker so predmeti za obnavljanje magične energije dokaj dragi in redki, sob za snemanje pa ni na pretek. Si toliko bolj vesel, ko kakšno odkriješ, in med njimi se lahko potem brez omejitev prestavljaš. Globlje kot si v špilu, več je kompleksnosti glede sovragov in person, čemur se pridružijo nič kaj lahkotne uganke. Ponekod moraš ugotavljati šifre, da odpreš zaklenjene duri, drugod reševati križanke ali v pravilnem redu hoditi po poljih na tleh.

Bojevanje je v srži resda staroversko, z druščino na eni in tolovaji na drugi strani. Vendar je izvedba filmska, z dinamično kamero in obilico učinkov. Vmes se kolegi stalno pogovarjajo.

Zvečer dobimo Persono grato
Čeprav je velik del Persone 5 tradicionalen, je izročilo obravnavano spoštljivo in poudarja močne plati klasič­nega pristopa. Od taktičnih bitk do premišljenega napre­dovanja po linearno rdeči niti. To je obogateno z druž­benim vidikom, prispodobnostjo in obsežno zgodbo. Ne gre zanemariti niti fantastične izvedbe z risankasto grafiko, odlično glasbo, nepozabnimi meniji in uro profesionalnih animejskih sekvenc. Kljub usmerjenosti v samotarstvo so dodani tudi internetni elementi, kjer lahko kli­češ naključne sotrpine, naj ti njihovi podaniki samodejno pomagajo. Napredek glede na predhodnico pa sploh ni tako majhen, saj da skrivanje in skakanje po ječah svež občutek. Če čislaš tokijske erpegeje, si naredi uslugo in nabavi ta špil, ki bo odmeval še dolga leta. 

Ponavadi so meniji zadnja stvar, na katero velja opozoriti, v tem špilu pa so domala umetniško delo. Stripovsko-grafitne črke in eksplozivne animirane prehode je veselje motriti.

Dnevna rutina terja vožnjo s podzemno, med katero je čas za izobraževanje. Zanimiv stilističen detajl je, da drugi ljudje nimajo obrazov, le očala in kirurške maske.

Persona 5
Atlus / Deep Silver za playstation 4
objavljeno: Joker 286
maj 2017


sorodni članki