Revija Joker - Starcraft 2: Legacy of The Void

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Starcraft 2: Legacy of The Void
Starcraft 2: Legacy of The Void

Aggressor s psionično nevihto pogreje Starcraftov golaž, da mu je v užitek še v peto, in si z zergovskim čekanom otrebi zobe.

Šesta vojnozvezdna epizoda, Return of the Jedi. Tretja prstanska bukla, Return of the King. Warcraft 3. Sami epski zaključki megalomanskih pripovedi o grozoviti nevarnosti za kozmos in junaških podvigih, s katerimi se ji zoperstavijo svobodni ljudje. In škratje. Ter vesoljski kalamari. To so trenutki, ko se mnoge zgodbene niti naposled spletejo v smiselno celoto in v gigantskem zadnjem spopadu združijo slehernega veljaka iz prejšnjih poglavij.
Svet Starcrafta je na to čakal, odkar je plečati Jim Raynor v enici na oddaljeni človeški koloniji Mar Sari kresnil na gobec prvega Zerga. Od takrat je večkrat izmenično postal heroj in izobčenec; videl svojo ljubezen Kerriganovo poklati več milijard ljudi; dobil best-frienda-forever v civilizaciji Protossov; in še kaj. A vsi ti konflikti med množico frakcij, ki smo jih mestoma vodili sami, so se izkazali za slepilo. V ozadju je medtem vstajalo pravo, starodavno zlo in vleklo niti sovraštva, kot se za nadcefizlja spodobi. Zdaj je čas, da ga našeškamo po tazadnji. S fuzijskim snopom medzvezdne kri­žar­ke.

Legacy of the Void je tisto, na kar smo čakali vsa ta leta: končni spopad s hibridi, ki jih tu vidiš naskakovati protossovsko utrjeno obrambno linijo. Dejstvo, da gre po igralni plati za razmeroma ostarel špil, ne moti.

Življenje za Aiur 
Legacy of the Void je velika samostojna razširitev realnočasovne strategije Starcraft 2 in po terranskem Wings of Libertyju ter zergovskem Heart of the Swarmu njen tretji gradnik. Konflikta se loteva z vidika tretje rase, Protossov, ki jim pripade naloga pripeljati v enici leta 1998 začeto štorijo do buč­ne­ga zaključka. Blizzardovci so doslej uspeli posamezne dele luštno napraviti v značilnem vzdušju dane strani. V Krilih smo med misijami nagibali kozarce z viskijem v kantini terranske križarke. V Srcu pa smo bili odeti v sluzast hitin in z genetskimi manipulacijami zverinskim zergovskim bitjecem rasli nove glave. Ker so Protossi neke sorte medzvezni vilini, je Zapuščina potemtakem prežeta s tajinstveno visoko tehnologijo in konfucijansko filozofijo. 

Grafičnih nadgradenj glede na HotS ni, a saj jih niti nismo potrebovali. Fizika, ki ob eksplozijah kose razsutih robotov trosi na vse strani, še vedno navduši.

V središču je protossovski vodja, hierarch Artanis. Spominjamo se ga kot tistega zelenca, ki je Raynorju in Tassadarju v izvirnem Starcraftu pomagal skrivati odpadniškega Zeratula pred starokopitno protossovsko Konklavo. To je parlament, katerega vz­vi­šenost je povzročila padec protossovskega doma­čega planeta Aiur. Vse odtlej ti rumeni vesoljci na­čr­tujejo povratek, ki bo Aiur očistil krempljate ne­snage, in prav Artanis kot novi vodja je tisti, ki na štartu Legacy of the Voida pošlje najelitnejše jurišne oddelke zealotov, templarjev ter ostalih bojnih enot proti površju. Armade zergov izginejo v plazems­kem ognju in psioničnih orkanih, toda dogajancije vendar ne more biti konec že na začetku, kenede? Seveda je ni, kajti vse skupaj je le še ena igrica v repertoarju vrhovnega nadzla Amona, ki ima s Protossi drugačne načrte, saj jih kani z zvitim prijemom uporabiti pri podjarmljenju vse galaksije. Amon je eden od Xel’Nag, bitij polbožanske civilizacije, ki je starejša od univerzuma smrtnih ras. Če ga hočejo slednje poraziti, bo treba na potep v druge dimenzije – tja, kamor protossovska noga še ni stopila (žvižgam melodijo iz Zvezdnih stez). 
Več ne povem, ker pripoved že v prvi uri postreže s presenetljivimi preobrati. Nekaj jih je tudi kasneje, vendarle pa je konec razmeroma predvidljiv, saj gre za klasično vesoljsko opero in Blizzard nekih blaznih odmikov ni izumil. Ne da je to slabo ali da je LotW zanič. A nemara sem se te sorte zgodb že preobjedel, zato sem od zaključka štorije, ki jo spremljam že sedemnajst let, tudi po lastni neumnosti pričakoval kanček več.

Meganakaze nosijo nezgrešljiv pečat šefov iz World of Warcrafta. Z vidnimi označbami najavljajo svoje specialke, da z bojevniki urno zbežiš od bolečine.

Hej ho, mlatit Amona zdaj gremo
Največ pripovedi se odvije v predahih med posameznimi bojnimi misijami. Kot velja že za Wings in Heart, ti trenutki ne minejo ob klikotanju po menijih, marveč ob vzdušnem pohajkovanju po protossovski križarki Spear of Adun, s katere bojevnike pošiljaš v spopade. Od komandnega mostu do sončnega reaktorja barkače te pozdravlja pisana bera likov, ki jih Artanis nabere med svojimi podvigi. Med njimi je nekaj starih znancev v drugačni obleki (ker so prejšnjo izgubili na nagravžen način). S temi je moč razdreti marsikatero moško debato, ki osvetli podrobnosti iz sveta Starcrafta. 
Hkrati so gradnik vzdušja, ki je zelo pomembno. Os­red­nja pripoved namreč, kot sem namignil, ni prese­žek. Zdaj smo se že sprijaznili, da Blizzard od Warcrafta 3 dalje fura vse bolj pootročene dialoge, polne krikov "For honor!". Protossovski odvrtek ni nič drugačen. Artanis kot medzvezdna mater Tereza je včasih prav nadležen s svojim pravičništvom. Ampak! Če se pomujaš ob odlično govorjenih postranskih debatah na ladji, je podoba drugačna. V žolčnih pogovorih se razprostrejo mnoge dileme protossovske kulture in uzreš diskusije, ki segajo od spora med liberalnim in konservativnim do meja med živim organizmom in strojem. Očitno so v studiu spustili nekega filozofa z vajeti. Žal se ti nastavki v misijah, na katere so ohlapno vezani, ne izostrijo v celoti. Znatnejših moralnih dilem v igralnem smislu namreč tokrat nimaš, saj v nasprotju z Wings, kjer si lahko vejil misije, v Legacyju te možnosti ni. Izbiraš sicer njihov vrstni red, kar ti v zameno da kakšno novo enoto ali nadgradnjo. Vendar nikdar ne sprejemaš izklju­ču­jo­čih odločitev. 

Kdor veliko časa preživi v bojih na liniji, se bo radoval samodejnih turnirčkov, ki te pričakajo vsak dan. Spoprimeš se s slabim polducatom nasprotnikov, nagrade pa so kozmetične, na primer fleten 3D-portret.

Drugi vidik Spear of Aduna so nadgradnje bojne ma­šinerije. Najprej moreš za sleherni tip enote, na primer pehoto, izbrati eno od treh verzij, ki izvirajo iz notranjih protossovskih frakcij. Zealota s plazemsko sekiro lahko na primer menjaš s sentinelom, ki se ob smrti hipno prerodi. Namesto elegantnega hodca colossusa lahko v boj vzameš črvastega reaverja, ki sovražne utrdbe obmetava z robotskimi hrošči in ga veterani dobro pomnijo iz izvirnika. Težko oklepljenega immortala pa lahko nadomestiš z artilerijsko inačico. Odločitve bistveno spremenijo pristop, zato misij ni napak odigrati večkrat z različno izbiro. Nazadnje izbiraš še šes­terico supermoči, ki jih na bojno polje prikličeš s križarke. Te niso od muh, saj te orbitalno bombardiranje ali krepitve vseh ščitov na karti nemalokrat rešijo iz zagate!

Protossi iz konzerve pričarajo starodavne armade in pozirajo s tako utrgano tehnologijo, da se vprašaš, kako so jim Zergi sploh lahko zavdali. Bržčas so namesto vojskovanja preveč meditirali in razglabljali o umetnosti.

"POWER OVERWHELMING!"
O samem Starcraftovem boju nima smisla izgubljati besed, ker se vse od izvirnika ni bistveno spremenil. Gre za RTS najbolj klasične sorte, kolikor je to še mogoče. Pogled zviška je zaklenjen na oddaljenost, ki ti nos skoraj pritisne v tla, in ga ne moreš odmikati kot v Supreme Commanderju, le rahlo približaš ga. Soldate moraš klikotaje voditi za roko, sicer odbezljajo po svoje, kajti igra je napravljena za Azijce. Tiste, ki znajo s tristo kliki na minuto vsakemu pešaku povedati, kaj naj počne, medtem ko nam smrtnikom odpadajo dlani. In enote še vedno ne zbirajo izkušenj, kar spet odločno zamerim. Blizzard je namreč z odlično idejo vsebinsko dodobra ločil enoigralsko kampanjo od večigralstva. V samotarstvu imaš druge enote kot na liniji in še vedno mi ni jasno, zakaj ne dodajo veteranskih vojakov.

No, studio ima tak arhaični pristop zato, ker prisega na preizkušene vzorce. Staromodna oblika igre pomeni, da jo znamo na pamet, hkrati pa jo lahko novinci urno zapopadejo. Avtorji se namesto igralnih revolucij osredotočajo na tisto, po čemer slovijo kot mojstri: na vešče izdelane misije, ki te skozi prefinjeno odmerjen tempo peljejo po takšnem akcijskem toboganu kot nikjer drugje. Nisem zaman že večkrat dejal, da je Starcraft Call of Duty realnočasovnih strategij, saj ti v nulo zrežirano dogajanje ne pusti dihati in ti za vrat meče en epski dogodek za drugim. Bodisi so izzivi časovno omejeni, ko moraš na orbitalni postaji popravljati motorje, preden zgrmi na planet. Bodisi je meja bolj ohlapna, a nenehno grozeča, ko po karti loviš minišefe, ki obstreljujejo dragoceno izstrelišče plovil. Oziroma predah med psioničnimi nevihtami, ki ohromijo vojske tvojih zaveznikov, mrzlično izrabljaš za obnovo obrambnih sil, s katerimi moraš sam ustavljati napade takrat, ko so zavezniki paralizirani. In ne samo to. Če so primarni cilji zate prelahki, imaš vselej na razpolago kupček drugotnih, težjih, ki za nagrado ponujajo nadgradnje križarke Spear of Adun. 
Kakorkoli obrneš, te ima kampanja trdno na špagi, od prve do zadnje minute. Že res, da zaradi skript in vodenega dogajanja žrtvuješ nekaj svobode. Zato nekatere naloge bolj spominjajo na uganke. Vendar uživaš od začetka do konca slabih dveh ducatov spopadov, ko ti v roke dajo en navdušujoč protossovski bojni stroj za drugim, da se res počutiš poveljnika na čelu napredne armade. Blizzard so še vedno mojstri v ustvarjanju vzdušja in kar se RTSjev tiče, jim nihče ne seže do kolen.

Medtem ko se galaksija seseda okoli nas, se takšni liki neumorno potapljajo v napredna vprašanja. Denimo, ali je boljša velika puška v roki kot Zerg na strehi.

Moj Protoss premlati tvojega
Kampanjo lahko igraš z mnogimi nastavitvami težavnosti, zato ni važno, ali si začetnik ali znalec. Ta prijazni pristop se prelije v druge dele igre. Najprej v večigralstvo. To ima spričo norije Korejcev kulten in hkrati zastrašujoč status, saj si slehernik v mislih predstavlja Azijca, ki prste giblje tako hitro, da jih sploh ne vidiš več. A nič bati, čeravno si začetnik, te sistem vpelje s kopico uvajalnih nalog, nato z borbo proti vse sposobnejši umetni pameti in na koncu z ljudmi na spodnjem koncu lestvic. Samodej za iskanje soigralcev ti dodeljuje nasprotnike primerne sposobnosti, nakar odvisno od uspeha plezaš od najnižje, bakrene lige navzgor proti diamantni ter na koncu azijski, pardon, profesionalni. Kart je pa toliko, da jih niti prešteti ne morem. 

Kakorkoli kritiziram ostarelost Starcraftovega boja, ne morem zanikati, da je še vedno sposoben igralce in gledalce pribiti pred zaslon z napeto, večplastno akcijo. Tudi če nimaš časa, da bi v igranju postal dober, lahko spremljaš streame in uživaš ob potezah najboljših. Ti dokažejo, da je SC moč primerjati s šahom: njegove glavne značilnosti so izredno uravnotežene strani ter v osnovi preprosti ukazi, ki pa se spajajo v zapletene taktične prijeme. Mojster mora obvladati tako celostni pregled nad bojiščem, ki mu narekuje izbiro enot v sistemu kamen-škarje-papir, kot posamične boje, kjer pride do izraza prstnična spretnost. V zadnjem času igra sicer izgublja na popularnosti zavoljo vzpona Dote in arenskih špilov. Toda med realnočasovkami je še vedno najbolj priljubljena.
Če si končal kampanjo in se preobjedel boja proti ljudem, se tu dejavnosti ne končajo. Za hec lahko probaš način archon, v katerem dva človeka upravljata z eno raso. Vendar opozarjam, da je nujno imeti kamerada na glasovni zvezi, sicer sta si bolj v napoto kot kaj drugega. Prijatelja je moč uporabiti tudi v peščici sodelovalnih nalog, ki so fletne in na ravni misij v kampanji! In za konec ne gre mimo zavihka arcade – bazarja zastonj modifikacij. Njihova raba je preprosta, saj se pretočijo samodejno in premorejo navodila. Seveda pa kvaliteta niha in prevladuje zombijska tematika. Da bo tod nastala nova Dota, bo še trajalo.

Vsaka od treh strani v multiju prejme dve novi enoti, kot je zergovski reaver, ki napada izpod tal. Njihov vpliv na igro bodo čutili predvsem veteranski igralci.

"En taro Artanis"
Čeprav je Legacy of the Void uradno razširitev, je samostojna igra in po vsebini zajetna, s čimer upraviči skorajda polno ceno 40 evrov. Zaklenjeni ostaneta le kampanji iz Kril in Srca, ki staneta vsaka po dvajsetaka oziroma ju dobiš v skupni pakungi vseh treh za 60 evrov. Multiplayer pa lahko z zastonjsko preizkusno inačico brezplačno igra slehernik! Izven dosega so mu zgolj lestvice. To velja poudariti, kajti Blizzard je hudo pazljiv, ko gre za oglaševanje tega 'starter editiona', ki ga lahko snameš le s spletne strani in ne z Battle.netovega vmesnika. Legacy je kot oba predhodnika neločljivo zvezan z njim. V kampanji sicer ni treba biti spletno prijavljen, a tedaj ne prejemaš dosežkov. 
Z Voidom je pripovedni lok, ki se je nekoč začel na Mar Sari, končan. Sektor Koprulu po dveh velikih vojnah, ki sta opustošili brezštevilne svetove, prehaja v novo dobo. Kajpak ne bom izdal, kakšno, a dvomim, da bomo kmalu dobili Starcraft 3. Viharniki so na BlizzConu resda naznanili DLC-misije, ki se bodo lotevale še nekaterih postranskih vej. Toda glavna štorija je zaenkrat fertik. Raynor bo morda lahko končno spil viski in šel prodajat zerglinge kot domače živalice, Artanis pa nehal furat safr zaradi Tassadarja. Dolgčas mi bo po njih.

Starcraft 2: Legacy of The Void
založnik: Blizzard
objavljeno: Joker 269
december 2015

85
izvrstno zrežirane misije
fajn protossovsko vzdušje
odlično, zahtevno večigralstvo
obilica vsebine za za­četnike
povprečna, otročja osrednja štorija
nekoliko premalo novosti
okvirčki:

Nesrečni Koprulu